Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Pismo z Jezerskega

Slovenec (1921) - Ksaver Meško: Sedim na poševnem travniku nad jezerskim župniščem in gledam, kako hite čez razcefrane vrhove Grintovca sivobele megle.

Sedim na travniku, tako poševnem, da ležem in drsim vedno navzdol, in diham s polnimi prsi planinski zrak. Balzam je ta zrak, najboljši lek za slabotna pljuča. Zlasti če je prišel človek iz razbeljenega ozračja ljubljanskega, iz oblakov ljubljanskega pocestnega prahu.

Odkar sem zašel leta 1900 ob priliki slovesne otvoritve Češke koče prvi pot v to mirno dolinico, mi je draga in ljuba s svojo slikovito prirodno krasoto, s svojim odsvetnim mirom. Tudi lani, malo pred plebiscitom, sem pohitel nekega popoldne iz Bele, filigranskega kopališča, ležečega v kotlini onkraj Jezerskega vrha kakor Bogu pod pazduho, čez Jezerski vrh semkaj. Osem tujcev nas je pilo tedaj v Beli planinski zrak, belsko kislo vodo in kozje mleko odlična trgovska obitelj iz Ljubljane, gospod, gospa, gospodična, mlad Hrvat, dve Nemki, en Nemec in jaz. Letos je kopališče baje polno. A mi smo od Bele in od Koroške odrezani. Pretekli teden je razmejitvena komisija z našim zastopnikom g. dr. Pitamicem določevala meje. Te dni stavijo mejnike. Za koliko časa? Za vedno? Težko je človeku pri srcu ob ti misli. Odrezani smo tudi od Kort v gorah nad nami. Ustavimo se časih na cesti tam gori za pošto, proti Ravnemu gori kjer, se zastrmim tja na večerne vrhove, kjer se prevezne svet in pot noter proti Kortam. In tiste poti iščem nad zelenim smrečjem, ki sem hodil po njih v Belo in Žel. Kaplo. ko sem bil l. 1916. konfiniran v Kortah. Bil sem tam pravzaprav domači duhovnik kmeta Pristovnika. Seveda ima Pristovnik, kakor mi je čisto pravilno omenil nekoč g, inžener, Nemec, ki je tedaj meril cesto iz Kort čez Obirsko v Kaplo, katere pa niso sezidali in je najbrž nikoli ne bodo, več sveta nego črnogorski kralj. Še svoj »Storžič« ima, kjer smo lepega popoldne g. župnik Trunk, gospa dr. Šumanova, njen sinček Pavel in moja malenkost pred hudim bikom junaško skakali čez plotove. Ded sedanjega Pristovnika je tik svoje hiše sezidal res lično cerkvico s pokopališčem. Založil je tudi glavnico za večjo ustanovo. Obresti te naj dobiva beneficiat, ki naj uči Korčanom otroke božje in svetne modrosti. Ob nedeljskih popoldnevih sem res malo jezil otroke. Da bi jim bil vlil mnogo modrosti, dvomim. Dobival sem za to profesuro ali šomaštrijo mesečnih 100 K.
Obenem sem pasel duše tistih šest kmetij, ki spadajo pod zvon Sv. Križa. Na svoje zvonove so bili Korčani ne malo ponosni. Da jih država ne sme vzeti, ker so jih stari očka Pristovnik kupili iz svojega, so čestokrat modrovali. A avstrijski militarizem se za modrost Korčanov ni malo ni zmenil, kako se militarizem še nikoli in nikjer na svetu ni menil za modrost in se menda v vse veke ne bo.
Rad sem imel Korčane. Dobri ljudje. Prvi petek in prvo nedeljo v mescu so prišli k sv. zakramentom vsi od najstarejšega do najmlajšega, ki je sv. zakramente že sprejemal. Ob nedeljah so prihajala tudi vrla jezerska dekleta.
Navzlic konfinaciji je bilo lepo tam gori. Glasne družbe kajpada nič; ljudje so bili ves dan na delu. A tihe in zato globlje .Dovolj bogata knjižnica, last g. župnika Hutterja, deloma še zapuščina prof. I. Božiča, spretnega prevajalca starih klasikov zlasti Platona za Janežičevo »Cvetje iz domačih in tujih logov«. V pregnanstvu je živel v Kortah, tam umrl ... V Kortah sem pisal »Njivo« in »Starko«, v izdaji Leonove družbe.

