Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Pogovor s pravico do pripisa

Delo, Književni listi / ocene in vpogledi - Mojca Seliškar: Matjaž Kmecl v opombi k Svetemu Lenartu, vrtnicam in gamsovemu skretu zavrne oznako »spomini«, saj da ni pisal zaradi pomembnosti svojega življenja,

kot je navadno pri avtorjih spominov, zapisoval je le »nepomemben pogovor o življenju«, kakršno mu je bilo dano. Toda svoje besedilo, ki ni memoarska proza, ne avtobiografija, ne roman in je hkrati vse to, je podnaslovil Spomini na skrivne ljubezni − in s citatom iz Kandida spet postavil meje, namreč, da iz spominov odbira samo tisto, kar »mu ustreza«. Ta meja implicitno velja tudi za bralca, ki pravzaprav sodeluje v »pogovoru«.

Kandidovski vrt, vodilni motiv pripovedi, nastopa tako v dejanskem pomenu, saj pripovedovalec vodi svojo zgodbo sede, sredi domačih zelenjavnih in rožnih gredic, kot v prenesenem pomenu smiselnega zasebnega v nasprotju z moralno imperativnim družbenim delovanjem. Med meditiranjem o izbranih doživetjih, ki mu jih je naklonilo življenje, razkriva Kmecl z nizanjem anekdot, zanimivosti, s komunikativnim in zaupljivim pripovednim slogom v napovedani pogovor povabljenemu bralcu tako imenovane skrivne ljubezni. Čisto nazadnje resda izvemo, da zapisane spomine odlaga v predal – toda predal, ki smo ga smeli odpreti, je zdaj knjiga, namenjena komur koli.

Površno bi skrivne ljubezni lahko imenovali prostočasne dejavnosti, vrtnarjenje in planinarjenje, če ne bi bila oznaka ljubezen izbrana s premislekom. Kmecl začenja s privlačnimi opisi otroštva v skromni podeželski učiteljski družini, kjer so se ob ljubečih starših ukoreninile njegove prihodnje in tako osebne ljubezni, da jih poimenuje skrivne. Vrtnica, ki je, vsakega po svoje, očarala starša, zapolnjuje tudi avtorja. Kakor oče s cepiči in mama s slikanjem bi rad s križanjem ustvaril »lepo in nenavadno rožo« in jo krstil po največjem pesniku. Zgodovini vrtnic (»Ni vrtnice brez zgodbe.«), skoraj enciklopedičnim predstavitvam različnih vrst in avtorjevim stvariteljskim prizadevanjem so namenjene številne strani v knjigi. Pripovedovalec se izogne avtobiografskim dejstvom, povezanim s poklicem literarnega zgodovinarja, zanima pa ga ozadje poimenovanj vrtnic; še ko priložnost nanese s spisom počastiti slovensko-rusko prijateljstvo, tega ne stori ob ruskih književnikih, pač pa iz spoštovanja do Mičurina, ki je s križanji prilagajal južno sadno drevje zahtevnemu severnemu podnebju, spregovori o »mičurinski« Rusiji, o snovalcih »rastlinskih mojstrovinic«.

