Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Plezalna zabava

MO PD Radovljica: Eno tako vertikalno zabavo smo si privoščili prvo marčevsko soboto.

Celotna objava (z več slikami) je na sinica.wordpress.com >>>

Vznemirjenje je bilo opaziti že na avtobusu. Glasno razlaganje o tem, kdo je že plezal, kdo ima sorodnike, ki plezajo, kdo ima plezalke, kdo ima doma stenco, na kaj vse se lahko spleza, kako je drog za perilo odlično igralo, itd je potekalo vse do vasice Sv. Duh, ki se nahaja v bližini Loke in v kateri je pred nekaj leti zrasel pravi pravcati plezalni center

Štirideset otrok smo potem razdelili v tri skupine. Ena se je seznanjala z osnovami plezanja in trenirala v bolder dvorani, ena se je seznanila s plezanjem na višji steni, ena pa se je ukvarjala z orientacijo v bližnjem gozdu. Menjave so si sledile na uro in tako smo v popoldne priplezali z rahlo ožuljenimi rokami in prijetno utrujeni, vendar zadovoljni in nasmejani.

Pa da me spet ne zanese k pisanju slavospevov o delu z otroci, ali o raznolikosti pomladanskih vikendov (namreč v tega sem ob to plezalno zabavo stisnila še bajkanje in smučanje), bom tokrat raje malo obujala spomine na še eno prav posebno “plezalno” zabavo v Peruju leta 2007, o kateri sem razlagala v soboto tudi lastniku plezalnega centra. 

Z Mitjo alias Bricem, smo se prvič srečali ravno tam. Trije matičarski sapovci* smo se poleti 2007 odpravili za štiri tedne v Huaraz z namenom osvajanja bližnjih vrhov v Cordilleri Blanci. In ker nekako hitro vzpostaviš komunikacijo z vsakim Slovencem, ki ga srečaš v tujini, je tudi ta z Mitjo hitro stekla. Skupaj z Juretom sta že zaključila s takratnimi plezalnimi načrti in v Huarazu čakala na skupino ljudi, ki sta jih nameravala peljati na treking v Cordillero Huayhuash. Skupaj smo se odpravili na “the best “pollo asado”** in town” in potem še na najboljše “cerveza”***. Ob opisovanju domačih plezalnih zgodb, pa prenekaterih tukajšnih zgod, je Mitja že takrat z velikim zanosom razlagal o načrtih za izgradnjo tega plezalnega centra. Seveda sta nam z Juretom natrosila še cel kup nasvetov in namigov, ki smo jih v nadaljnjih tednih s pridom upoštevali.

Na po njegovem najlepši aklimatizacijski vrh – Vallunaraju smo se odpravili že nekaj dni kasneje. Do Lagune Llaca (4400 m n.v.) smo se zapeljali s taksijem iz Huaraza že v zgodnjih jutranjih urah, tako da smo se opoldan že utaborili na razgledni ploščadi na višini 4900 metrov. Po makaronih, v kot še danes rečem “najlepši kuhinji na svetu“, smo se navezali in odpravili na ledenik. Malo zaradi tega, da ne bomo ob nočnem štartu preveč tavali, malo pa tudi zaradi boljše aklimatizacije, smo se dvignili proti vrhu za tristo višincev in se do večera vrnili nazaj v šotor. No, Mitja je imel prav, v primerjavi z ostalimi obleganimi aklimatizacijskimi vrhovi (Pisco, Isincha, Urus), smo bili na tabornem prostoru edini. Vzpon na prekrasen vrh smo začeli okrog treh ponoči in ga v nekaj urah osvojili. Po povratku je sledila ista procedura, kuhanje makaronov in pospravljanje šotora. Nasmejani in zadovoljni z doseženim, smo se opoldne odpravili nazaj proti Llarci, kjer nas naj bi čakal ob dogovorjeni uri taksi. No, le tega tam ni bilo in ker pravzaprav cel dan nismo srečali nobenega človeka, nam ni ostalo nič drugega kot da odpešakamo naprej po cesti upajoč, da nam gre taksi naproti. Pa smo hodili in hodili in nekje na glavni cesti, ki pelje v Huaraz nas je že ujela noč. Upajoč, da se bo vsaj po glavni cesti peljal kakšen avto, smo nadaljevali po njej. Težki nahrbtniki, premagana višina in trdi zimski gojzarji so nas vedno bolj najedali. Pa ni bilo nikogar. Pavze so postajale vedno pogostejše in koraki vedno krajši, ko smo okrog polnoči le prispeli do prvih hiš, ki so se nahajale le nekaj kilometrov pred Huarazom. Tam smo zvedeli, da je sredi dneva Peru stresel močan potres in da v Huarazu vlada kaos. Zato tudi ni bilo nikogar na cestah. Novica nas zaradi utrujenosti ni kaj dosti ganila. Po tej skoraj 22 urni odisejadi, v kateri smo se ob vseh prehojenih kilometrih povzpeli za 800 in spustili za 2700 m n.v., smo videli samo posteljo pri Emiljotu. In šele naslednji dan, ko so na dan prihajale novice o žrtvah in škodi, smo se zavedeli, da smo jo srečno odnesli. Vallunaraju pa je bil vsekakor za vse tri “NAJ” gora (tako po lepoti, kot po vloženem trudu) tistega leta in Mitji smo še danes hvaležni za ta nasvet :-)

Opombe: *Starejši alpinistični pripravnik, **pečen piščanec, ***pivo
 

Suzana Jerebič

  06.03.2012







 

Nekaj fotografij je tudi v galeriji.

Kategorije:
Novosti SLO Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45951

Novosti