Ni bilo napačno — a jesti vsi skupaj nismo posebno imeli (vem sicer, da v tistih časih tudi drugod ni bilo v izobilici). Mleko in spet mleko. Zdaj sladko, zdaj kislo, pa spet narobe: kislo, sladko. Pšenice gori ne sejejo, ker ne dozori. Za moko je bilo treba nakaznic. Po te jc bilo treba iti v Železno Kaplo — pet ur hoda. Po moko spet v Kaplo — pet ur hoda. Po meso v Kaplo — pet ur hoda. Pa ga morda še dobil nisi. Premislil si je vsak, preden je šel.
In ljudje so imeli doma delo, košnjo, žetev. Kose in suše tam neprestano tri mesece. V Celovcu so izvedeli, da mi za živež gori slabo prede. Pa so mi sporočili, naj bi hodil na hrano h g. Trunku, ki je bil konfiniran na Jezerskem. Kako so si gospodje to-le mislili? Ali, kakor gredo oni v mestu v hotel? Tri ure hoda hodit jest! Morda pa so mislili, da imamo iz Kort na Jezersko vzpenjačo? Potrebna bi pač bila. In blagoslov bi bila. Že zaradi lesa. V Pristovnikovih gozdovih leže stari velikani vsevprek, gnijo, razpadajo. Srce boli človeka, ko vidi to umiranje in trohnenje, A ni mogoče spraviti lesa v dolino. »Za eno krono mu dam klaftro, ako ga hoče kdo spraviti odtod «, mi je večkrat dejal Pristovnik.

Mislim na nedelje v Kortah. Na cerkveno petje. Pele so domače pevke in ruski pevci, vojni ujetniki. Tresla se je cerkev. — Njih bratje so delali na drugi strani doline, v grofa Thurna gozdovih. Nekega dne izvemo, da so pobegnili. Ponoči skozi okno barake. Drvarili so, pač ne prelehko delo. Za to so dobivali dnevno 1. K 20. v. Brez vse hrane, prosim. S tem bi se naj preživili! In kje bi dobili v tistih nepreglednih gozdih in neobljudenih krajih živila? Zdelo se je, da grofovi uradniki naravnost norce brijejo s temi siromaki. Morda je izginilo marsikaj denarja tudi v žepih uradnikov, če pa se je godilo to z vednostjo grofa, ki hoče biti vendar krščanski mož, sem prepričan, da mu je ta črna neusmiljenost zapisana kot velik madež v knjigo pravičnosti božje.

Tujcev je tukaj dovolj. Dovolj in preveč pa nemščine. Švabčari hrvatski žid, švabčari Ljubljančan. (So kajpak tudi častne izjeme.) Človek, ki je hodil pod švabskim igom tod — seveda je bila tedaj dolina izumrla — ujetnik, konfiniran, pod vednim nadzorstvom, sreča le, da so bili orožniki dobri možje, se mora s silo premagovati, da more to molče poslušati.
V stari cerkvici sv. Ožbolta, na prijaznem gričku — morda je segalo tedaj jezero gori do cerkve prenavlja naš umetnik g. Strnén stare freske. So menda izmed najznamenitejših v Jugoslaviji. Pride k meni na Trato domači g. župnik Žak, rodom Čeh. Še vedno eleganten kakor pred leti v Porečah ob Vrbskem jezeru. Le nekoliko bolj koščen. Vplivala so pač tudi nanj zadnja leta, dasi ob svojih 59 letih še ni nič osivel. Dvakrat je moral pred Nemci bežati s svoje prejšnje župnije Reberce ob Železni Kapli. Mislim, kako krasno, skoro razkošno je imel urejeno v Porečah. Zdaj je siromak kakor drugi begunci. Vsega so ga oropali. »Smo kakor lastovke, ki so jim gnezda porušili,« govori z izrazitim svojim glasom in strmi na vrhove gora. Morda misli: »Kam ste odhitela nekdanja srečna leta?« Govoriva o češki knjigi — gospod je bil tudi na vseučilišču, pravo je študiral — novejši in starejši. O Hanki in kraljevodvorskem rokopisu. Ponavljam mu rek našega profesorja zgodovine v gimnaziji, zagrizenega Nemca, a krasnega učitelja Knittla: : Ein bewunderungswürdiger Mann! Der selbst für einen grossen Dichter gelten könnte, hat er aus Liebe zu seinem Volke sein Werk verleugnet und es einer weitfernen Periode untersehoben: (»Občudovanja vreden mož. Užival bi lahko sloves velikega pesnika. Pa je iz ljubezni do svojega naroda podvrgel svoje delo davno minuli dobi.«) Seveda je bil Knittl prepričan, da je kraljevodvorski rokopis Hankovo dete. G. župnik o tem še danes dvomi. Navaja dokaze za pristnost. Pripoveduje, kako silno spoštovanje je uživala pesnitev v njegovih mladih letih v vseh slojih češkega ljudstva. Kakšni boji so se bili za pristnost, kaka nasprotstva in sovraštva so vzplamtela med razdiralci in zagovorniki vere v istinitost stare listine, Pripoveduje o prof. Piču, ki je zbiral vse življenje gradivo za dokaz pristnosti rokopisa. A ko je izdal veliko svoje delo, sta ga takoj ljuto napadla dva profesorja kritika in ga imenovala ignoranta, nevedneža. Tako je potrlo to delavnega moža, da je šel in se je ustrelil... Mislim na nekatere naše kritike. Zlasti še na tiste, ki se v obraz ližejo, na papirju pa grizejo. A Bog z njimi in z njih pregeljadami. Streljali se zaradi njih ne bomo. Res ni vredno.

