AO Železničar: Dolomitski vtisi in izkušnje so povzročili, da so me že na poti v rodno Slovenijo spet zasrbeli prsti in se mi vzburile brbončice po plezanju.
V mislih sem že izbrala smer - slavno spominsko GG v Vežici.
Takoj po prihodu domov sem zavrtela številko 'HaloFotr' in dobila nekakšno mlačno privolitev, če bo vreme seveda. No, vremenska napoved je obetala čudovit dan, zato izgovorov ni bilo več. Za dogodivščino sta bila zagreta tudi Rok in Nejc, ki sta v soboto (pre)zgodaj zjutraj izgubljeno tavala po našem dvorišču, medtem ko je naš oča bil bitko z wcjem in nahrbtnikom, ki se kar ni hotel napolniti. Nekako se nam je le uspelo z dvajsetminutno zamudo spraviti od doma. Rok in Nejc sta to zamudo sklenila nadomestiti na dostopu in po dveh urah hoje smo bili čisto prepoteni pod steno, kjer je smo imeli 'tamladi' (no, 'taBOLJmladi', da ne bomo žaljivi) nalogo, da poiščemo vstop v smer, ker oča je itak vedel kje je, ampak nas je preizkušal. Kasneje je sicer priznal, da se ni točno spomnil kje je vstop. Verjamem, da je po 25 letih pogled na steno res drugačen kot nekoč, predvsem je verjetno bolj navpična.
Nejc je izginil v grmovje, midva z Rokom pa sva nekako uspešno našla vstop, čeprav sem jaz silila bolj na levo kot bi bilo treba. Obveljala je Rokova linija, ki je bila seveda pravilna. Po hitri malici se je prvi v steno zagnal Rok, sledil mu je Nejc, ki je odplesal čez platke. Kmalu sem mu sledila še jaz in kar smejalo se mi je, ko sem pod sabo čutila kompaktno skalo, ki me je močno spominjala na dolomitsko.
Ko sem se pridružila Roku na udobnem stojišču, sem še ravno ujela Nejčeve besede, nekje nad sabo: 'Uf, tole pa niti ni bilo tako lahko!' Z Rokom sva se spogledala s široko odprtimi očmi. Šit, če je Nejc to rekel, more bit pa reees težko. Zaskrbljeno sva pogledovala v buhtelj, ki ga je Nejc sicer brez večjih problemov preplezal. Roku sem zaželela srečo in se udobno namestila, ker me je čakala zanimiva predstava. Rok se je pogumno boril z buhtljem, a na koncu podlegel težavam. V naslednjem trenutku pa se je le spravil čez. Medtem je do mene že priplezal oča, ki se je odločil, da mu linija, ki jo je zastavil Nejc ne ustreza- težaven buhtelj je obšel po desni, kar se je izkazalo za verjetno pravilno in zelo lepo linijo. Jah, tako je to, če plezaš z Nejcem. Nevede se je tvoj nivo plezanja prisiljen dvigniti za dve stopnji. Nadaljnje plezanje je potekalo brez posebnih težav, problem je bil le v tem, da so raztežaji minevali prehitro. Na vsakem stojišču je bilo v naših očeh več iskric, ki so odražale zadovoljstvo in užitek zaradi čudovite plezarije, ki jo ponuja smer. Rok in Nejc sta nama izginila izpred oči in zaradi navpičnosti stene sva slišala le še glasove, po katerih sva se za silo orientirala, čeprav sva vseeno pridno pogledovala na skico, kar se je izkazalo za pravilno, saj sta predhodnika spet kmalu 'užgala' direktno varianto. Tokrat se jima je celo izplačala, saj sem se sama, ki sem sledila skici (česar v tem raztežaju očitno ne počne nihče, ker je bil v celem raztežaju v primerjavi s prejšnjimi le en zabit klin) dobro zašuštrala in sem morala raztežaj zaključiti s plezanjem navzdol. Še dobro da sem včasih v PCLju osamljena in preveč nezaupljiva do avtomata za varovanje, kateremu bi morala načeloma zaupati svoje življenje in se na vrhu smeri odgnati od stene. A ker me je tehnologija že prevečkrat pustila na cedilu ...
Ponovno smo se srečali na travnati gredini (ki bi Katji zagotovo vzbudila željo po bivakiranju in jedenju korenja) kjer sta fanta zavila levo za rob, midva pa desno od njiju mimo kamina in žleba proti vrhu stene. Čeladi Roka in Nejca sta se prav kmalu spet pojavili izza roba. Da sta se pridružila najinemu stojišču sta čez travnato gredino napeljala prav prijeten zipline, nad katerim bi bil navdušen marsikateri turist. V vršnem raztežaju smo še malo zaplavali po ruševju in se preizkusili v disciplini 'kdo zna najbolje opraviti s šodrom', nato pa svoje trpežne podplate končno razbremenili plezalk in se povzpeli na vrh Vežice.
Tam smo naleteli na gnečo, saj so pastirji ravno prignali čredo ogromnih črnih krav, ki se jim sevedda ni mudilo nikamor in so si vzele čas, da so prečkale ozek prehod med ruševjem. Ker 'kaj pa je človek proti naravi?' smo potrpežljivo počakali da se je tunel odprl in pogumno zakorakali skozenj. Če do zdaj še nismo bili dovolj mokri od naporov, so nas osvežili razni izločki, ki so jih krave spotoma odložile na veje ruševja in ki jih je prvi v vrsti prijazno izstreljeval tistemu zadaj. Smo bili pa čredi vseeno hvaležni, ker smo po njihovih sledeh uspešno sestopili do planinske poti, ki vodi do Presedljaja.
Sledila je mukotrpna hoja v dolino, ko je vsak od nas prešel v stanje globoke meditacije, ob kateri so nas obdajali različni prividi - mrzlo pivo, kava, hrana ...
Svoje meditativne želje smo potešili v planinski koči v Kamniški Bistrici, kjer smo tudi združno sklenili, da je bila tura sicer dolga, ampak zelo lepa in vsekakor vredna tega dneva.