Janez Pikon: Pašnik z bistrim jezercem ter zaplata snega na planini nudijo živini ustrezne pogoje, da že dlje časa vztrajajo pod Konjskim sedlom, kot trdijo pastirji. 
Bohinjsko jezero je še zavito v meglo, višje sonce že prijetno greje. Proti planini Zadnji Vogel (1413 m), kamor prispem, je tudi že obsijana, čeprav z rušjem močno preraščeni Voglov Sakavec (1665 m), še vedo meče svojo senco na Poljano (1406 m), južno nad planino. Na planini in v obnovljeni sirarni je to poletje živahno, kajti po dolgih letih so zopet prignali živino in ponovno je na tem območju zaživela visokogorska paša. Zahodno proti Konjskemu sedlu (1782 m) se vije dobro označena pot, ki se včasih strmo dvigne nad z rušjem poraščena pobočja, ki se pričenjajo redčiti, ko dosežem rob planine Kal (1565 m).
Še po nečem je poznano območje na planini Kal ter vse od Konjskega sedla do prelaza Globoko (1828 m) in pod številnimi vrhovi, ki jo obkrožajo. Tukaj je v davni preteklosti tekla železna pot. Do nedavnega je veljalo splošno prepričanje, da je bil visokogorski svet Vzhodnih Julijskih Alp do srednjega veka le poredkoma obljuden. Najnovejše arheološke raziskave pa so dokazale, da je človek zahajal v visokogorje že zelo zgodaj. Najstarejše sledi so stare kar 3600 let, čas bronaste dobe, in so bile odkrite na platoju nad planino Kal, Lepe Komne in Vogla. Iz starejše železne dobe ni poznanih nahajališč, domnevno zaradi nastalih klimatskih sprememb. Razmah gospodarskega razcveta v rimski dobi se odraža tudi z gospodarskim izkoriščanjem visokogorskega sveta v smislu rudarjenja in pašništva.
Da je bilo v tem času prisotno pašništvo, nam dokazuje bronasti zvonček z Vodenih Rup. Odkritih je bilo mnogo poselitvenih točk v Spodnje Bohinjskih gorah in tudi drugod. Najbolje raziskane so planine, ki pa so ostale tudi nepretrgoma obljudene vse do danes. Še vedno so vidne sledi izkopavanj južno na planino Kal, na meliščih Rušnatega vrha (1915 m). Človek je v visokogorski svet Julijskih Alp zahajal od nekdaj, sprva predvsem zaradi gospodarskih razlogov, danes prednjačijo predvsem nabiralništvo, lov, pašništvo, kjer v zavetju gora iščemo predvsem duhovnih vrednot, ki pa so navsezadnje tudi odraz bogate kulturne dediščine.
Dvignem se nad planino in dosežem Konjsko sedlo, mejnik dveh večjih predelov med Voglom in Komno, ki se severno zaključuje z visokim Bohinjskim Migovcem (1896 m). V južni greben sedla se zaključuje skoraj dva tisoč metrov visoka gora Meja (1996 m), ki je v sklopu verige Spodnje Bohinjskih gora zadnja z vzhodne strani, ki je nižja kot 2000 metrov. Severni greben in gora Meja nad Konjskim sedlom, približno na polovici poti med SC Vogel in Komno, se povzpnem po izpostavljenemu grebenu (moja prvenstvena smer), kjer v drugi tretjini stene precej zahteven prehod po strmem koritu zahteva kar nekaj spretnosti. (Celotni venec Spodnje Bohinjskih gora ima sedem dvatisočakov.)
Za prehod strmega pobočja je potrebno nekaj spretnosti in prilagajanja terenu, kljub razčlenjenosti stene je potrebno poiskati primeren in najlažji (najbolj zanesljiv) vzpon. Gora Meja (tudi Vrh Rup, 1996 m) nudi lepe razglede po Gorenjski in Primorski kot tudi vzhodno in zahodno po Spodnje Bohinjskih gorah. Rahel, prijeten vetrič vleče z juga in me spremlja vso pot proti vzhodu, kamor nadaljujem pot.
Sledijo Kozji Hrbet ali Vrh Hribcev (1923 m), Rušnati Vrh (1915 m), Vrh Planje (1863 m); na jug Velika in Mala Planja, pod njo planina Razor (1286 m) in prelaz Globoko (1828 m). Steza me vodi mimo ruševin karavle, odkoder nadaljujem na območje Pri Skledi in nižje zahodno pod Voglarski Skakavec do planine Zadnji Vogel, odkoder se spustim po Žagarjevemu grabnu do parkirišča pod žičnico Vogel.
Janez Pikon