Planinski glas: Nova knjiga, z naslovom Velika planina v odsevu časa, izpod peresa domačina, občasnega pastirja, alpinista, gorskega reševalca … Vilka Rifla bo nedvomno, kot zapis obdobja, pripomogla k boljšemu razumevanju in spoznavanju tega, kar je človek ustvaril kot zgodovino Velike planine.
Vilota iz Črne (pri Kamniku), kot mu pravimo planinski prijatelji, smo spoznali, ko je leta 1987 prišel skozi vrata prostorov Planinskega društva Kamnik v sejno sobo, kjer smo začenjali takratno alpinistično šolo. V družbi takratnih tečajnikov: Doberškove, Gradiška, Humarja, Jermanove, Kranjca, Klinarja, Zupana, Wigeleta … je začel spoznavati gore z alpinistične plati. Takrat ni nihče pomislil, da bo kdo od teh nadebudnežev pisal tudi knjige, a tako je pač naneslo.
Nedvomno je, da je Vilotovo navdušenje nad spoznavanjem pripomoglo k temu, da je postopno stopil na vse pomembnejše vidike gorniškega udejstvovanja. Postal je alpinist in gorski reševalec, inštruktor gorskega reševanja in posvetil ta del svojega življenja v veliki meri »domačim« goram. Človek bi mislil, da mu prav veliko, ob skrbi za družino, delo - službo, gorsko reševanje, pomoč prijateljem, časa za drugo početje ne bo ostalo. Pa vendar se mu je kot neumornem raziskovalcu domačega okolja posrečilo, da je našel čas, znanje in voljo, da je ustvaril dve knjigi z naslovoma: Pridobivanje kaolina v dolini Črna in kalcita v Stahovici (samozaložba) ter Dolina Črne in njeni prebivalci (založila Krajevna skupnost Črna). Njegovi zanimivi članki so v zadnjem času kot stalnica v Kamniškem zborniku …
Precej ga je pritegnila tudi zgodovina Velike planine in vse, kar je povezano z dejavnostmi na Planini, ki se vzdiguje v strmih gozdovih in skalnih pečeh za njegovim domom. Spoznava pastirsko in turistovo življenje, rešuje ljudi, ki se znajdejo v težavah, skratka je eden najboljših poznavalcev Velike planine kot celote (če izvzamemo peripetije). Tako se je odločil in ustvaril delo, ki je tik pred tiskom, in bo imelo na svojih platnicah naslov Velika planina v odsevu časa. Poprosil sem ga, da nam na kratko predstavi svoje videnje planinstva, ki ga je zapisal v knjigi.
Vilo, že v knjižnem uvodu si zapisal, kdo vse je že opisoval velikoplaninske zanimivosti. Kako bi razložil, kakšne so razlike med temi zapisi in tvojim delom?
Moj zapis je v nekem smislu nadaljevanje zbiranja gradiva o etnološki preteklosti Velike planine in pašni tradiciji na njej in dopolnjuje že zbrano gradivo mojih predhodnikov, med katerimi bi zlasti omenil pokojna arhitekta Vlasta Kopača in etnologa Toneta Cevca. Prav knjiga etnologa Toneta Cevca z naslovom: Velika planina; življenje, delo in izročilo pastirjev, mi je bila v veliko pomoč pri oblikovanju tega zapisa. Tako je moje delo vsebinsko nekoliko podobno, saj konec koncev pišem o isti temi, vendar pa se kljub temu razlikuje od že napisanega. V knjigo je strnjenih precej novih podatkov, zlasti pa zanimivega slikovnega gradiva.
Kot pastir si skorajda vsako leto vsaj nekaj časa tudi na Planini. Kako si se tega početja lotil na začetku in kaj se je v tem času že spremenilo na Planini?
