Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Planinski spomin tovarišu Hrvoju Jurci

Planinski vestnik - Stanko Aleksić: Dne 30. julija 1940 se je s svojim aparatom smrtno ponesrečil v Prokletijah; avion se mu je razbil ob skalah v višini oko 2400 m.

Koncem meseca julija 1933 sem plezal v Krnici z Jugove smeri na Razoru. Razdivjale so se prirodne sile, ulila se je ploha, vihar je besnel. Zaman sem dolgo čakal v neki votlini, da bi se priroda pomirila. Sestopil sem in v teku, ves premočen in premražen, sem dosegel našo prijazno kočico v Krnici. Sušil sem se v topli kuhinji, pil vroče mleko in pregledoval vpisno knjigo. Dva dni pred mano je bil v Krnici prijatelj ing. Herbert Drofenik. Nad njegovim podpisom v knjigi berem: »Živio, Hrvoj!« Nisem še vedel, da je to Hrvoj Jurca, Hrvoj, ki mi bo postal nerazdružljiv tovariš.

Pregledujoč vpisno knjigo in nato listajoč po beležnici in »Našem alpinizmu «, nisem takoj zapazil, da me z drugega konca mize opazuje visok, vitek planinec, vedrega obraza, ostrih potez, blagega in ponosnega pogleda.
Ko sem popil mleko in občutil prijetno toploto, me nagovori z zvonkim glasom: »Vi ste gospod Aleksić?« in dostavi prepričevalno, še preden sem pritrdil: »Drofenik mi je mnogo pripovedoval o Vas«. Tako sva se spoznala, se hitro oklenila drug drugega, a dolina Krnica nama je postala za plezalne vzpone drago in pogosto izhodišče.
Istega dne popoldne - ko se je malo razvedrilo - je prišel Hrvoj v mojo »rezidenco«, v pastirsko kočo v Klinu, kjer sem stanoval pri pastirju Koširju, doslej sam; zdaj je prišel on, pravi tovariš. Pred večerom je posijalo solnce; z daljnogledom sva ogledovala vrhove in delala načrte. Hrvoj je gledal Zadnji Prisojnik, češ, Drofenik mu je pravil, kako sta s Kajzeljem tam poskušala izvesti vzpon: »Kaj, ko bi midva poskusila tam?« Dobro sem pregledal položaj in dogovorila sva se. Zjutraj je bil na dogovorjenem mestu in me je čakal. Vstopila sva v steno in zmagala. (Glej: St. Aleksic, »Zadnji Prisojnik iz Škednja«, Plan. Vestnik 1934, št. 10). Hrvoj je bil redek tovariš, v skali brez besedi, pozoren in miren, hladnokrven prav v vsakem položaju. Ta tura je bila dotlej najtežja Hrvojeva. Potem so prišli drugi vrhovi, druge stene: po jugozapadni smeri na Dovški Gamsovec, nova inačica v severni steni Mojstrovke, sem pa tja po Razoru in v Martuljških Poncah in drugo. Vse to je naju spojilo z nerazdružljivo tovariško vezjo. Pomagala sva nositi truplo pok. tov. Franceta Lečnika iz zapadne stene Visokega Rokava. Tudi naslednjega leta (1934) sva v septembru naredila več lepih plezalnih vzponov. Tedaj sva občutila edinstveno lepoto naših planin v jesenskem času. Pa prekrasen nočni vzpon ob polni luni na Triglav iz Vrat - nepozaben!

Hrvoj je bil neobičajno skromen. O sebi ni maral govoriti. Šele od drugih smo izvedeli n. pr., kaj je doživel, ko je plezal sam v Savinjskih Alpah. Sestopajoč s Poljskih Devic v Robanov kot po težki steni, je na izpostavljenem mestu zdrsnil in padel v prepad. Močno si je poškodoval nogo. Z ranjeno nogo je vendar prišepal do pastirskega stanu, ne da bi koga priklical. Pri pastirju je ostal deset dni, ne zahtevajoč nikogar, dokler se mu niso rane zarasle. A potem je odšel zopet gor v lepe stene … Pravi Hrvoj!

