Mirko Šušteršič: Med prvimi planinci so bili lovci. Brezdvomno jim gre prvenstvo v odkrivanju »nepristopnega« planinskega sveta in v izsledovanju steza in prehodov.
Kar pa je planincu glavni smoter, to lovcu gotovo ni in, česar planinec načelno išče kot užitek – planinska romantika - s tem se naslaja lovec kvečjemu mimogrede. Lovcu je bilo pristno, glavno gibalo le plen, za prehrano in obleko, torej meso in živalska koža. Prvotno je bilo med lovci pač malo takih, ki bi bili zavestno dovzetni za naravne lepote, kakor jim tudi ni na misel prišlo, da bi bili varovali naravo, živo ali mrtvo. Da bi divjačini, ki jim je bila del njihovega obstanka, prizanašali? Čemu? Tedaj to ni bilo potrebno; saj je bila človeška naseljenost pičla, strelno orožje primitivno in divjačine dosti. človek, iz potrebe lovec, je živel vedno v istem okolju; zato gorskih lepot in krasote naravnih prikazni zaradi vsakdanjosti tako rekoč niti videl ni. Kaj šele, da bi si jih bil v svesti!
V starih časih torej planincev v današnjem smislu ni bilo; saj tudi raznih sportov za krepitev telesa in osvežitev duha ni bilo. Planinstvo se je kot ljudski pokret jelo razvijati šele tedaj, ko je ustroj človeškega življenja zahteval za duha neki odpočitek, za telo pa napor in delavnost. Poleg drugih mikov k prirodi je planinstvo postalo za prebivalstvo mest življenjska nuja. Z razvitkom in z razčlembo socialne družbe pa je jel tudi lovu naraščati pomen kot razvedrilo v prirodi; polagoma je dobil še nekod sportni prizvok. Tako sta se planinec in lovec zdaj srečala v gorah, vendar bolj v razmerju kakor jež in lisica, čeprav sta pod pritiskom nenaravnih življenjskih razmer njuna smotra postala v nekem pogledu slična ali vsaj vzporedna.
V današnji dobi je izgubil lov pretežno prvotni značaj prehrane; postal je v mnogem, kakor planinstvo, razvedrilo duha in krepitev telesa, dasi je postanek obeh tako različen, kakor sta si hrib in dolina. Po času je lov rojen s človekom, planinstvo pa v dobi mehanizacije življenja, to je z nastankom stroja in modernih mest. Že iz porekla in smotra lova je razvidno, da lov nima tipičnih znakov sporta; sodobna sportna pretiranost ga kajpada hoče vpreči v svoj voz.
Z napredkom človeka in z njegovo gosto naselitvijo sta lovec kakor planinec spoznala, da bo njihovega veselja z užitkom proste narave konec, ako je ne bosta čuvala.
Varstvo žive narave v lovstvu se v starih kulturnih deželah, ki so bile močno obljudene, pojavlja že zgodaj. Morda kaže prosvetljeni stari vek za to mnogo več smisla in razumevanja nego evropski srednji vek, ki je v mnogočem človeka posurovil. Ne smemo pa misliti, da je človek zadnjih sto let čuval naravo iz idealizma in ljubezni do nje. Take izjeme so bile bele vrane v vrtu pesnikov in filozofov, kakor je še danes komaj dosti boljše. Človek je postal obziren iz lastnega egoizma, ker je spoznal, da bo z uničenjem žive narave močno, če ne docela okrnjena njegova življenjska možnost ali vsaj njena prijetna stran, to je zabava v obliki lovov in doživljajev z živalstvom. Zato so razne varstvene odredbe za ohranitev žive narave že zgodaj prešle v zakonodajo. Pri tem je uvaževan tudi gozd, ki nudi živalstvu najvažnejše in najvarnejše domovanje; saj bi z gozdom človek porušil tudi dom pretežni večini prostega živalstva, ki bi nato preminilo.
S silnim razmahom človeške prosvete v zadnjih sto letih je vzporedno hitro rastlo število prebivalstva, ki je vedno gostejše poseljevalo zemljo ter izpodrivalo prosto živeča bitja, razen tistih, ki jih je gojil in čuval. Skopi zrak in prostor v tesnih naseljih sta jela človeka dušiti; zato je predvsem meščana gnalo v prosto naravo. S tem je nastajal moderni turizem, ki se izvirno sicer naslanja na človeški skitalski nagon, a je zaradi posebnih okolnosti - lahko bi rekli, življenjske nuje - jel dobivati oblike organizovanega sporta.
Pionirji turizma in prav posebne njegove panoge, planinstva, so zgodaj spoznali zdravstveni in nravni pomen planinstva, v času, ko je ljudska množica bila še nedostopna taki novotarski ideji. Tesne razmere sožitja so pa izvabile vedno več ljudi v prosto naravo, kjer ni bilo plotov, prepovedanih potov, ne cest in ne delovnega reda - predvsem v planine. Otrok mestnih ulic, tovarn in uradov je tedaj okusil slast prostosti in bližino spokojne narave. Da bi bil še bliže njeni prelesti in da bi se ne ločil od njenih gozdov, cvetlic in živali, ko se vrne v tesne domove in delavnice, se je vrgel s pravo omamo na lovljenje in prisvajanje živalstva in rastlinstva. Kakor otrok se je opajal ob nagonskem ropanju in razdejanju. V prešerni zavesti, da je za hip ušel sponam vsakdanjega reda in dolžnosti, je izgubil oblast nad seboj. Vsa njegova omika in olika je odpadla razenj kakor krpa; nagon, da se nasiti z nečim toliko časa mu odtegovanim, ga je izobličil v rušilca in motilca sveta, kamor je zašel. Tedaj so se križali interesi lovca in planinca in še dandanes ni povsem odbrnel akord nesoglasij. Planinec je vstopil v kraljestvo lovca, kjer ni znal prisluškovati naravi; s svojo okovano palico in s hrupno hojo je motil veličastni mir gorskim duhovom, ki so tisočletja čuvali svoje carstvo za pastirja in lovca.
