Tema meseca: Soteskanje / Slovo Franceta Zupana / Humor / Kolumne / Tuje gore / Planinski praznik v Bohinju ...
Uvodnik: Kogar bogovi ljubijo, umre mlad. Mire Steinbuch
TEMA MESECA
Zgodovina soteskanja. Bogdan Kladnik in Žiga Humar
Naj bodo stopinje edina sled za vami. Žiga Humar
Prepovedani biseri. Žiga Humar
KOLUMNA
Sodobni izzivi soteskanja. Žiga Humar
FRANCE ZUPAN
Bogato življenje razumnega moža. Kazimir Drašlar
PLANINSKI VESTNIK, 1952
Jugov steber. France Zupan
INTERVJU
Poletno praznino sem zapolnil s plezanjem. Mire Steinbuch
PLANINSKI HUMOR
Planinske težave v REM. Olga Kolenc
MINIATURA
Dama v belem. Oton Naglost
KOLUMNA
Glas ljudstva. Anka Rudolf
Z NAMI NA POT
V kraljestvu ledenikov. Iskra Jovanović
REFLEKSIJE
Beli stolpi kipijo v nebo. Miha Lampreht
ODMEV
Nebodigatreba svedrovec je prišel celo prav. Darko Juhant
PLANINČKOV KOTIČEK
Povodni mož v Krnskem jezeru. Zalka Uršič
ŠVEDSKA
S pohodnimi smučmi. Mateja Peternel
LEDENIKI
Kastor med bogovi in smrtniki. Damir Šantek
TERMINOLOGIJA
Ime Triglav - kdaj, kje, kako. Milka Bokal
OBLETNICA
Eden za vse, vsi za enega. Po sporočilih za javnost pripravila Zdenka Mihelič
NARAVA
Nenavadni pomočniki. Ivan Premrl
ALPSKA KONVENCIJA
Slovenija podpira Smerkoljevo. Zdenka Mihelič
KOČE
Planinski praznik v Bohinju. Martin Šolar
VREME
Ko s severa zapiha topel in suh zrak. Veronika Hladnik
GORSKO REŠEVANJE
Analiza reševalnega dela 2018. Jani Bele
NOVICE IZ VERTIKALE
ŠPORTNOPLEZALNE NOVICE
LITERATURA
PLANINSKA ORGANIZACIJA
NOVICE
TRIGLAVSKI NARODNI PARK
Uvodnik: Kogar bogovi ljubijo, umre mlad
"Poznam vsa dejstva o nevarnosti plazov, toda dostikrat moje odločitve temeljijo na občutku," mi je povedal Hansjörg Auer februarja med intervjujem. Kaj se je zgodilo z njegovim občutkom manj kot dva meseca pozneje, ko ga je v Kanadi skupaj z Davidom Lamo in Jessom Roskelleyjem zasul plaz? Je mogoče, da prisotnost drugih deluje moteče in je zato manj zanesljiv? Morda pa enostavno niso imeli stoodstotne sreče, ki je potrebna za preživetje, kot je v intervjuju pred sedmimi leti poudaril Chris Bonington. Njihova smrt je bila povod za ta zapis.
Ne verjamem, da sem sposoben telepatije, verjamem pa v naključja. Ne vem, kako naj si tisti torek, 16. aprila, na pobočju visoko nad Kamrico razložim svoj občutek, ki mi je ustavil korak in me prisilil v razmislek, ali naj se obrnem ali nadaljujem. Nad seboj sem videl plaz, za katerega se je zdelo, kot da se je ustavil na pol poti. Ko sem cincal med za in proti, sem se počutil, kot da me neka sila vleče nazaj dol. Počutil sem se neumno, vendar mi je nenavadno topel zrak dal misliti, kako vroče bo šele, ko se bom vračal. K optimizmu gotovo ni pripomogel tudi prvi plaz, ki se je že ob desetih dopoldne utrgal v Brani. Odločitev je bila težka. Morda je k njej pripomoglo dejstvo, da sem imel na tej poti s plazom že dve bližnji srečanji, eno je bilo v Spielbergovem smislu tretje vrste. Nerad obračam, ampak ta neprijetni, močni občutek, naj odneham ... Ko sem začel sestopati, sem se nenadoma počutil sproščeno in dobre volje. Ni mi bilo nerodno ne pred samim seboj ne pred drugimi. Zakaj sploh to omenjam? Zato, ker se je po naključju tega dne v Skalnem gorovju zgodila tragedija, v kateri so umrli omenjeni trije alpinisti. Naključje je bilo, da sem se čez dva dni zvečer sprehajal po TV kanalih in sem na ekranu avstrijskega programa zagledal obraz Hansjörga Auerja. Zastrigel sem z ušesi in slišal, da pogrešajo njega, Lamo in Roskelleyja. V želodcu slab občutek, v glavi upanje. Auer ni bil samo nekdo, pri katerem sem izkoristil priložnost in ga intervjuval. Postal mi je precej bližji, ko sem prebral njegovo knjigo Südwand, v kateri odprto in pogumno pripoveduje o sebi, svoji družini in razlogih za ekstremno plezanje. Dva dni pozneje je šibko upanje dokončno usahnilo. Zato je Plavtov rek iz naslova presneto slaba tolažba, v takih trenutkih se mi zdi celo nesmiselna.
