Slovenske novice, TT - Mirko Kunšič: V petek, dan pred plazom, ki je v soboto zajel in pokopal mladega deskarja, ki je šel po poti pod strmim pobočjem proti Zelenici, sem v bližini kot dežurni reševalec naredil prerez snežne odeje.
... Videl sem, da obstaja velika nevarnost proženja plazov. Zgornji del smučišča je bil za obiskovalce zaprt, postavljene so bile označbe o tej nevarnosti. »A so bili posamezniki, ki so servisno pot zunaj smučišča vseeno uporabili za vzpon na Zelenico,« pove Tržičan Anton Kralj.
Njegovo življenje se je začelo pred 71 leti v Čevljarski ulici v Tržiču in kot večini takratnih domačinov nadaljevalo s planinarjenjem in smučanjem. Plezanju, alpinizmu in goram je zavezan za vse čase.
Družino je preživljal z zaslužkom, ki ga je dobival kot kovač v takrat izvozno naravnani tržiški tovarni kos in srpov. Prosti čas je namenjal naravi, zato ni nič nenavadnega, da so ga kot poznavalca domala vsake pedi gozdov in gora v okolici doma povabili medse tudi lovci. Kot je bil zavzet za delo v takratni postaji GRS Tržič, je imel enak odnos do dela v lovski družini.
Doma, na Koroški cesti, je imel kot gospodar lovske družine na vhodnih vratih nameščen poseben lovski semafor. Z njega so tovariši lahko dnevno ugotavljali, kako izpolnjujejo načrt odstrela, ki ga lovcem zdaj določajo zaposleni na enotah zavodov za gozdove. Prav tako je vedel za vsak strel, ki je bil sprožen v njihovem lovišču. Lovci so ga namreč dolžni prijaviti gospodarju v enem dnevu.
Po upokojitvi ga je zamikal lov na medveda v kanadskih gozdovih. A si je premislil in 2003. odpotoval prvič na lov v Afriko. Doživel jo je kot lovec in fotograf ter to ponovil še čez dve leti.
»Trofej imam dovolj, zato zdaj pogosteje jemljem v naravo fotoaparat. Zdaj ko imam veliko časa, so tudi dnevni sprehodi z lovskim psom, krvosledko Ajko, daljši. Na dan se gibljem tudi po pet ur in več, in to ob vsakem vremenu. Tako ohranjam zdravje in vitalnost. Z ženo Rezko, ki je delala v tržiškem Peku, sva za naravo in lov navdušila tudi sina Roberta. Vnuka pa bolj kot lovske preže zanima smučanje,« pove Anton Kralj.
Plazovi usodni za mnoge
Kamniški zdravnik dr. France Malešič je pred petimi leti v knjigi Spomin in opomin gora v kroniki smrtnih nesreč v slovenskih gorah zapisal, da se je ena tovrstnih najstarejših znanih nesreč zgodila med letoma 1780 in 1783. Takrat je v plazu, ki se je sprožil izpod Črne prsti, umrlo več kot devet gospodarjev iz vasi Kal pri Podbrdu. V začetku marca 1916 sta dva snežna plazova z Mojstrovke pokopala 170 ruskih in 40 avstrijskih vojakov, ki so gradili vršiško cesto. Na velikonočni ponedeljek, 29. marca 1937, so plazovi s Škarjevih peči, levega dela severne stene Storžiča, zasuli skupino smučarjev, ki je prišla tekmovat. Umrlo jih je devet, nekaterim pa so prizanesli. Štirideset let pozneje, 11. januarja 1977, je bil plaz z Begunjščice usoden za štiri dijake in dva profesorja, ki so se z Zelenice kljub slabemu vremenu in nevarnosti plazov v skupini 28 dijakov in treh učiteljev odločili za sestop na Ljubelj. Zadnjega so iz snežne gmote izkopali šele četrti dan iskanja. Plaz na Zelenici je bil smrtonosen tudi za dva graničarja 12. decembra 1962, ki sta bila v skupini vojakov, ki je bila v slabem vremenu na obhodu državne meje.
