Primorski dnevnik: Dvajsetič na Triglavu - Esej o Setničarju, začetniku zimskega alpinizma - Esej o Setničarju, začetniku zimskega alpinizma
Dvajsetič na Triglavu
Silvan Pittoli, dolgoletni član SPDG, si je že lani postavil za cilj, dvajsetič stopiti na vrh Triglava in s tem zaokrožiti dolgo planinsko pot. Žal se lani ni izšlo zaradi številnih obveznosti, vremena in običajne ter že pregovorne gneče. Letos je sicer ponagajal koronavirus in avgusta do kraja zasedene koče. Pa je zastavljeni načrt le uspelo uresničiti 16. in 17. septembra z vzponom z Rudnega polja mimo Velega polja in Planike, namesto za Primorce bližjega pristopa iz Trente preko Doliča. Pohod je Silvan v družbi treh planinskih prijateljev začel v jutranjih urah na železniški postaji v Novi Gorici, kjer so stopili na jutranji vlak proti Jesenicam in v Bohinjski Bistrici sedli na (brezplačni) avtobus, ki vozi na Pokljuko. Jutranje megle nad Bohinjem so se raztopile in nastal je lep sončen in vroč dan. Po vijugasti, v gornjem delu razgledni dolgi stezi, ki velja za najbližji in najlažji pristop na Triglav, je skupina nekaj po 12. uri že stopila pred Vodnikov dom. Po krajšem počitku, saj je bila pred njimi še tretjina poti in okrog600 metrov višinske razlike, so se odpravili proti Planiki. Zaradi negotove vremenske napovedi za naslednji dan in ker je bilo do noči dovolj časa, je padla odločitev, da bodo na vrh stopili še istega dne. Rečeno storjeno. Nekaj pred 17. uro so si Oskar, Boris in Vlado segli v roke in Silvanu čestitali, da je uresničil zastavljeni cilj. Kmalu so se začeli pripravljati za varen sestop do Planike. Krajša ploha in močan veter ponoči, zjutraj pa gosti megleni oblaki so potrdili napoved vremenoslovcev. Preko očaka so se skozi vse jutro podile goste megle, v dolini, kamor so sestopali proti Vojam, pa se je vreme izboljšalo, Ob štirinajsti uri so se že osvežili ob studencu v Stari Fužini. Čakal jih je še hitri pohod do Ribčevega laza, kjer so stopili na avtobus za Bistrico.
Esej o Setničarju, začetniku zimskega alpinizma
Septembrska številka Planinskega vestnika, (najstarejše slovenske revije, ki izhaja že 125 let), objavlja zanimiv prispevek o goričkem alpinistu Francu Setničarju, začetniku zimskega alpinizma. Esej izpod peresa Jerneja Ščeka osvetljuje še zmeraj premalo poznano osebnost planinca, gornika, začetnika zimskega alpinizma v Julijskih Alpah, zlasti na in v okolici Triglava. Rodil se je v Ajdovščini leta 1875, življenjsko pot pa sklenil v Gorici leta 1945, ko je umrl za posledicami poškodb ob letalskem napadu, tik pred koncem vojne. Franc Setničar je bil več desetletij škofijski kancler v Gorici.
Glasilo Alpinismo Goriziano
V Gorici izhaja že triinpetdeset let glasilo italijanskih planincev z naslovom Alpinismo goriziano. Letošnja druga številka za štirimesečje maj - avgust je vredna omembe zaradi povečanega števila strani, posebno pa zaradi vsebin, ki jih ponuja bralcem, planincem in vsem ostalim. Na šestnajstih straneh formata 25 x 35 je uredništvo objavilo več kot dvajset prispevkov, med katerimi je le peščica opisov o izhodih in vzponih, medtem ko je velika večina namenjena premislekom in zavzemanju za planinsko etiko. Idilični romanticizem je komaj kje zaznati, nasprotno pa se pisci zrelo sprašujejo o smernicah, ki naj vodijo ljubitelje vzpetin pri izbiri duševnih in praktičnih pristopov, da dosežemo pozitivne učinke na sebi, ne da bi pri tem kvarili okolja, ki se mu predajamo.
»Vprašajmo drevesa, kako je mogoče ostati neprizadeti med nevihtami in nepremagljivimi strelami!« »Moje gore so tiste okrog Lokev, Čaven, Nanos, Km, Kanin, Mužci, Poldanovec, Mali Golak ... Mikron nekega virusa je zaustavil vse to. Enoten prostorski krog se je zalomil. Potrebno bo razmisliti o marsikaterem vidiku našega življenja.« »Tisoč barvitih točk krasi jase in robove gozdnih cest, kar smemo z veseljem zabeležiti ne glede na kronsko virozo, kar morda tudi naznanja uravnovešenje našega življenja.« »Nikoli nisem mislil, da so planinci posebno boljši od ostalih ljudi samo zato, ker vdihujejo redkejši zrak po gorskih grebenih. Mnogi so umrli zaradi posnemanja vrednih etičnih prvin, a mnogi so se tudi opredelili za zatiralske družbene oblike.« »V višine nosimo v nahrbtniku tudi svojo osebnost, kakršna pač že je.» »Ali lahko kultura rojeva ‘zabitost’? Kdor je v nekem zgodovinskem okviru utišal Kugyja, je utišal tudi Comicija!« »Razmišljam o svojem mentorju, ki je na Aconcagui izgubil vse členke na stopalih, ko je reševal soplezalca v težavah.« »Kaj pa tisti, ki prekrivajo skalnate balvane in špice s križi in marmornatimi ploščami ali pa uporabljajo žlebiče kot osebne pepelnike?« Primerjava med preteklostjo in sedanjostjo je lapidarno zabeležena v naslednjih dveh stavkih. Nekoč so mentorji in vodniki trdili: Le veliko dežja bo iz vas izklesalo prave planince in alpiniste! oziroma nasvet na sedanjih izkaznicah C Al (Club alpino italiano): Poskrbite, ko načrtujete svoje vzpone, da imate dobre vremenske aplikacije v prenosniku! Priporočam branje prav vseh dvajsetih prispevkov. (ar)