Obstaja junaška smrt? Mislim, da za žalujoče gotovo ne. Zanje je samo nepotrebna. Toda mož je bil komediograf, morda se je le pošalil.
O smrti kot tabu temi piše Maria Coffey v knjigi Where the Mountain Casts Its Shadow.
Mediji se ne ukvarjajo z užaloščenimi družinami, ki so ostale brez očeta in moža - redkeje brez matere in žene - oziroma brez sina ali hčere, brata ali sestre. O njihovi žalosti se javno ne piše niti ne govori. Potem ko je ostala brez življenjskega partnerja Joeja Taskerja, ki je s Petom Bordmanom ostal nekje na Severovzhodnem grebenu Everesta, je Coffeyjeva na podlagi pogovorov s svojci alpinistov, ki so ostali brez ljubljene osebe, v svoji knjigi a pretresljivim in pronicljivim uvidom skušala dognati, kaj neustavljivo žene avanturiste v gore, kakšne so posledice njihove smrti, in prebila ledeni zid molka.
Ko smo nekoč odhajali s pogreba alpinista, ki ga je zasul plaz, smo se že menili, kam bomo šli v soboto plezat. Smo zato neobčutljivi, neodgovorni norci?
Morda smo enostavno sprejeli življenjsko dejstvo, da je smrt del igre, ki se jo gremo v gorah. Možnost, ki jo moraš vzeti v zakup. Ali pa zgolj nočemo biti "mrliči na dopustu", kot piše Reinhold Messner v knjigi Na meji smrti. Posamezniki, ki nočejo še živi biti mrtvi, rabijo ekstremne dejavnosti. Eni se npr. (z)najdejo v alpinizmu, drugi v kriminalu.
Messnerjevo knjigo sem nekoč posodil znanki, katere mož se je ponesrečil v hribih. Ko jo je vrnila, sem v njej našel listič z zahvalo, da je njej in njenima sinovoma pomagala preseči nekatera boleča vprašanja, ki se pojavijo ob takem dogodku.
Naj se vrnem k sreči, potrebni za preživetje. Tudi najboljšim in najizkušenejšim je lahko zmanjka.
Neuničljivi - nam se je zdel večni - Šrauf je naredil napako, pred katero je svaril nas, pripravnike: fantje, ko se temperature dvignejo nad ničlo, nimate v grapah kaj iskati. Nauk, ki sem si ga zapomnil tudi zaradi njegovega odhoda v slogu, primernem njegovemu slovesu in dejanjem. Ko je storil samomor prijatelj in soplezalec Rifle, sem bil sprva jezen nanj. Najprej sem moral dojeti, da alpinizem ni čudežno zdravilo, da ne ozdravi depresije. Šele nato sem se sprijaznil z njegovim dejanjem. Prijatelj Iztok je padel v slapu in umrl po tednu dni. Imela sva veliko skupnih pogledov. Ostala sva prijatelja, čeprav me je zajebal pod Aconcaguo. Imel je tako edinstven značaj, da mu nisem mogel zameriti in se skregati z njim. Konec koncev je alpinizem šport individualistov, vsak ima pravico do izbire svoje odločitve. To razumem in spoštujem. Naj zaključim z verzi Salvatoreja Quasimoda:
Vsakdo sam stoji na srcu zemlje, s sončnim žarkom preboden, in je takoj večer.
Mire Steinbuch