Večer, Planinci alpinisti - M. Cilenšek planinske koče in poti; Mrzlica, Vodnik E 6 YU, Izleti, Inko Bajde, Prvenstvena smer v turski gori, Kranjski alpinisti v številnih smereh ; Korošca v Eigerju
Prvenstvena smer v Turški gori
Alpinistični odsek Celje je v letošnjem letu nadvse uspešen. Poleg številnih plezalnih taborov v Julijskih in Savinjskih Alpah, ki se jih je vedno udeležilo veliko pripravnikov in začetnikov, so obiskali tudi Grossglockner, posneli film o vzponu nanj (Ciril Debeljak) ter preplezali Fuscherkarkopf. Dva člana sta odpotovala v Francijo (več o njunih vzponih bomo pisali po povratku).
Minulo soboto in nedeljo so se mudili na Okrešlju, kjer so se začetniki preizkušali v vodenju navez, medtem ko so jih starejši člani med plezanjem nadzorovali. Tako so na primer v nedeljo trije starejši člani med solo vzponom v Št. Rinki opazovali in usmerjali delo mladih navez, ki se bodo na ta način dokaj hitro usposobile za resnejše podvige, pripomniti velja, da je letošnjo alpinistično šolo v odseku uspešno končalo kar lepo število mladih, predvsem pa obetajočih alpinistov. Tudi zadnjo nedeljo so nadaljevali plezanje nove smeri v Turški gori. Njena težavnost se giblje v zgornjih mejah lestvice in neuradno poročajo, da so vzpon v nedeljo že uspešno opravili. Tako bodo podrobnosti kmalu znane.
INKO BAJDE
Kranjski alpinisti v številnih smereh
Medtem ko se je dobršen del članov alpinističnega odseka Kranj mudil na Kavkazu, dejavnost odseka ni zamrla. Nasprotno, poročila kažejo, da so bili ves čas zelo delavni Od 31. julija do 3. avgusta je kar 11 članov odpotovalo v italijanske Dolomite - območje treh Cin, kjer so opravili 25 lepih in zanimivih vzponov. Devetkrat so preplezali Preussovo poč v Piccolissimi (V), dvakrat Cassinovo direktno smer v Punta di Fridi (V-VI), dvakrat Rumeni raz v Mali Cini (VI), petkrat Dibonov raz v Vel Cini (IV), trikrat Innaverjevo smer v Mali Cini (VI), dvakrat Mazzuranov raz v Vel. Cini (VI) in dvakrat Demuthov raz v Zahodni Cini (V-VI).
Po povratku iz Dolomitov sta Nejc Zaplotnik in Nande Kern ponovila Zajedo v Travniku, Mileha Ekar, Robert Gaberšček, Luka Krničar in Vojko Mikec pa so preplezali še prvenstveno varianto na Kašutovo smer v severni steni Grintovca. Imenovali so jo "ledena varianta"; njena ocena se giblje med IV. in V. težavnostno stopnjo.
I. B.
Vodnik E6YU
Za evropsko daljinsko peš pot E 6 YU, ki se začenja pri Baltiku in konča v Kastavu nad Reko, je pred dnevi izšel vodnik z naslovom OD DRAVE DO JADRANA. Vodnik, ki je žepnega formata, je izdal Gozdarski vestnik, izdelal pa inštitut za gozdno in lesnogospodarstvo pri biotehniški fakulteti v Ljubljani. Avtorji vodnika so Milan Ciglar, Ivan Žonta in Zvonko Stermšek. Na 64 straneh besedila in petih posameznih listih je opisana celotna pot na jugoslovanskem ozemlju, in sicer v smeri od Radeljskega prelaza do Kastava, natisnjeni pa so tudi shematski zemljevidi posameznih odsekov poti z vsemi potrebnimi podatki. Vodnik je dvojezičen - slovenski in hrvatskosrbski, naročiti pa gaje moč pri gozdnih gospodarstvih Slovenije, pri večjih planinskih društvih in pri planinski zvezi Slovenije, naprodaj pa bo tudi v knjigarnah.
M. C.
Korošca v Eigerju
EDI DROFENIK IN RAJKO ROBNIK, ČLANA ALPINISTIČNEGA ODSEKA IZ ČRNE NA KOROŠKEM, STA OD 30. JULIJA DO 1. AVGUSTA PREPLEZALA SEVEROVZHODNO STENO EIGERJA PO POLJSKI SMERI
Za alpinistoma je velik in pomemben uspeh - preplezana smer v steni, ki je svetovno znana. Za Eiger, goro v Švici, ne vedo le alpinisti; o njej so pred časom veliko pisali, predvsem ob odločitvi švicarskih oblasti, da zaradi številnih nesreč prepovejo plezanje v njej.
Iz pogovora z Edijem Drofel nikom smo zvedeli, da je opravljeni vzpon načrtoval že dolgo. "Pod mogočno goro je stal prvič leta 1972. Zazrl se je v 2000 m visoki, grozeči temni sklad kamenja in ledu, ki ga imenujejo tudi „stena smrti". Dve leti pozneje je v avgustu postavil majhen šotor pod steno in preždel v njem štiri dni, medtem ko je zunaj šumel dež, v steni pa so bobneli plazovi. Ko se je vreme popravilo, je vstopil v poljsko smer. Vreme mu ni bilo naklonjeno in se je ponoči zopet skazilo. Pretrepetal je vso dolgo noč, ko je ves premočen kljuboval neprijaznemu vremenu v še bolj neprijazni steni. ,,Gora ni hotela" in moral je sestopiti, ko je bilo še mogoče.
