Večer - Dušan Jelinčič: Ko sem izvedel za Pavletovo smrt v Karakorumu, prav v krajih, kjer sva skupaj plezala daljnega leta 1986, sta se mi v podzavest, mimo skeleče bolečine, ki me ni zapustila ves dan, vsilili dve drobni besedi: svoboden človek.
O teh besedah sem dolgo razmišljal, saj ni na tem svetu nič naključno, predvsem pa ne tisto, kar se ti tako vztrajno zarije v možgane.
V čem je bil Pavle Kozjek svoboden človek? Svoboda je v širini razmišljanja, v ustvarjalnem sprejemanju svojega okolja in sveta ter v pozitivnosti, ki jo razdajaš okrog sebe. Pavle je izžareval pozitivnost in vem, da se s to trditvijo že nevarno bližam retoriki. A nič zato. Dovolj je, da si bil pol dneva v njegovi družbi ali le sledil kakemu njegovemu intervjuju, polnem svetlih tonov, načrtov in ustvarjalnih odtenkov, pa si lahko doumel, kaj je bila Pavletova svoboda. Svoboda je namreč v tistem nekaj več, ki sega preko našega vsakdana, a ni nikoli sama sebi namen.
Tako je bil prav Pavle tisti, ki je zaradi svoje strasti po svobodi prvi pokazal svetu v nebo vpijoči zločin na prelazu Langpa La. Na tem visokogorskem prehodu med Tibetom in Nepalom pod osemtisočakom Čo Oju je kitajska obmejna policija streljala na tibetanske prebežnike, ki so iz svoje domovine, ta je od sredine prejšnjega stoletja pod kitajsko okupacijo, bežali v Daramsalo, kjer so si mnogi Tibetanci z dalajlamo na čelu našli svoj drugi dom. Ko je Pavle, ki se je mudil v bližnjem baznem taboru, zaslišal streljanje, je takoj zagrabil kamero, stekel na prosto in snemal, snemal, snemal ... A filmal je grozo. Pod kitajskimi streli je padlo nekaj nedolžnih Tibetancev, ki so bili v glavnem obrtniki in kmetje, mlado dekle pa je okrvavilo sneg. Mrki kitajski vojaki so kmalu prihiteli v bazo, iskali, brskali in grozili, a Pavle se ni pustil ustrahovati. In on edini si je upal poslati v svet na svoji spletni strani to strahoto. Posnetek je tako večkrat obkrožil svet in je postal težak kot gora ter se spremenil v neovrgljiv dokaz o kitajskih zločinih na meji. Od tedaj ne bo nihče več mogel reči, da teh zločinov ni bilo ali da so le izmišljija privoščljivega zahodnega sveta.
Pavle se ni bal tega storiti, čeprav je vedel, kaj tvega. Na Kitajsko, saj je Himalaja tudi tam, se je nameraval še tolikokrat vrniti. Zdaj torej vem, zakaj sem o njem vselej razmišljal kot o človeku svobodnega duha. To se je zgodilo pred dvema letoma, 2. oktobra 2006, ko je imel Pavle 47 let. Tedaj je opravil enega svojih največjih alpinističnih podvigov. V samo štirinajstih urah je preplezal prvenstveno smer na jugozahodni steni 8201 metra visokega Čo Ojuja. Jasno sam in brez kisika. Pri 47 letih ... Mimogrede, kazal jih ni več kot 30. A ne zanima me opisovanje njegovih alpinističnih uspehov, ki jih poznamo vsi, saj nam zadostuje podatek, da je bil polna tri desetletja v samem vrhu svetovnega alpinizma. Preplezati 1100 smeri po vseh petih kontinentih ni mačji kašelj, prav gotovo pa tudi ne recimo solirati Everest brez kisika.
Vem, da se na tem mestu vsiljuje večna dilema, ki jo ob vsakem takem primeru sprožajo tisti, ki v domači udobnosti s cigareto v eni roki in pivom (vinom, viskijem ...) v drugi bolj ali manj diskretno moralizirajo, da se nesreča ne bi zgodila, če bi alpinist, v tem primeru Pavle, ostal doma. Tako razdajanje modrosti se je eksponentno razbohotilo z internetnim blogiranjem, kjer se miselni velikani in filozofi vseh sort ter tisti, ki vse dobro vedo že vnaprej, skrivajo za anonimnostjo. No, vsaj v tem primeru nisem zapazil mnogo neokusnosti, temveč predvsem veliko spoštovanja. Vsaj to ... Že pred leti sem se odločil, da ne bom o teh argumentih več razpravljal z nobenim. Vsak pač ohranja svoje mnenje in prav je tako, le da se zadeva ne izrodi v žalitev. Da pa je Pavle ustvarjal pozitivnost, tega ne more zanikati nihče. In vsi vemo, kako zelo potrebujemo odprt pogled na svet in kakšen val svežine občutimo, ko naletimo na svobodnega človeka.
Tako se dobro spominjam, kako je Pavle v nekem intervjuju dejal, da se rad podaja na plezarijo v Južno Ameriko, predvsem v Patagonijo in v Ande, ker mu ta celina vsakič napolni prazne akumulatorje. Z navdušenjem je govoril o južnoameriškem svetu, jeziku, ljudeh in o njihovem pristopu do življenja. Ob tem mi prihaja na um, s kakšnim navdušenjem je tudi govoril o Nepalu in o tamkajšnjih umirjenih prebivalcih, podobno pa se je zgodilo za Karakorum, torej Pakistan in za muslimanski svet, pa tudi za narodni park Yosemite v Kaliforniji.
