Večer, 7D - Jože Praprotnik: Na planinski karti specialki (1:50.000) najdemo le še nekaj drobnih pičic, ki predstavljajo kmetije. Če se povzpnemo iz vasi Soča po strmi, od Jelinčiča pa po kar zložni poti, naletimo predvsem na ruševine nekdanjih domov
V gorskih vasicah Lemovje, Črnela in Na skalah pod Bavškim Grintavcem je še sredi prejšnjega stoletja plalo življenje. Danes, ko vse tišči v mestna središča, v človeška mravljišča, ko se za turističnega nemirnega popotnika prazni naravnost idilična dolina Trente in njene lepotice divje in barvite Soče, je človeku povsem nepredstavljivo, kako so ljudje živeli in preživeli v tistih strminah. Kaj jih je vendar prisililo, da so poselili tiste komaj kaj ravne ali vsaj manj strme površinice visoko zgoraj nad dolino, kjer jim je zemlja ob dobri letini lahko dala nekaj bornih gomoljev čomp, se pravi krompirjev?
Trlo se je ljudi
Pa je razlaga sila preprosta. Trenta in stranske doline Lepene, Vrsnika, Zadnjice in Zgornje Trente so bile prenaseljene in tam, kjer je danes nemara le še dobrih dvesto ljudi, se jih je trlo skorajda desetkrat več, pa so zato rinili čedalje višje. Še leta 1949 je na Lemovju živelo okoli 50 duš. Tudi otrok, ki so hodili dobrih 400 metrov nižje v šolo v vas Soča, in ne tako kot danes, ko jih mora šolski kombi peljati pol kilometra daleč. Pa po šoli spet domov daleč gor na goro ob vsakem vremenu. Okoli leta 1972 so zadnje družine zapustile goro in si v dolini postavile nova domovanja. Na goro so vodile poti, primerne le za človeka in osla, toda teh niso imeli, saj so te živali pojedle trikrat toliko kot koza ali ovca, ki pa je dajala volno, mleko in meso. Zato so ljudje vse znosili gor na svojih hrbtih in prav nihče ni prišel k hiši praznih rok, in če ni bilo drugače, je gost ali prišlek privlekel gor debelo vejo za kurjavo. Preživljali so se torej z ovcami in kozami in ob dobri letini z nekaj malega krompirja. Vse, kar je bilo ravnega okoli skromnih bivališč so skrbno do zadnje bilke pokosili. Pasli so višje na gori, a tudi tam pastirji niso stali križemrok, pač pa so imeli pri sebi vedno mali srp, s katerim so kosili trave, da so mrvo zvečer prinesli domov na Lemovje.
Pozno jeseni, ko so nehali pasti, so Trentarji poželi prav vse vrhove in izpostavljene travnate police, od tod izraz vrharjenje. Včasih je bilo kak dan slabo vreme za pašo, pa je dejal gospodar: Danes še nismo nič delali, pa nam ni treba jesti. In so ostali pri svojem. Izkoriščanje neukih, nepismenih Trentarjev je bilo strahotno. Trgovec, pri katerem je Trentar kupoval slabo moko, sol, nekaj kilogramov sladkorja zgolj za zdravilo, je to zapisoval na eno stran zvezka, na drugo pa hlebce sira ter po nekaj deset jagnjedi in kozličkov, pritrganih od lačnih ust svoje otročadi, ki je dobila zgolj sirotko in slabše koščke sira, je na zimo naredil obračun, potegnil črto in če je bil tisti dan ravno dobre volje, je dejal: "Tako, naredil nisi nič pufa, tu imaš še eno cigaro za lon!" In Trentar je bil vesel, ker se je z družino pretolkel skozi leto brez dolga, saj bi ga bil trgovec počasi spravil še ob tisto borno imetje na gori.
Jože Praprotnik