Mlado Jutro (1932) - Josip Vandot: Pod visokim hribom kraj naše vasi je živela v leseni hišici mala deklica.
Bila je zdrava in vesela, da so ji lica žarela kakor češnje, ko dozore v najtoplejših sončnih žarkih. Deklica je imela samo še mater, zakaj oče ji je bil že davno umrl. Pri hišici sta bili samo še dve grahasti kokoški, ki sta lepo nesli jajca, in velika koza, ki je pridno dajala mleko, da mati in hčerka nista bili nikoli lačni.
Deklici je bilo ime Katrica. Pasla je dan za dnem kozo po visoki gori, koder je bilo toliko goščave, da so se zveri brez skrbi skrivale po nji. A zveri se ni Katrica prav nič bala, ker je imela v gozdu velikega zaščitnika. Ta zaščitnik je bil sam jelen in ji je bil prijatelj, da Katrica ni mogla najti boljšega na vsem svetu.
Jelen ji je bil postal prijatelj zato, ker je rešila njegovega sinka jelenčiča iz pogube. Jelenčič je bil strašna neroda in je padel v globoko kotanjo, odkoder ga ni mogel rešiti niti stari, močni jelen. Katrica je slišala njegovo žalostno vekanje, pa je splezala v kotanjo in z velikim naporom zvlekla jelenčiča iz nje. Jelen je bil jako vesel in hvaležen mladi pastirici. Ves dan se je pasel v bližini Katričine koze in čuval pastirico in kozo, da se jima ni moglo pripetiti nič žalega.
Večkrat se je priplazil divji volk prav v bližino, da bi požrl pastirico in kozo. A jelen se je vsakokrat zaprašil vanj in mu z rogovilami pošteno razparal kosmati kožuh. Volk je tuleč zbežal v goro in živali so ga srečevale in se mu glasno posmehovale. Volk je škripal z zobmi in je bil Katričin največji sovražnik.
Tudi Katrica se je smejala volku in se ga ni prav nič bala, ker je vedela, da jo jelen čuva. Usedla se je na mahovito skalo in prepevala: »Volk zlogolk je, volk je suh, volk kosmat je potepuh, rad bi kozo — ham — ham — ham, pa jelena ga je sram.«
Visoko v gori jo je slišal volk, pa se je togotil na vse pretege. Kazal je strupene zobe, bevskal in lajal, da je bilo strašno:
»Pastirica — hom — hom — bom, čakaj le — požrl te bom!≪
»Mekeke — gorje, gorje!« se je plašila uboga koza, ko je slišala volkove grožnje. A Katrica jo je pobožala po raskavi glavi in jo tolažila: »Ne boj se, kozica! Volk je prenemaren, da bi naju
požrl. Če nama bo hotel kaj hudega, ga že jelen nažene, kakor ga je pravkar nagnal.«
Koza se je potolažila in je jela mirno smukati grmovje. A volk se ni potolažil, v svoji togoti je celo zbesnel. Zaprašil se je v goščavo in navalil na vsako žival, ki jo je srečal. Prestrašene so bežale zveri na vse strani in se poskrile, kamor so se le mogle. A tudi v skrivališčih niso bile varne, ker jih je volk takoj zavohal in raztrgal. Hudo je bilo tiste dni v gozdu, kjer je razsajal pobesneli volk. Živali so trepetale in celo sam jelen je bil v skrbeh. Sicer se je zagnal za volkom, da bi ga prebodel z rogovi, a volk se mu je izmuznil in zbežal na drugo stran, kjer je brez skrbi klal zveri. Živali so trepetale ponoči in podnevi in premišljevale, kako bi pokončale divjo zver, a vse premišljevanje je bilo zaman.
In se je zgodilo, da je lepega dne jelen obolel. V boju ga je veper hudo ranil s svojim čekanom in jelen je ležal skoraj hrom na svojem ležišču. Volk je zvedel za vse to in je poskočil od veselja.