Prvi stik s pastirskim življenjem na planini je bil, ko sem kot šestletni fantič nekaj dni preživel pri mojem dedu, ki je pasel krave v Žagarski pastirski bajti na Pirčevi planini (na Krvavi peči). No, dedu nisem bil ravno v pomoč, ampak bolj v napoto. Pred enajstimi leti pa sva z ženo Majdo šla prvič na dopust v Havtežovo pastirsko bajto na Velikem Stanu, v kateri je domačo živino pasla njena stara mama. Seveda sva ji med preživljanjem dopusta pomagala pri živini in tako se je začela moja »vajeniška« doba. Kaj se je v tem času spremenilo? No, to bi težko odgovoril. Jasno, napredek je posegel tudi na planino, so pa, kakor pri vsaki stvari, dobre in slabe strani, odvisno, s katerega zornega kota človek to opazuje. Ena od dobrih stvari je prav gotovo električna energija, pridobljena s pomočjo sončnih celic na strehi pastirske bajte, ki v jutranji temi precej olajša pastirju opravilo pri živini. Tudi preskrba z vodo je bistveno bolje urejena kot nekdaj. Samo življenje pastirja med planovanjem na planini pa se v bistvu ni kaj dosti spremenilo. Med opaznimi spremembami je vsekakor porast obiskovalcev planine med pašno sezono. A, žal, tega potenciala občina še ne zna izkoristiti.
V času, ko je na planini živina, se življenjski utrip nedvomno spremeni. Ali ti je ljubši ta čas, ki je poln zvokov, ali jesenski zlatorjavi odsevni mir, morda pomladansko cvetenje cvetlic med ostanki snežnih zametov, ali bel in mrzel zimski čas v toplo zakurjeni bajti?
Meni je planina všeč v vseh letnih časih. Spomladi, ko se sneg umika. Poletje je nekaj posebnega na planini, ko se sliši zvonjenje zvoncev, ko zjutraj zgodaj odženeš živino na pašo in pri tem opazuješ na obzorju, ko se rojeva nov dan in prvi sončni žarki pobožajo strehe pastirskih bajt. Zame je to še vedno najlepši trenutek pri doživljanju planine. Prav tako mi jesenski sprehod po planini napolni baterije. Ravno tako ima zima svoj čar, ko se v ostrem mrazu na planino odpravim občasno na smučeh. Resnično se ne morem odločiti, saj je planina v vseh letnih časih nekaj posebnega.
Včasih si najbrž kar jezen, ko ti v roke pride kakšna od številnih turističnih publikacij, ki dokaj površno opišejo življenje, pastirske posebnosti in njihovo izročilo. Misliš, da bodo posegli po tvoji knjigi in se bodo stvari začele spreminjati na bolje?
Ja, to me pa res včasih ujezi. Ravno pred časom mi je v roke prišla najnovejša turistična publikacija z naslovom »Velika planina, po pastirskih poteh«, ki se mi je na prvi pogled zdela simpatična in že sem mislil, da se je v smislu turističnega razvoje Velike planine začelo obračati na bolje. A, ko sem vsebino prebral, sem bil hudo razočaran, saj je v publikaciji kar nekaj podatkovnih napak, ki se jih ustvarjalci te publikacije ne bi smeli privoščiti. Ne morem si kaj, da jih nekaj ne bi omenil, ker zelo očitno izstopajo. V vsebini publikacije je Zijalka v Douji griči imenovana tudi Nandetova jama (slednji je bil znan rokovnjač). No, pa tista najbolj huda, da je iz sirotke mogoče skuhati skuto??? Pa na strmo pečino Križa bi se tudi rad povzpel!!!
Kateri, morda premalokrat omenjeni, domačini so najbolj zaznamovali izročilo Velike planine?
Med pastirji, kot mojimi informatorji pri zbiranju gradiva za knjigo, ne bi delal selekcije. Recimo, imamo dogodek, o katerem sem govoril s tremi različnimi informatorji. Prvi mi okvirno opiše dogodek, drugi opisu doda še nekaj informacij in prav tako tretji informator. Nato sem iz tega izluščil zgodbo, ki sem jo hkrati preveril pri treh informatorjih, s katerimi sem kontaktiral. Tako so zame vsi enako pomembni, da se je ohranil podatek o nekem dogodku. Knjiga je na nek način rezultat sodelovanja vseh pastirjev in je vsak od omenjenih informatorjev v knjigi pustil svoj pečat.
V tem svojem delu omenjaš tudi kopanje boksita in nabiranje bobovca. Nedvomno bo to precej nov prikaz gospodarskih dejavnosti, ki so se odvijale na planinah v preteklih časih.