Po prvi omami pa je umni planinec kmalu za lovcem spoznal, da ima razproščena prostost tudi v naravi svoje meje in da jo je treba uživati s spoštovanjem, ki ga je vredna. To spoštovanje se najbolje očituje v varstvu narave, predvsem živalstva in rastlinstva, v spoštovanju naravnih tvorb sploh.
Če pravi lovec tvorno deluje v tej smeri, ko neguje in goji divjačino in ga gozdar podpira z nego in varstvom gozda, bodi njima planinec pasivno v podporo s tem, da spoštujoč njun trud, ne ruši, kar ona dva gradita, ne pustoši cvetja, livad, ne zarezuje dreves, se ne dere in ne razgraja, da splaši divjad i. p.
Kakor so planincu tudi gole gore užitek, tako so mu, odičene s planinskim cvetjem in z živalstvom, razodetje in doživetje. Le tedaj more kulturni planinec imeti zadoščenje, če v podložni mu naravi hodi z zavestjo, da je zaščitnik in pravičen gospodar vsega pričujočega. Tukaj se planinec in lovec v drugič srečujeta kot zaveznika in prijatelja. Spoštovanje medsebojnih pravic in pravo razumevanje teženj jima bodi trajna vez za njuno prijateljstvo. Planinec se naj zaveda, da ima divjačina ravno tako pravico do nemotenega domovanja, kakor človek v svojem stanovanju. Obzirno naj se ogne zakloniščem, kjer ima divjad mlade in kamor se zateka kot v svoj dom. V lastno korist torej spoštuje planinec skromne domove gorskih živali in grede gorskih cvetlic. Cvetje je najlepše v svoji naravni okolici in žival najočarljivejša v nemoteni prostosti.
Kaj bi bile gore brez gozdov, brez cvetlic, brez živalstva? Gore same so okvir za živo sliko narave, ki jo občudujemo na svojih pohodih. Kako se širijo prsi ob opojnem vonju snežnega polja ključavnic (narcis), kako toplo nas pozdravljajo žametne murke iz solnčnega zelenja planinskih livad, kako poskoči srce ob pogledu na čop srebrnih očnic v skalni razpoki, kako zapolje kri po žilah, če zareže jastreb svoje kroge pod nebo ali trop divjih koz prhne po skalah, ter strmi oko na brhkega skalnega plezalca in na blesteče barvni okras gorskih metuljev!
Neizčrpna je zakladnica lepot in bogastev, ki jih kot planinec ali lovec uživaš v naravi. Oskrumba božjega stvarstva je vsako početje, ki dela nasilje naravi, ne spoštuje njenih tvorb ali jih celo uničuje brez uma in koristi. Tujec je v naravi, kdor nima za njo smisla in srca. Ni planinec, komur je plezalni rekord vse, ki slep in gluh za vse drugo, drvi od vrha do vrha; ni lovec, kdor se slepo žene za plenom in zraven gazi raj, ki ga mu je dal stvarnik.
Umstvene in srčne vzgoje ter znanja o naravi ti je treba, preden se smeš šteti med planince ali lovce. Ob lovsko pravičnost je treba postaviti tudi planinsko pravičnost. Kadar bosta planinec in lovec doumela svoj pravi, visoki poklic, bosta zmožna za pravo doživljanje v naravi, bosta tudi iz notranje potrebe nele spoštovala, temveč do zadnje živalce in rastlinice tudi branila in varovala svoje območje.
V obrambi in čuvanju kraljestva planin in njihove žive in mrtve narave se morata zbližati kot zaveznika, čeprav se njuni siceršnji interesi večkrat križajo in njune steze v planinah drže vsaksebi. Naj gorski duhovi navdajajo srca vseh gorohodcev z blago voljo, da bodo prav spoznali svoje poslanstvo!
Ne mrtva črka zakona in pisana prepoved uničevanja, temveč prosvetljenost vsakega posameznika, zavest odgovornosti napram skupnosti in svojim naslednikom ter spoštovanje stvarstva, edino to more roditi verne zaščitnike naše žive planinske prirode.
Dovolj je torej skupnih interesov v stremljenju pravega planinca in pravičnega lovca. Kdor se tega zaveda, bo vedno našel pravo pot, ki vodi do prisrčnega sožitja. Kajti vse življenje je pač kompromis nasprotujočih si sil, ki so, vsaka zase sproščene, razdiralne in pogubne. Zato, gorohodci, ne grešimo zoper svojega bližnjega in zoper naravo, da ne bomo izgnani iz zadnjega raja, kakor sta grešna prednika bila pahnjena iz prvega!
Planinski vestnik 1937/1
Inž. Mirko Šušteršič