In tedaj sem se domislil zelo preprostega dejstva: Pavle se je povsod in nad vsem navdušil, to pa je tudi skrivnost sončnih ljudi. Biti vselej otroško navdušen, verjeti v svet in v ljudi, ki te obdajajo, ter ob tem polno živeti. Pravzaprav je polno življenje le posledica tega dejstva. Ko ti je povsod lepo, ti ni težko izžarevati vedrine in z njo trikrat prebroditi svet. To je tudi skrivnost njegovega uspeha: navdušenje, vedrina in prepričanje o lastnem početju, tako da se tudi nujni izčrpavajoči treningi spremenijo v šalo po napornem dnevu, ki ti ga uravnavata vsakodnevna služba in nadvse ljubljena družina.
Pavleta sem prvič srečal v severni triglavski steni, ko sem s soplezalcem skromno plezal Skalaško smer z Ladjo, on pa je po tej smeri sam sestopal, potem ko je soliral bližnjo zahtevno Helbo. S seboj je imel minimalno opremo in petnajstmetrsko vrv. Bilo je daljnega leta 1985. Naslednjega leta pa sva bila skupaj na uspešni slovenski odpravi v Karakorum, na kateri je on preplezal dva osemtisočaka, Broad Peak in Gašerbrum 2, slednjega z Vikijem Grošljem, Andrejem Štremfljem in Bogdanom Biščakom v samo 35 urah. Kakšen podvig!
Takrat smo na pristopnem maršu skupaj občudovali karakorumske špice in tedaj je tudi prvič zagledal harmonično obliko nekakšnega dvojnega vrha Mustagh Towerja. Ne vem, ali se je že takrat odločil, da ga bo nekega dne preplezal in niti ne vem, ali ga je že takrat v mislih poimenoval v Čarobno goro.
Da bi osvežil spomin nanj, sem šel brskat po svojem romanu Zvezdnate noči. Koliko njega je ne samo v tej knjigi, temveč tudi v vseh mojih naslednjih alpinističnih romanih ... Tako sem recimo o njem v Zvezdnatih nočeh zapisal: "Čutim, kako nas v teh popoldanskih urah povezuje neviden fluid. Na dnu šotora so tarokisti: Viki, Ničo, Mojmir, Žare in Tomo. Tik ob njih sva bralca, jaz in Pavle, ki je pravi literarni maratonec. Poleg tega, da je bil med to odpravo največkrat in najvišje na gori, je tudi najvztrajnejši bralec, ki si bo očitno prislužil bralno značko
Potem pa spomini kar sami vrejo vame. Prvo, česar se ob tem branju domislim, je njegov altruizem. Ko je videl, da se v drobnem šotoru v bazi pod Broad Peakom stiskamo v štirih, Matevž Lenarčič, Rado Fabjan, Bogdan Biščak in jaz, mi je takoj ponudil, naj grem v njegov šotor, saj sta bila s Silvom Karom le v dvoje. Zahvalil sem se mu, a odklonil, ker je pač hotela biti naša primorska naveza skupaj, pa čeprav zelo na tesnem. Spominjam se tudi, kako smo skupaj z njim in Lenarčičem načrtovali končni naskok na vrh Broad Peaka, pa sem se tedaj vzponu odpovedal zaradi slabega počutja, Matevž pa je obrnil malo pod vršnim grebenom, tako da je šel Kozjek na vrh sam, in kako mi je ob vrnitvi z vrha prišel naproti, mi v tišini snel nahrbtnik in ga sam odnesel v bazo. Iz čistega tovarištva ... Koliko spominov, zato pa sem od tistega usodnega 25. avgusta, kot toliko drugih, malo bolj sam ...
Dinamika njegove nesreče presenetljivo spominja na tisto, ki nam je na Everestovem sosedu Nupseju za vedno pobrala drugega vrhunskega alpinista, Janeza Jegliča. Johana je odpihalo z vrha, ko je s Tomažem Humarjem že premagal peklensko Nupsejevo steno, tu pa sta z Dejanom Miškovičem preplezala steno Mustagh Towerja ter se po odločitvi, da zaradi premočnega vetra ne nadaljujeta vzpona na vrh in se vrneta v bazo, razvezala. Pavleta je že ob začetku sestopa pobrala hinavska snežna opast, preko katere je zgrmel dva tisoč metrov globoko.
Pa še nečesa se spominjam. Kako sem mu že pred časom predlagal, naj napiše knjigo o svojih podvigih, ker le napisano ostane. Tedaj me je le ironično pogledal in odvrnil, da še ni zrel za penzijo ... Zdaj pa vem, da bodo, kljub temu da knjige ni napisal, njegovi podvigi ostali, predvsem pa nam bo ostal svetel lik velikega alpinista in, kar je daleč pomembnejše, velikega človeka.
Misel:
V čem je bil Pavle Kozjek svoboden človek? Svoboda je v širini razmišljanja, v ustvarjalnem sprejemanju svojega okolja in sveta ter v pozitivnosti, ki jo razdajaš okrog sebe
Dušan Jelinčič