Bobovec so pred davnimi časi nabirali po planini za kamniške fužine, ki so obratovale v Kamniku. Kopanje boksita na kamniškem koncu pa je bila povsem neobdelana tema, pravzaprav je bilo zelo malo znanega o tej gospodarski dejavnosti. Me je pa prav pokojni arhitekt Vlasto Kopač opozoril, da so ga kopali tudi na planini, ko sem na to temo pripravljal članek z naslovom »Kamniški čistilni prašek« za Kamniški zbornik, kjer je o kopanju boksita in njegovi rabi napisano več podrobnosti. Pred objavo vsebine omenjenega članka so bili ti podatki razkropljeni po različnih virih. Tudi sam sem bil začuden, da je o kopanju boksita tako malo znanega, saj je šlo za zelo donosen posel, ki je prinašal kar lepe dobičke tistim, ki so se ukvarjali s kopanjem le-tega..
Turizem in razvoj bajtarstva sta krepko zaznamovala neko obdobje. Bolj kot bajtarstvo je sedaj poživljen turizem. A ta prinaša tudi skorajda pretiran obisk, ki lahko prinese popolno degradacijo prostora. Ali misliš, da je preteklost dokončno pokopana, ali je morda le še kakšna možnost, da se ohrani vsaj nekaj te preteklosti?
Bajtarji in turisti so na planini zagotovo pustili pečat, ki ga ni mogoče zbrisati. Vedno večji obisk ljubiteljev turnega smučanja na planini je zadnjih nekaj let v porastu, kar kaže na to, da se bo tradicija v nekem pogledu obdržala in prav je tako. Med poletno sezono pa je obisk planine občasno res pretiran. Mislim, da se preteklost na planini odraža v edinstvenem pastirskem selišču, ki premore res edinstveno ovalno pastirsko bajto. Potem je tu stara Preskarjeva pastirska bajta (pastirski muzej). Če nam bo uspelo ohraniti to enkratno arhitekturno dediščino za naše zanamce, bo pridih preteklosti še dolgo prisoten na planini.
V sodelovanju s Pollakom si vnesel v knjigo tudi opise poti, ki vodijo na Planino, sprehode po njej, številne znamenitosti … Morda kaj več o tem?
Bojan je pripravil krasne opise poti, ki vodijo na planino in po njej. Pri tem je slikovito opisal naravne znamenitosti planine, ki bodo knjigo dodatno obogatili. Za obiskovalca pa bodo opisi krasen popotni vodič. Saj je zelo pomembno pri obisku določenega kraja, da obiskovalec že vnaprej dobi nekaj osnovnih podatkov, kaj lahko pričakuje v tistem kraju in kaj si lahko ogleda oziroma kakšno naravno zanimivost bo srečal ob poti.
Ali si zadovoljen, morda še preutrujen, da bi omenil že kašen nov načrt, ki se ti mota po glavi? Šola, hribi, kolesarjenje, priročnik …
Letos jeseni bo v ospredje stopila šola, absolutno pa tudi več hribov in kolesarjenja. Priročnik »Uporaba alpinistične tehnike v arboristiki« je skoraj končan, manjkajo mu še kozmetični popravki, sedaj je na zorenju.
Da pa ne bova samo pri knjigi. Kako kot gorski reševalec gledaš na velikoplaninska reševanja, ki so sedaj zaradi dostopnosti in številčnosti obiskovalcev postala precej raznovrstna, nočna, v slabem vremenu, mrazu in skorajda nepozabna doživetja?
Če se ozrem nazaj v preteklost na reševanja, pri katerih sem s svojimi kolegi sodeloval na planini, bi bila lahko to že tema za kakšno manj obsežno knjižico. Navadno si ne postavljam vprašanja: »Le kaj je počel, da se je polomil?« Če je človek v stiski, mu je treba pomagati. Preprosto smo ga šli iskat! In to v vsakem vremenu! Kar nekaj nesreč se je končalo tragično in takih, ko so jo ponesrečenci odnesli le s kakšnim zlomom. Nemalokrat smo reševalci rinili gor po kakšnega ravno na Silvestrovo. Vzrok je bil po navadi zastrupitev z gobami in podobno. Čudno, da na Silvestra alkohol ni spadal med glavne vzroke … Res, za nekatera reševanja na planini bi lahko rekel, da so bila nepozabna doživetja. Glede na to, da je planina relativno lahko dostopna, je ni za podcenjevati.
Vilo, najlepša hvala za predstavitev, veliko uspeha pri prodaji knjige in še prej pri pridobivanju sponzorjev. Vsekakor pa še naprej obilo veselja v gorah, na tebi ljubi Planini, z lepimi pogledi … Knjiga bo izšla v začetku septembra 2010
Boris Štupar