»Hom — hom, hom, pastirica, zdaj te bom,« je zatulil v svojem veselju in stekel tja dol, kjer je Katrica pasla svojo kozo. Ustavil se je pred njo, ji pokazal strupene zobe in ji rekel: »Že sem nabrusil zobe, zdai požrem tebe in tvojo nemarno kozo.«
Pastirica se je prestrašila in zavpila: »Jelenček, kje si, da mi pomoreš? Volk hoče požreti mene in kozo.«
A jelen je ni slišal in ji ni mogel pomagati, ker je bil bolan. Katrica je videla, da ni zanjo nobene rešitve več. Glavo je sklonila in zajokala bi bila, če bi ne bila tako srčna deklica. Ozrla se je v grmovje, kjer je debel srebot ovijal slabotna debelca. Pa ji je že šinila v glavo lepa misel, da ji je kar smeh zletel preko rdečih lic.
»Volkec, pravijo, da si hudoben,« je rekla. »Toda jaz vem, da si tudi usmiljen, če hočeš. Vem, da me požreš, ker sem te že večkrat tudi zjezila. Toda prosim te samo nekaj — daj mi, da si narežem srebota in z njim povežem sebi roke in kozi noge, da se ne bova prav nič branili in naju boš lepo v miru požrl.«
Volk je nekaj časa prav mrko gledal, a nazadnje je spoznal, da je najlepše, če požre pastirico in kozo v najlepšem miru. Zato je zabevskal prav osorno: »Le nareži si srebota in se dobro zveži. Toliko časa že še počakam.«
Katrica je pridno rezala srebot, a volk je gledal preplašeno kozo in mlaskal z jezikom. Saj je bila koza pač dober grižljaj in zato ni prav nič čudno, da se je volk popolnoma zamaknil v kozo in ni videl, kaj je pastirica počenjala za njim. No, Katrica je neopazno ovila dolgi in trdi srebot okrog volkovega zadka in ga čvrsto pritrdila k smrekovemu deblu. Potem pa je stopila tri korake pred volka in se mu zasmejala v obraz.
»Zdaj me pa požrl, volk zlogolk!« mu je rekla. Volk se je zagnal naprej, da bi jo pograbil. A obvisel je na srebotu in ni mogel nikamor. Pa je videl, da ga je pastirica prekanila in ujela. Pričel je strahovito tuliti, da je odmevalo po vsem gozdu in so jele živali nemirno begati sem in tja. Mimo je priskakal zajček. Za trenutek pogledal na trato, na pastirico, kozo in rohnečega volka, pa je že vedel vse.
»Hehe,« se je posmejal in stekel v gozd. In vsaki živali, ki jo je srečal, je povedal veselo novico, da je pastirica Katrica ujela volka in ga pošteno zvezala. Živali so hitele na trato in se zgrinjale okrog volka. Posmehovale so se mu in se še zmenile niso za njegovo rohnenje. Naposled se je razjezil hudi ris. Kakor blisk je šinil volku na hrbet in mu pregniznil tilnik. Volk je glasno zajavkal in se zgrudil mrtev na tla. Vse živali so plesale okrog mrtvega volka in od samega veselja niso vedele, kako bi se Katrici zahvalile. Drugi dan so ji prinašale od vsepovsod najlepše darove. Medved je prinesel košaro strdi, lisica zlato račko, ki jo je bila ujela v deseti deželi; jazbec grudo zlata, ki ga je bil izkopal vrhu gore; srna srebrno tančico, ki jo je bila vila pozabila v gozdu, a druge živali so prinesle še lepše darove, ker so imele Katrico res rade.
Katrica pase še danes kozo pod strmo goro. Veselo prepeva in čaka kraljeviča iz devete dežele, ki pride danes ali jutri in jo kot kraljico povede daleč tja v svoje kraljestvo.
Josip Vandot
Mlado Jutro, 17. julij 1932