Gorenjski glas - Jelena Justin: Matajur (1642 m)
Matajur (1642 m) – Zelo zahtevna zavarovana pot, ki pelje po severnem, izjemno strmem pobočju na Matajur. Ferata Palma. Banana je bila v nahrbtniku, kokos pa le miselni odmik.
Mejna gora med Italijo in Slovenijo je čudovit razglednik, na katerem se je pisala tudi zgodovina prve svetovne vojne oz. soške fronte. Kljub temu da gora stoji na meji med Italijo in Slovenijo, pa ne predstavlja narodnostne meje, saj so vasi na italijanski strani slovenske. Vrh je dokaj osamljen in zato izjemen razglednik. Če smo goro pred leti obiskali iz vasi Avsa na slovenski strani, jo bomo danes iz Italije.
Zapeljemo se v Kobarid, kjer nadaljujemo v smeri mejnega prehoda Robič. Prečkamo mejo in po približno tristo metrih bomo na levi strani opazili smerokaze, na desni strani pa manjše parkirišče ob cesti. Smo v kraju Valico di Stupizza. To je naše izhodišče za zelo zahtevno, izjemno strmo in zavarovano pot, ki pelje na Matajur. Gre za zavarovano plezalno pot, imenovano Palma.
Če pogledamo Matajur s slovenske strani ali pa iz furlanske nižine, je videti kot spokojna, lahko dostopna gora. Vendar nad vasjo Stupizza/Štupca se dviga strmo, več kot tisoč višinskih metrov visoko pobočje. To divjo, strmo stran prekriva gozd in tukaj se vije zavarovana pot Palma. Do nedavnega je bila to le slabo označena steza, ki so jo pred časom uredili in na izpostavljenih ter zahtevnih mestih tudi zavarovali. Zavarovanih sektorjev je 16.
Že takoj za smerokazom se pot požene navzgor. Na desni strani začetka poti je struga načeloma suhega potoka. Značaj poti se pokaže takoj in ne popusti. Strmo, takoj, na samem začetku. Skozi izjemno strm bukov gozd se steza vije v strmih okljukih. Pot se nekako drži grebena, nato pa zavije malce v desno in za trenutek izgubi strmino. Po nekakšnem pomolu prispemo do prvega zavarovanega sektorja. Priporočam uporabo samovarovalnega kompleta in čelade.
S pomočjo varoval premagamo prvi skalni odsek. Smo na robu grebena, kar tudi kaže smer vzpona. Sledi še en sektor, premagamo oviro na levi strani, ki je odlično zavarovana. Sledi del, ki nas znova pripelje nazaj na greben. Steza je ves čas izjemno strma, menjava se kombinacija zemlje in skale, zato je nevarnost zdrsa precejšnja.
Ko vztrajno sledimo grebenu in premagujemo zavarovane odseke, smo pred zadnjim vzponom. Vzpon poteka prečno v desno, po polički mimo skale dosežemo travnati vrh Kredem, nadmorska višina 1330 metrov. Od tukaj se že vidi vrh našega Matajurja. Do vrha zavarovane poti smo potrebovali približno 3 ure, premagali smo 1100 višinskih metrov. Sledimo označeni poti, ki nas čez divje pašnike mimo starih hiš pripelje do poti, po kateri bomo kasneje sestopili. Z desne se nam namreč pridruži pot iz Stupizze/Štupce.
Mi sledimo kolovozni poti do sedla, kjer zavijemo desno, malce strmeje proti vrhu Matajurja. Z vrha se odpira čudovit razgled na vse strani neba. Pred nami je Krnsko pogorje; Kobariški Stol, ki se dviga visoko nad Učjo in Nadižo, Beneška Slovenija itd.
Z vrha sestopimo na italijansko stran proti planinskemu domu, od tam pa nazaj na pot dostopa, kjer na križišču izberemo pot 725, ki nas bo pripeljala nazaj v Štupco. Gre za pot Naturalistico Mersino. Zgornji del, do cerkvice sv. Lovrenca, je prijetna, ponekod strma mulatjera, ko pa prečimo cesto, pa tudi spodnji del sestopa postane strm, sem in tja izpostavljen in na dveh mestih celo zavarovan z vrvjo. Vas Štupca dosežemo pri transformatorju, nato pa se ob cesti, okoli dva kilometra, sprehodimo nazaj do avtomobila.
Aja, se sprašujete, kaj imajo skupnega palme, banane in kokos? Sicer delček besedila skladbe od Čukov, kar se pa poti tiče: Palma je ime zavarovane poti, banana je bila v nahrbtniku za prigrizek, kokosova voda pa doma za rehidracijo.
Nadmorska višina: 1642 m
Višinska razlika: 1427 m
Trajanje: 6–7 ur
Zahtevnost: 5 / 5