Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Po najtežji smeri, do vrha

Reporter/Kolumna - Bošjan M. Turk: Redko se zgodi, da nam je dano izraziti presenečenje nad prijetno novico.


Predsednik republike je ob petindvajsetletnici osamosvojitve odlikoval plezalce Marka Prezlja, Andreja Brvarja, Toneta Pollaka in Toma Česna: slednji je odlikovanje prejel za vsestranski prispevek k razvoju športnega plezanja in za vrhunske alpinistične dosežke.

S tem je bila enemu največjih alpinistov v svetovnem merilu vsaj delno popravljena krivica, ki se mu je godila četrt stoletja. V drugi polovici osemdesetih let se je slovenska nacionalna ideja znotraj SFRJ lahko izražala le na poluradne načine, predvsem z akcijami intelektualcev in alpskimi športi. Zelo popularni so bili smučarji, a alpinisti niso nič manj zaostajali. Med njimi je bil po mednarodni prepoznavnosti med prvimi Tomo Česen. Odlikoval se je po solo vzponih: bil je eden najbolj pripravljenih športnikov v kondicijskem in psihološkem smislu. Popis svojih poti na vrhove planeta je Česen zbral v knjigi Sam (Didakta, Radovljica, 1990 - knjiga je še posebno zanimiva zaradi literarne mojstrovine v Uvodu Toneta Škarje): ikonična je fotografija, ki jo je podnaslovil Na vrhu osemtisočaka (str. 55). Tam se je (na sredini osemdesetih let) dal izzivajoče slikati s slovensko, ne jugoslovansko zastavo.

Ena največjih plezalskih stvari, ki jih je opravil, se je zgodila v času prvih demokratičnih volitev v Sloveniji. 24. aprila 1990 je kot prvi Zemljan splezal »alpinistični problem 21. stoletja« (tako ga je imenoval Reinhold Messner), Južno steno himalajskega osemtisočaka Lotseja (8.516 m). Ko je Messner videl, kaj je dosegel Česen, ga je razglasil za alpinista dobe.

Česen si je pozneje za eno od mnogih objav, v kateri je opisal svoj vzpon, od alpinista Vikija Grošlja izposodil fotografijo južne stene Lotseja, preprosto zato, ker svoje ni imel. Naredil je resno napako, ker ni izrecno opozoril, da fotografija ni njegova. A to je bilo tudi vse. To se je zgodilo v oddaji Igorja Evgena Berganta, ki jo je zelo neprofesionalno zaključil v smeri, da tukaj obstaja neki dvom. Četudi je šlo zgolj za vprašanje fotografij, ki ne dokazujejo ničesar. Tako pa so Bergantova neprofesionalnost, Grošljeva slovenska zavist, predvsem pa zavist velikih alpinističnih nacij, češ, kaj bodo mali narodi počeli med velikani plezanja, Česnu dosežek spodjedli, zbudili pa dvom tudi o njegovih drugih vzponih.

Ob petnajstletnici vzpona (2005) sem se podpisani ponovno lotil vprašanja. Izhodiščno sugestijo mi je dal pokojni akademik Matija Horvat. Nikoli v življenju nisem videl Toma Česna: z njim sem samo enkrat tele- fonično govoril, in to mesece po tem, ko so bile že vse stvari objavljene. V pogovoru, ki je bil avgusta 2005, sem predvsem pazil, da mu nisem o Lotseju zastavil niti enega vprašanja, najmanj, ali je njegovo južno steno preplezal ali ne: ne bi bilo pošteno do tega, kar se imenuje raziskovalna odgovornost, a tudi, zakaj bi: odgovor nanj sem tako vedel. Pač pa sem opravil ure in ure pogovorov z alpinisti. Na osnovi vsega sem lahko zaključil: za to, da je Tomo Česen splezal Južno steno Lotseja, obstaja pet neposrednih dokazov. Da je ni, ni niti enega posrednega dokaza. Zelo pomembno je bilo tudi mnenje univerzitetnega profesorja psihologije Ludvika Horvata. Predstavil sem mu dosje in ga neposredno vprašal, kaj misli. Ugotavljal je, da je Česnova varianta pripovedi resnična: tudi avtentična in dobronamerna. Opozoril pa me je na dejstvo, da je bil zaradi pomanjkanja kisika Česen na vrhu v stanju izrednega stresa in neposredne življenjske ogroženosti. Zato popisuje stvari z vrha, kot jih popisuje. Skrajna hipoksija ovrže tudi očitek o premalo časa, ki naj bi bil Česnu na razpolago za aklimatizacijo.

Vse sem predstavil v Razdaljah do sveta (Ljubljana, 2011), prej pa sem z analizami seznanil francosko alpinistično revijo Vertical. Tako je urednik Claude Gardien napisal naslednje poročilo: »Boštjan Marko Turk seje lotil preučitve problema. Za izhodišče je vzel Česnovo knjigo Sam, ki jo je analiziral, ne da bi poznal avtorja: to je najbolj objektiven način. Pričevanje Wallyja Berga in Scotta Fischerja, ki sta en mesec kasneje našla malo pod vrhom isto jeklenko kisika, M jo je opisal Česen, ga potrjuje v njegovi analizi. Zanj je celotna zgodba iz knjige Sam avtentična. Pridružuje se mu Ludvik Horvat, univerzitetni profesor psihologije in dekan Filozofske fakultete v Ljubljani. Za oba je dejstvo, da Česen - še v času, ko je bil njegov vzpon popolnoma priznan in zunaj vsakega dvoma - navaja med opremo, ki jo je imel s seboj, fotoaparat (ki ga ni uporabil), prostodušno priznanje, da ni ničesar skrival ter da je govoril resnico« (Vertical, N. 54, junij 2005, urednik Claude Gar- dien, str. 11). Gardienova omemba fotoaparata se zdi bistvena. Enako pomembni so klini pod vrhom. Tako: »Pa tudi, Česen je v knjigi povedal, da je pod vrhom (lokacijo je označil) pustil kline. Zakaj bi o. tem govoril, če bi do tja ne prišel in bi klinov ne bilo. Vedel je, da bodo nekega dne vzpon ponovili in to preverili« (Vertical, prav tam).

V knjigi Sam najdemo še en ključen stavek. Česen je zapisal: »Včasih seje toliko odprlo, da sem lahko videl pobočje Everesta nad Južnim sedlom, na zahodu pa seje včasih pokazal Čo Oju.« (prav tam). To je bilo nekaj časa dokaz, da si je Tomo Česen vzpon izmislil. Alpinisti, ki so se za njim povzpeli na Lotse, so trdili, da se z vrha Južnega sedla Everesta ne vidi. Toda 13. maja 1994 je ameriški plezalec mehiškega rodu Carlos Car- solio, ki je tri tedne pred tem osvojil tudi Čo Oju, potrdil, da je z vrha videl južno sedlo Everesta.

Z odlikovanjem predsednika republike ob 25-letnici osamosvojitve se je vsaj ena zgodba iz časa, ko se je ustvarjala država, rešila pozitivno. Odlikovanje Tomu Česnu zavezuje slovensko javnost, da se ponovno ozre k enemu od velikanov, ki so »v svoji smeri« soprispevali k temu, da imamo slovensko državo in lastno identiteto. Najmanj, kar je mogoče pričakovati, je, da se bosta RTV in Igor Bergant opravičila za krivico, ki sta jo zaradi svoje neprofesionalnosti zasadila v javni prostor.

dr. Boštjan M. Turk
politični analitik in publicist

  18.07.2016

 

 

 

 

Kategorije:
Novosti ALP SLO Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45951

Novosti