Slikovito mi opisuje versko življenje na Češkem. Tako živo in vzneseno govori o čeških romanjih, ki je sam hodil z njimi, da vse živi pred menoj. Gledam neskončno češko plan; v zraku vihrajo zastave; okrog njih in za njimi stoteroglava množica, belo oblečene deklice, ponosni kmetje in kmetice, očanci ob palicah; med njimi duhovnik s krešočimi se očmi, z navdušenimi in navdušujočimi kretnjami ...

Nedelja. Iz daljnih vasi prihajajo verniki, v hišo božjo. Domačini so še v hišah. Tri četrt — pozvoni. Iz vseh hiš se vsujejo vaščani, hite v cerkev. Deset. Pozvoni — cerkvena vrata se zapro, vse v cerkvi, nikogar pred cerkvijo ... Kako drugače nego marsikje pri nas ...
Med sv. mašo poje vsa cerkev. Služba božja mine. Mašnik zapoje »Asperges me — pokropi me, o Gospod,« gre doli po cerkvi in kropi ljudstvo za blagoslov na pot domov. Vsi verniki zapojo skupno koral sv. Vaclava. Širok, živ potok se razlije iz cerkve na vse strani fare.
Tako je bilo za mojih mladih let. Je-li tako še dandanašnji? Najbrž se je tudi pri nas marsikaj izpremenilo,« govori g. župnik zamišljeno, nekako otožno. —

Časih krenem po cesti gor proti Sv. Andreju na Ravnem. Po tisti prečudni, kakor z belim sladkorjem posuti cesti med dolgimi vrstami jesenov. Ni ga kmalu kje slikovitejšega pogleda, kakor pogled z Jezerskega vrha na to belo cesto s stranskimi, v njo se stekajočimi stezami, in na te sorazmerne vrste jesenov, čuvajočih vsako teh stez. K g. župniku in konzistorialnemu svetniku Volavčniku grem. Starček z belimi lasmi sedi v nizki, preprosti sobici in me prijazno sprejme. Vedno zaveden in delaven Slovenec je bil navzlic svoji starosti med vojno kruto preganjan, tožen zaradi razžaljenja časti, zaprt, oproščen, a prisiljen, da je zaprosil za pokojnino. Po prevratu od Nemcev okraden in izropan, se preživlja zdaj s staro sestro, vedno dobro, vedno prijazno, z mesečno pokojnino 680 kron — šeststoosemdeset kron. Čudim se, kako moreta na stara leta s tem vendar še živeti; pa smehljaje pravi: »Pač po apostolsko.«
Najhuje ga je sovražil in preganjal na Rudi baron Helldorf. Ko sem mu naznanil, da je baš pretekle dni umrl g. baron na naglem za grižo, je menil mirno: »Bog mu daj dobro.«
A jaz sem mislil: »Ali božji mlini, počasni, a sigurni, že meljejo?«

Sedim na travniku nad župniščem in berem Ruse. Gor od Kokre valovi precej močen veter, ponehava, zavalovi silneje, prava plima in oseka v zraku. Lipi ob župnišču glasno šumita, šumé in vzdihujejo smreke v gozdu po gori navzgor. »Toliko vetra imate tukaj,« sem potožil očetu Povšnarju v kazini. —
»V spomin na trpljenje Gospodovo. Ko so Gospoda križali, je zapihal čez Kalvarijo veter, da mu je hladil bolečine. Zato vsak dan pripihlja okoli desetih gor iz Kokre in piha do treh popoldne.« — »Da, ob treh je Gospod umrl ...«

