v Centralno v Mrzli gori ...
PA STA ŠLA
»Ja, midve greva!«
»Kam pa?«
»Centralno v Mrzlo goro. A greš z nama?«
»Kdaj pa gremo?«
»Jutr’ ob petih iz Zikove.«
In smo šli. S tvingotom na Črnivec na kavo pa sok, potem pa naprej proti Logarski. Po ovinkih se z nami ziba še tjulen, prilepljen na armaturno ploščo. Tema je že in noč bo jasna. Ko parkiramo, se v svežem večeru počasi pripravljamo. Ne mudi se nikamor. Od Ambrota sposojena puhovka mi ohranja toploto.
»Pa sej bom po stotih metrih že švicou k’ ni tazga mraza.«
Počasi zaškripamo po trdem snegu proti Okrešlju. Ustavimo se!
»A ni lepo,« reče Mojca. »Pa kuko,« v duetu z Marjano odgovoriva.
»A sliš’ š’?«
»Kaj?«
»Tišino.«
Vse več zvezd nam sveti. Ko čedalje hitreje škripamo, se oglasi Marjana: »Pejmo bol’ počas’. Kam se nam pa mudi?«
»Nikamor.«
Na levi se dviga črnobela Ojstrica. Ustavimo se. Opazujemo vse, kar nam nudi narava. Z vsemi čuti sprejemamo njene dobrine.
»Glej Arktur!« se oglasi Mojca.
»Kakš’n Arktur?«
»Ja tista zvezda na sred’ je Arktur.«
No, še Arktur nam sveti. Med vzpenjanjem mimo Rinke začnem s čevlji in cepinom vsekovati stopinje v sneg.
»No, pa smo v gozdičku na Okrešl’u,« reče Mojca.
»Ja k’e je pa t’le zimska?«
»Ne vem, jo bomo že našl’.«
Majhen bivak malo od koče nas prijetno preseneti s svojo toploto. Le vrata so njegova šibka točka. Po okrepčilu si ogledujemo mogočne stene in vrhove. Njihove nočne sence delujejo s posebno močjo. Bele lise v črnih stenah. Nad vrhovi nešteto zvezd. Prav čarobno.
»Ej Mojca k’e je že tist’ Albert?«
»Kakš’n Albert? Arktur!«
»No, Arktur.«
»Ja t’mle na sredin’ a vid’ta?«
»Ja, pa res,« sva z Marjano prikimavala, ko sva ga zagledala. Preden smo se zadekali, nama je Mojca razkazala še nekaj nočnega neba.
Ko se zjutraj zbudimo stisnjeni, a vsak v svoji spalki, je vreme oblačno. Počasi se pripravljamo. Spalke in kuhalnik ostanejo v bivaku. Pri koči izmenjamo nekaj besed s tremi alpinisti, potem pa naprej. Do vstopa je dvajset minut. Iz snega gleda majhna oranžna zastavica. »T’m se naštimamo,« reče Marjana.
Ko preplezamo manjši skok in se povzpnemo po snežišču, se že vidi vstop.
»Ni nar’jen, prejšn’ ted’n je b"lo enkrat več ledu, ane,« reče Mojca.
»Ja res. Ne vem kako bo tole? A greš ti naprej?« sprašuje Marjana.
»Men’ je vseen’. Uhka.«
Marjana dela varovališče, Mojca premetava vrv, jaz pa si obešam opremo za pas in si ogledujem prvi skok.
»No, j’z varujem!«
»J’z pa grem,« odvrnem.
S cepini zapikam v suh led. Poka, krha se, a cepina prijemata. Nad sabo vidim ledni vijak z vponko. Pridem do njega, a se odločim in nad njim raje zavrtam novega.
»Marjana, tega spodn’ga boš tud’ odvila a j’ prov? Pol bo pa moj!«
»Ja normalno,« reče Marjana.