... Toda moral je pustiti svoje drage planine. V začetku oktobra 1934 je odšel naravnost iz planin v vojno akademijo. V Beogradu sva se shajala, govorila o planinah. Pri odhodu iz akademije se je javil za planinski polk. Prideljen je bil II. plan. polku na Sušaku. Dve leti je tu služil, ves čas v upanju, da pride k 1. planinskemu polku v Škofjo Loko, k Julijskim Alpam. Ko mu to ni uspelo, se je javil k zrakoplovstvu. Kvišku je hotel, kvišku! Postal je prvovrsten letalec. Že prej - kot alpinist - ni nikdar trepetal pred nevarnostjo. Zdaj celo ne! V besnem viharju in v gostih, neprodirnih oblakih je vršil vestno svojo dolžnost.
Tragično se je končal njegov zemski polet strmoglavno v ostrem pečevju črnogorskega Krasa blizu Kolašina ... Hrvoj je bil večkrat pravil, da želi, naj mu ugasne življenje nekje v gorah, v divjini sten, daleč od ljudi, kadar bo usoda hotela. Zgodilo se je tako. Toda zakaj je usoda tako hitela, njega in nas prehitela!

Hrvoj Jurca se je rodil 17. 6. 1915 v Gor. Logatcu kot sin okrajnega tajnika, ki se je 1922 preselil v Maribor, kjer je sin obiskoval ljudsko šolo in dovršil realko. Po maturi je Hrvoj vstopil v vojno akademijo z izrecnim namenom, da vstopi v planinski polko To je dosegel, pa za Sušak, kar mu ni zadostovalo. Zato je prestopil k aviatiki in je kot zrakoplovni častnik služboval v Zemunu, Zagrebu, Ljubljani, Mostarju, Sarajevu, naposled v Nikšiču. Dne 30. julija 1940 se je s svojim aparatom smrtno ponesrečil v Prokletijah; avion se mu je razbil ob skalah v višini oko 2400 m. Smrtne ostanke so prepeljali v Maribor na pogreb. - Veselje do planin se je Hrvoju zbudilo v Mariboru po bližini Pohorja in s taborjenjem v njegovih gozdovih. Podpiral je to nagnjenje tudi oče, vešč geograf, s svojim pripovedovanjem o domačih in tujih gorovjih.
 

1941


Planinski vestnik 1997

Prvi gorniški junaki

... Hrvoj Jurca, dijak realne gimnazije v Mariboru, je bil do sredine tridesetih let ena izmed najbolj znanih alpinističnih osebnosti v Mariboru. Zaupal se je goram in plezanju v stenah in mu je to postala nepogrešljiva značilnost v njegovem življenju. Bili smo njegovi vrstniki v gimnaziji in smo ves časspremljali odločnost na njegovi hribovski poti. Spominjam se, kako je sam odšel na plezanje v Savinjske Alpe, kako je pri sestopu s Poljskih Devic v Robanov kot zdrsnil na izpostavljenem mestu in padel v prepad. Poškodovan se je sam privlekel do pastirja v pastirskem stanu, se tu več dni zdravil in nato sam prišepal domov v Maribor. Dokler za svoje plezalske poti ni dobil izhodišča pri sestri v Kranjski Gori, je največ obiskoval prav Savinjske Alpe, in sicer največ kar sam, plezal pa je tudi z Jožetom Kovačičem. Iz Kranjske Gore so bile njegove prve plezalne poti v Krnici. Spoznal seje s Stankom Aleksičem in Herbertom Drofenikom in skupaj so plezali v bližnjih stenah Gamsovca, Razorja, Mojstrovke, v Martuljških gorah in drugod. S Stankom Aleksičem sta kot prva prišla v prvenstveni smeri iz Skednja na Zadnji Prisojnik. Po maturi, ki jo je uspešno opravil v letu 1934, se je vpisal v vojaško akademijo z izrecnim namenom, da vstopi v planinski polk v Škofji Loki, blizu Julijskih Alp.To pa se mu ni posrečilo in službe v Sloveniji ni dobil. Zato je prestopil k letalcem in je kot letalski častnik služboval na različnih letališčih, nazadnje v Nikšiču. Dne 30. junija 1940 se je s svojim letalom smrtno ponesrečil v Prokletijah, v skalah v višini 2400 metrov. Posmrtne ostanke so potem prepeljali na pogreb v Maribor.To je bil Hrvoj Jurca, ob smrti star 25 let.

Kategorije:
Novosti SLO Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45951

Novosti