»Enega je našel moj brat, ki je takrat tudi prišel pomagat pri iskanju. Dal sem mu lavinsko sondo, da je začel,« pove Kralj, ki si je tovrstno znanje in veščine nabiral na letnih in zimskih usposabljanjih GRS. Bil je dolgoletni načelnik postaje GRS Tržič ter miner snežnih plazov, inštruktor. Kar 36 let je delal v podkomisiji za vzgojo GRS. Seveda je bil med reševalci na Ljubelju, ko so iskali zasuto skupino 1977.
Po tej tragediji so v občini Tržič imenovali komisijo za varstvo pred snežnimi plazovi. V njej so bili zdravnik dr. Andrej Robič, takratni načelnik postaje GRS Tržič Marjan Salberger, reševalec Alojz Primožič, povabili so tudi Antona Kralja. Hodil je na teren in po preizkusih trdnosti snežne odeje obveščal preostale člane komisije, da so se skupaj odločali, kdaj naj upravljavci ustavijo žičniške naprave na Zelenici. Plazove so usposobljeni minerji in reševalci prožili po več poteh. Včasih tudi tako, da so se ponoči povzpeli na greben Begunjščice, namestili eksploziv, prižgali vžigalne vrvice in se umaknili na južno stran gore. Eksplozije so običajno počistile za plazove nevaren sneg s pobočij in grap. Pozneje so pripadniki teritorialne obrambe s topovi z Zelenice prožili plazove z Begunjščice. Tudi to je bilo učinkovito. Toda komisijo je pred leti odpravil takratni tržiški župan.
Posebej za TT je Kralj ob vznožju Zelenice v strmini pokazal, kako bi morali turni smučarji, preden odidejo na teren, narediti preizkus splazenja snežne odeje. Pokazal je tako imenovano norveško metodo, ki naj bi jo turni smučarji ponovili vsakih sto višinskih metrov. Na strmini, po kateri se bodo vzpenjali in se tam tudi vračali s smučmi, je z odkopom snega do tal najprej treba ugotoviti zgodovino padavin. S prsti se da ugotoviti plasti snega. Nato preizkuševalec s posebno lopato označi snežni trapez velikosti 80 krat 60 centimetrov, ki ga obremeni s potegom dinamometra v držalu lopate. Če se sneg spelje v območju, ki kaže rdeče, obstaja velika nevarnost plazov.
»Tako je bilo tudi minuli petek v bližini srednje postaje žičnice na Vrtači. Tudi danes se je zgornja plast snega hitro oddvojila. Že deset kilonjutnov je bilo dovolj za zdrs. Vedeti morate, da kubični meter mokrega snega dosega težo 350 kilogramov. Zamislite si veliko zasneženo območje: če se tam sproži plaz, je uničujoč in smrtonosen. Prav nobenega ne smemo podcenjevati,« dodaja Kralj, ki občasno še dežura na smučišču Zelenica.
Cesta na Zelenico
V Novicah smo v začetku novembra 2004 pisali o 4,2 metra široki cesti na Zelenico. Takrat je zdajšnja doktorica geografije Irena Mrak, članica UO slovenske podružnice Mountain Wilderness, opozorila na veliko rano, ki da je iz naravovarstvenega stališča nedopustna.
Janez Šmid, ki je po letu 2000 dobil žičniške naprave v najem, je podpisanemu takrat dejal, da ima za posege vsa potrebna dovoljenja.
»Zavod za gozdove je dal soglasje za zgraditev transportno-reševalne poti, ki jo kot smučišče moramo imeti, če hočemo dobiti obratovalno dovoljenje. Vse to počnemo za večjo varnost smučarjev in za vse tiste, ki hodijo peš na Zelenico in se ne smejo gibati po smučišču,« je med drugim dejal Šmid, ki ga je podprl tudi župan Pavel Rupar.
Cesta je dejstvo, kot je vsem znano, da pozimi zeleniški kotel občasno zasipajo plazovi. Od tega, kaj bi oziroma bodo naredili upravljavci smučišča, bo odvisno, ali bo takratni naslov članka Reševalna pot ali cesta smrti? zdržal.
Mirko Kunšič