Nedelja, 14. avgusta. — Pravkar sem odmaševal. Stojim na belokameniti poti iz cerkve v župnišče. Na Grintovec strmim. Vrhovi so beli: ponoči jih je zapadel sneg. Bele megle se kuhajo iz dolin. Polagoma kipe navzgor. Kakor bi skrivali gozdovi svoje zelene, po ponočnem dežju oprane glave za plahetajoče koprene, se zdi. Čez belorazcvetele vrhove Grintovca podi veter temne, raztrgane oblake. Hite proti Koroškemu.
Kakor oblaki v Višavah hite moje misli v daljavo, v bodočnost. Lepšo, mračnejšo? Kdo ve to, kdo bi mi mogel povedati? Saj stojimo ob vsakem koraku življenja pred zaprtimi durmi, ob vseh velikih vprašanjih življenja pred nerešljivimi skrivnostmi. Pred največjo bodemo stali ob zadnjem koraku — prod korakom v večnost, pred smrtjo.
Moj Bog, kaj so ob teh, ob smrti in večnosti, vse to naše vsakdanje težave in skrbi, vse naše mišljenje in hotenje? Ali ne lahka pleva v vetru?

Ksaver Meško
Slovenec, 23. 24. in 25. avgust 1921
 

 


Franc Ksaver Meško (1874 - 1964)

Meškova beseda in beseda o Mešku


Angelček, 1920, letnik 28, številka 5/7

Gorenjec (1900)/G-L: Otvoritev koče na Grintovcu ...Konečno naprosi dičnega našega planinca, gospoda župnika Aljaža, da blagoslovi kočo, kar je ta storil po običajnem obredu z azistenco gosp. Meškota, Hrubeja in še enega češkega duhovnika. ...


Meško

Maks Meško - Rojen 22. septembra 1903 v Lahoncih, umrl 14. marca 1969 v bolnišnici Ptuj.
V PD Ljubljana - Matica se je včlanil takoj po prvi svetovni vojni in bil član vse do 1952, ko je s somišljeniki ustanovil PD Ormož. Član le-tega je bil do 1962, ko so (bil je pobudnik in soustanovizelj) ustanovili PD Ormož, v katerem je bil vse do smrti.
Neštetokrat je bil na ljubljenem Mangartu, tudi po trikrat letno, še z mopedom; na to goro so njegovi domači zakopali škatljico s šopkom njegovih las - da bi večno počival na temenu te njemu tako ljubljene gore.
Štiridesetkrat je bil na Triglavu, povzpel, tudi po večkrat, se je na večino vrhov v Sloveniji.
Malo pred drugo svetovno vojno je sam vstopil v Steno in, ko ga je ta premagala - vreme je bilo obupno - se je vrnil in v aljaževem domu zapisal: Bolje se je nečastno vrniti, kakor častno ubiti! Ob 60-letnici PZS, leta 1953, in njegovi petdeseti obletnici rojstva, pa je z Minko Mali in vodnikom Janezom Brojan st. Steno vendar uspel preplezati po Slovenski smeri.
Še posebej mu je bila ljuba Ravna gora, prva navpična stena, ki jo je kot pastirček videl v živo. .... Objavljeno na >> staro.Gore-ljudje.net (strani so le pogojno dostopne)

Erna Meško - Ljudska pisateljica, planinka
se je rodila 21. marca 1911, v kraju Loperšice (pri Ormožu), v veliki in ugledni Zadravčevi družini. Osnovno šolo je obiskovala v Rušah, nato končala srednjo trgovsko šolo v Ljubljani in se zapolila v banki v Mariboru. Leta 1936 se je poročila z Maksom Meškom, nečakom pisatelja Franca Ksaverja Meška. Združila ju je skupna ljubezen do gora. Posvetila sta se kmetovanju. Imela sta devet otrok.
Leta 1962 sta z možem in somišljeniki ustanovila Planinsko društvo Ormož
Erna Meško se je oglašala v različnih časopisih in radiu, predvsem pa je rada pisala za Planinski vestnik. Vrhunec njene ustvarjalnosti sta knjigi. v katerih je opisala vrsto ljudi, ki jih je srečala v življenju: leta 1985 je v nakladi 38.000 izvodov izšla knjiga Rada bi vam povedala, leta 1992 pa v nakladi 25.000 Še bi vam rada povedala. Za svoje plemenito delo je dobila plaketo občine Ormož, Planinska zveza Slovenije pa jo je odlikovala z najvišjim planinskim priznanjem - svečano listino.Umrla je v Lahoncih 11. oktobra 1999. Objavljeno na >> staro.Gore-ljudje.net (strani so le pogojno dostopne)

KTV Ormož: 20.obletnica Ormoške planinske poti

Kategorije:
Novosti SLO Vse objave

1 komentarjev na članku "Pismo z Jezerskega"

Davo Karničar,

Čudovit zapis!! Hvala za objavo in Srečno!

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 40362

Novosti

Objave naših sodelavcev in poobjave (nam dosegljivih) člankov/objav  

Planinska zveza Slovenije (PZS 
Delo, časopis s prilogami
• Slovenske novice