Nad svedrom sama skala. Cepina pospravim za nahrbtnik in iščem oprimke. Ko dobro stojim, začnem iskati razpoko za klin. Ni primerne ... Če je, se podre vse okoli, ali pa je zasigana. »Probej bolj desno,« se oglasi Marjana, ki me z očmi spremlja medtem, ko varuje.
Grem desno, pa malo gor. Nič! Sedaj še stojim bolj slabo. Z levico držim za dobrega stranca, z desnico pa tipam za boljšo šalco.
Singerca v desno nogo!
»Pizda! Odletu bom! Marjana j’st bom ubrisuuuu!«
»Nouš!«
»Bom!«
»Ej, nouš!«
»Bom!«
Ck!
Se obrnem, pogledam in skočim v dno. V zraku derezi zapneta v skalo, jaz pa naprej. Zašpona! Marjana me zadrži kak meter nad tlemi. Vijak je zadržal!
Bolečina! Zatuuuulim....
Mojca priteče pogledat:
»Fak!«
Levo stopalo zasukano ornk’ levo. Boli! Desno malo manj. Marjana me previdno spusti do tal, Mojca pa me tolaži. Od bolečine jo ugriznem v rokav jakne.
»A si uredu?«
»Boli, je zloml’en! Oba gležn’a sta zloml’ena!«
»A te še kje k’j boli ... glava, hrbet?«
»Ne, sam gležn’a, lev’ bol’ kot desn’.«
»Ja, s’j že zgleda t’ko.«
Marjana me zavaruje. Tresem se. Boli!
Oblečem Ambrotovo puhovko, nataknem tople rokavice. Dekleti me imobilizirata s cepini in gurtnami.
Gledam postave, ki se vzpenjajo proti Turskemu žlebu. Kakih deset jih je. Mojca začne iskati signal za klic reševalcev. Marjana je ob meni.
»A boli?«
»Pa kok. Mojca a si dob’la?«
»Ja, pr’letijo, glih vajo majo v Tržiču. Mal bo za čakat.«
»Stran od stene te mor’va sprav’t, da bo helikopter dosegu.«
Marjana odpleza po vijak, vrv pa vpne v tistega malo niže. Mojca ju spusti nazaj. Zopet me navežeta in počasi se po riti spuščam po snežišču. Marjana hoče držat imobilizirani nogi a preveč boli.
»Počas’, sam’ počas’!«
»A boli?«
»K prasica boli.«
Nogi dvignem od tal in se s pomočjo cepina dričam na sredino snežišča. Mojca me varuje in občasno zadrži.
»T’le bo vredu, helikopter lahk’ doseže.«
Zavarovan, zadekan in imobiliziran v bolečinah in družbi dveh deklet čakam helikopter. Razmišljam ... zakaj. Pa kaj je z gležnji. Tolažita me.
»S’j bo! Lohk’ bi se ubil!«
»Ja, čist kamot.«
»Ga že sliš’m, že prihaja!«
Marjana se dvigne, raztegne roki, helikopter pa kar mimo.
»Gre že nazaj, sam’ obrn’u je.«
S sanko se nasloni ob pobočje, da reševalci lahko izstopijo. Štirje so. Helikopter se odmakne.
»Boš vsaj letu enkrat!« reče Mojca.
»S’j don’s s’m že enkrat!«
Izurjeni reševalci so me pripravili in me po desetih minutah v napihnjeni vreči naložili v helikopter.
»Je že dobr’, že letimo v L’ubl’ano, direkt. A te boli?«
Po znanem odgovoru je bilo še nekaj vprašanj s strani zdravnika in policista. Potem pa pogovor in pristanek.
Ko to pišem, že okrevam v KC. Sestre, ki skrbijo zame, pa me iščejo po oddelkih, saj sem mobilen.
Zahvaljujem se reševalcem letalcem GRS Celje, dr. Samu Fokterju, Gregorju Justinu, Ivu Avberšku - Hansu, policistu reševalcu letalcu GRS Tržič Robertu Kralju ter pilotu in kopilotu za uspešno in hitro reševanje.
Matjaž