Dnevnik - Gorazd Suhadolnik: ... v roke za skok čez Spodnji plot
Tri leta mineva, odkar so tržiški planinci nadelali zelo zahtevno ferato prek južne stene Spodnjega plota nad planinskim domom na Zelenici, in prišel je čas, da se jo preveri.
Včasih pride srečen dan: na uporabo dobiš močan motocikel, ki potrebuje vaje v ovinkih, vremenoslovci obljubljajo, da bo kakšna ploha v hribih šele ob dveh popoldne, in si ob sedmih zjutraj s komaj ogretimi gumami na Ljubelju, od tam pa peš sopihaš po planinski poti po nekdanji smučarski progi mimo melišč, ob osmih pred Domom na Zelenici pozdraviš oskrbnico, ki ti bo pozneje postregla tako dober zeliščni čaj, da si boš zaželel še enega, četrt ure pozneje pa si pod južno steno Spodnjega plota, 1682 metrov visokega prepadnega vrha, s katerega se odpira lep razgled na severna ostenja Begunjščice, proti Stolu in na drugi strani na Veliki vrh, Korošico in Babo nad Ljubeljem. A ta razgled si je treba prislužiti preko ferate, za katero so člani PD Tržič porabili 350 prostovoljnih ur težaškega dela. Že konec osemdesetih so v steni napeljali prve plezalne smeri in jo uporabljali za vaje gorskih reševalcev, pred tremi leti pa so po »tirolsko«, zgolj s konkretno debelo jekleno vrvjo, pričvrščeno na železna sidra, napeljali športno plezalno pot, ki ji po težavnosti ni para v vsej domovini.
Ferate, zahtevne plezalne »železne poti«, ponujajo z jeklenicami, klini in skobami nekaj neubranljivo šarmantnega. Tovrstnih klasik ne manjka v Dolomitih, nekaj prekrasnih je tudi v naših Alpah, na primer letos obnovljena Hanzova na Prisojnik, pa krožna varianta iz Kota čez Vrbanove Špice in nazaj čez Rjavino, ali pa krog od Češke koče prek Mlinarskega sedla na Grintovec in nazaj čez Ravensko Kočno. V zadnjih letih pa so tudi v Sloveniji začele rasti športne ferate, opremljene večinoma le z jeklenico, napeljano prek gladkih, pogosto previsnih delov stene, z minimalnimi stopi, kjer je bolj ali manj vse odvisno od moči rok. Ferata v Spodnjem plotu je prav takšna: po prvih 35 metrih se razcepi na levo, lažjo, učno plezalno pot, in desno, športno, zelo zahtevno pot, ki je precej težja. Konkretno težka. Obe se zaključita z izstopom pod vrhom.
Po tržiško zahtevna
Športna ferata je namenjena zgolj izkušenim plezalcem in »feratarjem« – bolj ambicioznim planincem in gornikom, ki so psihofizično primerno pripravljeni in izkušeni, tistim, ki iščejo nekoliko več »žgečkanja živčkov« in zračnosti pod nogami, opozarjajo tržiški planinci.
Lotim se je brez odvečnega dvoma, bojno opremljen s čelado, samovarovalnim kompletom, plezalnimi rokavicami in krajšo popkovino, ki med vzponom omogoča počitek (po domače, visenje na jeklenici).
Že uvodni vzpon preko navpičnih, delno previsnih gladkih plošč mi da vetra, po malo lažjem prečenju sem spet v navpičnici, roke pečejo, besno grabijo jeklenico in se po centimetrih stegujejo do sider. Čez previsni vzpon izpustim dušo, hvala bogu za malo lažje prečenje, ki sledi, in krasen pogled na vse strani. Pod sabo zagledam Dom na Zelenici in le upam, da kakšen tržiški mož ne opazuje mojih čedalje obupnejših muk v desetmetrski izstopni previsni plošči, preden se skobacam pod vrh, na katerem stoji iz dveh vej sestavljen križ, primeren simbol za pravkar opravljen gorniški križev pot. Ferata s tremi daljšimi odseki, ocenjenimi s težavnostjo E (najvišjo stopnjo težavnosti v ocenjevanju zavarovanih poti), je pod streho. Po čaju v Domu na Zelenici noge kar same letijo do Ljubelja v želji, da čim prej položim rdeči motocikel v ovinke. Tržič ne velja zaman za eno najbolj brezkompromisnih planinskih središč v deželi. A tam tudi še vedno tli nekdaj sijajni motoristični duh in zato se 9. septembra ne sme pozabiti na Hrastov memorial z gorskim drvenjem starodobnikov na legendarni stari ljubeljski prelaz.