Nejc Kuhar: ... je najtežja tekma v turnem smučanju, ki v enem zamahu premaga 60 km dolžine in 4000 m višine, prek številnih ...
... prelazov visokih prek 3000 metrov, med krajema Zermatt in Verbier.
Na tekmi sem doslej nastopil dvakrat in leta 2012 osvojil 8. mesto.
Tokrat se je vse začelo v začetku januarja, ko sta me Philip Götsch in Christian Hoffman povabila v ekipo. Pred štirimi leti sem si sicer zabičal, da se na to tekmo ne vrnem nikoli več, saj zahteva preveč priprav, organizacije, stroškov, štart sredi noči, zahtevne vremenske razmere, dolžina itd ampak ... pred štirimi leti smo zaradi vremenskih razmer zaključili na polovici in tako je ostal odprt cilj premagati celotno traso pod sedmimi urami in tokrat sem začutil priložnost, da mi to uspe ...
Sezono sem v določeni meri prilagodil PDG-ju, saj namenoma nisem tekmoval veliko, da se ne bi iztrošil že pred samo tekmo. Treningi so celotno sezono potekali bolj ali manj neovirano in pred tekmo nisem še nobeno sezono doslej imel toliko višinskih metrov v nogah. Skratka vse je kazalo, da bom na tekmo pripravljen optimalno.
Prve težave so se začele v začetku aprila in na hitro sem šel odstranit modrostni zob, z namenom, da se čim prej rešim morebitnih težav okrog tekme. To mi je sicer vzelo teden dni treninga, vendar mi motivacija ni upadla.
Druga težava se je pojavila deset dni pred tekmo, ko sem opazil, da nas je sponzor prijavil na napačen dan štarta. Zaradi velikega števila tekmovalcev (prek 5000), sta štarta namreč na dva različna dneva, v sredo (smo bili prijavljeni mi) in soboto (štart vseh najboljših). Organizator tekme je švicarska vojska, rok prijav se izteče že decembra prejšnje leto in od januarja dalje ni po pravilih možnih nobenih sprememb več. Tako sem se tri dni trudil prek vseh svojih poznanstev, da mi je na koncu uspelo spremeniti dan štarta.
Teden dni pred tekmo je tako kazalo, da je vse v najlepšem redu. Potrebno je bilo še organizirati prevoz in zbrati vso potrebno opremo za kar se lahko seveda zahvalim sponzorjem.
V četrtek zjutraj je napočil čas odhoda, pri Veroni poberem še Philipa, s Christianom se dobimo zvečer v Zermattu, saj je prišel s kolegi po severni strani Alp. Popoldne sva šla s Philippom na kratek raztek, zvečer pa smo že študirali vso logistiko in taktiko tekme. Ves čas nas je v podzavesti bodla vremenska napoved, ki ni bila najbolj obetavna, a smo bili prepričani, da tekma ni vprašljiva, če v vsej dosedanji zgodovini ni nikoli bila.
V petek zjutraj smo najprej pohiteli na obsežno kontrolo vse opreme, nato je sledila priprava vrvi, na katero moramo biti navezani v prvem delu trase. Z gondolo smo se povzpeli do Schwarzsee-ja in v prekrasnem vremenu navezani odsmučali nazaj do Zermatta ter s tem rešili še zadnje tehnične nejasnosti.
Po kosilu je sledil krajši počitek, nato pa priprava opreme in nahrbtnikov za tekmo ter najbolj pomemben del - priprava pijače in energijskih dodatkov, ki je na tako dolgi tekmi odločilna. Niti za trenutek nismo podvomili, da tekme ne bi bilo, saj se je vreme povsem držalo. Pozno popoldne je sledil še klasični briefing v cerkvi, ki te vsakič posebej še dodatno prestraši ter hkrati naspidira, da je fokus na tekmo 100%.
Po briefingu še logistična uskladitev glede podpore na polovici trase ter prevoza mojega avta na cilj v Verbier, za kar bi poskrbeli spremljevalci slovenske ekipe vojske. Ob sedmih večerja, ob osmih pa sem še zadnjič preveril vso opremo in oblačila za štart ob 3. uri zjutraj. Ob pol devetih sem si nastavil budilko za ob 1.20, kar je pomenilo dobre štiri ure spanca. Še enkrat sem si zvizualiziral vse podrobnosti pred in med tekmo, preštudiral vse slučaje, kaj gre lahko narobe, se psihično pripravil na malo spanca ter slabih sedem ur dirke v verjetno ne najbolj prijaznem vremenu.
V glavi je bilo vse pripravljeno, čakal me je le še finale - štart.
Mislim, da sem ravno padel v spanec, ko nekdo potrka na vrata in takoj sem vedel zakaj se gre. V sobo vstopita Philip in Christian z novico, da je tekma prestavljena in vedeli smo, da posledično tudi odpovedana, saj je bila za naslednji dan vremenska še veliko slabša. Najprej sploh nisem mogel verjeti, brskal sem po telefonu in iskal potrditev, ki sem jo seveda tudi dobil. Sledilo je premlevanje vzrokov, zakaj nas niso spustili vsaj štartati, saj vreme res ni izgledalo tako slabo. Vzroka nismo našli niti po dveh pivih in razočarani odšli spat. Zjutraj smo prek sporočil le še dobili pričakovano potrditev o dokončni odpovedi tekmi, tako da smo spakirali opremo in odšli domov - s preostalimi 3000-imi razočaranimi tekmovalci.
Tole poročilo sem želel napisati še s svežimi mislimi, saj težko opišem svoje trenutno počutje, pozneje verjetno novice sploh ne bi napisal. Tako pa je napisano in pripravljeno, da stvar čim prej pozabim. Počutim se zelo razočaranega, kot bi mi nekdo nekaj ukradel. Po dolgih fizičnih, psihičnih in organizacijskih pripravah, ko si končno pripravljen, v štartnem bloku, pištola pa ne poči ...
Letošnja sezone je tako zaključena brez pravega zaključka ...