Politika – še obžalovanje ne ostaja za njo

Iz otroštva je vzklila še ena skrivna ljubezen, obiskovanje gora. Zato spomini na odmaknjene cerkvice zavetnika nesrečnikov in samotnežev svetega Lenarta, prostori, kjer se pisatelj predaja samoti, spet skrivni ljubezni, in vabljivo zeleni, a smrdljivi »balkončki« med skalovjem, »gamsovi skreti«. Že kaj nakrha lepoto, rastlinski zajedavci ali gamsji iztrebki … Hote ali nehote se poraja analogija z manj estetičnimi področji posameznikovega delovanja, kar je bila pri Kmeclu politika, ki bi tudi utegnila postati ena od skrivnih ljubezni, vendar deluje kot njihovo nasprotje: ne, »skrivne politične ljubezni preprosto ni, vse razen intrig je v politiki javno«. O njej je nameraval »napisati debelo knjigo«, vendar ji med spomini nameni komaj kaj več kot ducat strani, čeprav se mu je v štiriletnem delu na ministrstvu za kulturo pred osamosvojitvijo in kot leta 1991 izvoljenemu članu republiškega predsedstva nabralo dosti izkušenj in spoznanj. Na primer uspešna podpora kulturnikom na eni strani, pa zamere pri tako imenovanih razumnikih na drugi. Naporen čas je bil »tudi sijajna priložnost za razkazovanje ljudi v slečenih, mejnih, golih položajih, ko so zaradi razsežnosti dogajanja in lastne stremljivosti pozabljali na običajno samonadzorno sprenevedanje«. Ko napravi obračun s politiko, brez obžalovanja, saj se je znotraj nje trudil narediti kaj, »kar bi lahko bilo vsaj malo koristno«, vendar ni bil bogve kako uspešen, si poočita napuh in usoden, težko obvladljiv politični libido (ne ljubezen!). »Kot da je ni in je tudi nikoli ni bilo, politike; še obžalovanje ne ostaja za njo.« Ni pa mu vseeno, da s skupnimi močmi ustvarjena samostojna »državica postaja vse bolj bedasto okrancljana kokoš«. Saj, vrtnice večinoma niso brez trnov, Lenartove cerkvice ne brez verig, hribi ne brez »kozlovskih stranišč«, človeška družba, ki se ji umika v gorsko »svetlo samoto« ali tam z njo veselo prijateljuje, ne brez zoprnosti.

Vse, »kar je zelenega in živega«

Po obračunu s politiko se v zadnjem delu spominov posveti šentlovrenškim in drugim hribom in spet vrtnicam, tem, od srednjega veka dalje po umetnosti na gosto posejanim lepoticam, ustvarjalnemu upu in obupu njihovega žlahtnitelja. Prav nazadnje se v januarskem delavniku, ko ni drugih obiskovalcev, skozi bukovje in vihar povzpne na »rojstno« goro Kum, kamor je šel prvič kot ravnateljev sin s starejšimi šolarji, takrat v družbi, zdaj sam; kot bi hotel zaobjeti ves svoj čas, se, Kumljanec, po vzponu na goro in spustu z griča ozira v njegov »široki vrh« in si zažvižga pesem o slovesu.

Z zaključno pripombo v oklepaju pa si Matjaž Kmecl pridržuje pravico do pripisa, če kdaj vzgoji lepo in zdravo vrtnico. (Upajmo, da je Študentska založba pripombo vzela resno.)

Kaj privlači bralca Svetega Lenarta, vrtnic in gamsovega skreta, da vztraja z avtorjem med solato in vrtnicami, pa tudi med voluharji in tatinskimi kosi, med višinskimi oaza mi, med človeško pritlehnostjo? Izviren pogled politika na obdobje slovenskega osamosvajanja, prepletanje javnega in zasebnega v nekem življenju, pogovorna pestrost, ob vrtnicah kar dramatičnost oziroma »razburljiva zgodba«, tudi če bralec/ka ne pripada društvu oboževalcev vrtnic ali, recimo, planin, dinamično podajanje realistične pripovedi s simbolno sporočilnostjo, muzajoči humor in samoironija. Presežek dela je v afirmativnem, vendar seveda tudi kritičnem pogledu na življenje, na vse, »kar je zelenega in živega«, zmožnost čutenja in čustvovanja ob človeku in naravi, kar se pri Kmeclu bere v oznakah: lepo, dobro, prijazno. Z nekoliko nostalgije je mogoče reči, da je s skrivnimi ljubeznimi vsemu temu zadržal odhajanje.

Mojca Seliškar

Matjaž Kmecl: Sveti Lenart, vrtnice in gamsov skret. Spomini na skrivne ljubezni. Študentska založba, zbirka Beletrina, Ljubljana 2008, 144 str., 9,90 evra.


G-L: Sveti Lenart, vrtnice in gamsov skret

 

Kategorije:
Novosti BIB SLO Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45951

Novosti