IZ RUMENEGA ŠOTORA
Letos julija so številni turisti v Grindelvvaldu ponovno uzrli rumen šotorček na prostranih pašnikih nad Alpingenom. Tokrat Edi Drofelnik ni bil sam, a vreme tudi letos ni bilo najboljše. Po dveh dneh čakanja sta Edi in Rajko Robnik zaplezala v SV steno.
Že ob dveh zjutraj sta 30. julija težko otovorjena zapustila svojo skromno, a gostoljubno platneno streho in se v temi napotila proti vstopu v steno. Ob štirih zjutraj sta se prvič dotaknila mrzlega skalovja neusmiljene gore. V strupenem mrazu sta zatelovadila v navpičnico. Kmalu so bili za njima prvi raztežaji, nad njima pa se je bočila dolga stena, polna neznank in pasti.
Da bi pridobila čas, sta se odločila, da bosta, dokler bo mogoče, plezala nenavezana. Tako sta priplezala do mesta, kjer so prvopristopniki prvič bivakirali, ko je bil še velik dan.
PRVA UTRUJENOST
Nadaljevala sta navezana. Mišice, še vse napete od prestanih naporov pri plezanju Pallavicinijevega ozebnika v Grossglocknerju pred komaj petimi dnevi, so ju ubogljivo poslušali vse do kamina, po katerem je tekla voda kot slap. Izbire ni bilo in kmalu sta bila popolnoma premočena.
Pehala sta se naprej, sonce in razgreto telo pa sta počasi sušila tekstil na njiju. Dolino sta gledala že iz ptičje perspektive, minevalo je deset ur, odkar sta bila v steni. Pričela se je javljati utrujenost.
Nenadna močna nevihta ju je ponovno premočila do kože, za nameček pa ju je še zasula s sodro in snegom. V strahu pred plazovi sta se utrujena privlekla do prostora, kjer so Poljaki drugič bivakirali. Pripravila sta si, kolikor se je dalo, udoben bivak in nemočna opazovala plazove, ki so drveli čeznju.
Vklenjena visoko nad dolino, ki se je skrila njunim očem, sta premišljevala o udobju in toplini, ki bi jima ju dajal njun šotor, skrit globoko spodaj pod oblaki. Mrzla noč brez sna je bila neskončno dolga in prvi sončni žarek ju je že našel z
derezami na nogah, ko sta se prebijala preko mrzlih skal in gladkega ledu.
Rojeval seje nov dan, ki jima je prinesel še hujše garanje, težko pričakovanega uspeha pa ne. Zdolgočaseni turisti v dolini so se že naveličali opazovati njuno početje skozi velike daljnoglede, ko sta še vedno sekala stopinje, zabijala kline in premagovala skalne odstavke proti kraju, kjer bosta morala prebiti še eno dolgo noč.
NOČ V STENI
Navzgor, samo navzgor. Telesi sta delali le z enim ciljem: izplezati. Dan se je prevesil v večer, ko so jima začeli ponovno nagajati plazovi. Umikala sta se, kolikor sta mogla, vendar je prenekateri za kratek trenutek, a zanju celo večnost, drsel prek enega ali obeh. Droben ledeno mrzel prah jima je napolnil obleko in pljuča. Ob sedmih zvečer sta izsekala v strmi led sedišče in se pripravila na še eno dolgo mrzlo noč.
Le kratek čas sta zrla na drobne lučke globoko v dolini, nato pa sta se pokrila z bivakirno vrečo in čakala jutra. V mrzli noči je vsa oprema zamrznila, zato sta zjutraj težko čakala sonca; brez njega nista mogla nikamor, dokler ne odtaja zmrzlih vrvi, predvsem pa premrlih kosti in zmrzlih nog. Kot nalašč je imelo tisto jutro zamudo zaradi megle in jima je svojo blagodejno toploto naklonilo šele ob sedmih.
Napočil je prvi avgust, tretji dan v steni, zadnji, vendar najtežji. Megle so se dvignile in odprl se jima je prekrasen razgled na neštete znane in neznane vrhove okoli njiju, na Grindelwald v dolini, toda v neznosnem mrazu sta najbolj hrepeneče iskala drobceno rumeno piko v globini, ki je bila njun šotor.
ŠE ZADNJA PREIZKUŠNJA
Čakala ju je še zadnja preizkušnja, težaško sekanje stopinj v trdi led. Skoraj 2000 m nad dolino sta si utirala pot navzgor, ki ji ni in ni bilo konca. Z zadnjimi močmi sta zmagovala zadnje metre stene, ko sta nenadoma naletela na vsekane stopinje, ki bi lahko bile tudi letošnje.
Po podatkih, ki sta jih dobila v Alpingenu, kjer so jima vzpon tudi odsvetovali, ni bila letos še nobena naveza v tej smeri. Kljub temu se jima je zazdelo, kot da sta se po tridnevnem samotar jenju ponovno vrnila med ljudi. Z novim poletom sta se pognala naprej. Po šestih urah nepretrganega garanja sta ob enih končno stopila na teme gore, ki sta si jo tako zelo želela osvojiti. Na vrhu so ju pričakali štirje švicarski alpinisti, ki so se tja povzpeli po normalni poti.
Po krajšem klepetu in čestitkah so se skupaj spustili proti dolini. Po skoraj treh dneh, prebitih v vertikali, in po petindvajsetih urah čistega plezanja navzgor sta sestop, ki tudi sicer ni lahek, komaj zmogla. Bodrila ju je misel na premagane težave, Drofelnik pa pravi, da mu je v najhujših trenutkih najbolj pomagala misel na tisto drobno rumeno piko, ki ju je čakala v dolini.