Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Pojdem v Rateče in Planico

Slovenec (1933): Rateče - Planica, v juniju 1933

Za naš kraj je še pred nekaj leti vedel le malokdo. Kljub železniški zvezi so bile Rateče daleč proč od ostalega sveta. Tu in tam je kak turist obiskal divje romantično gorsko dolino Planico ali je kak navdušen slikar čepel ob cesti pod rateško cerkvico in skušal pričarati na platno odraz njene ljubke skromnosti, odraz onega božjega miru, ki je razlit nad vso rateško pokrajino. Vendar so to bili to posamezniki. Ratečam so vsikdar bili kmetje, vajeni trdega dela na poljih, v senožeteh in v gozdovih, in nikdar jim ni prihajalo na misel, da bi si mogli življenje urediti drugače in da bi jim čisti gorski zrak in naravna lepota njihove sicer tako revno zemlje mogla postati vir kakih dohodkov.

Z začudenjem in z razumljivo nezaupljivostjo so sprejemali po svetovni vojni prve letoviščarje, češ, saj vas nismo klicali — in so marsikoga celo odslovili, češ, nimamo časa za vas, kdo vas bo gledal, ko pohajkujete ves božji dan, mi pa moramo trdo delati. A s tujci, — takrat so bili res tujci oni, ki jih štejemo sedaj med svojo stalne goste —niso mirovali, in tako se je pričel oni zanimivi proces, ki ga je v drugi polovici preteklega stoletja doživela marsikatera švicarska vas, ki je sedaj slavna v širokem svetu, da so se namreč tudi rateški kmetje preokrenili in polagoma pričeli spoznavati važnost tujskega prometa.

Po svetovni vojni so se pa Ratečam znašli v težkih razmerah. Italijani so zasedli večji del njihove občine in so iz rabeljskih rudnikov pregnali slednjega rateškega rudarja — pred vojno so si namreč številni domačini v Rablju služili kruh, grenak sicer, a bil je vendarle kruh! Tudi tovarna v Beli peči je odpustila skoraj vse delavce. Pritisnila je še gospodarska kriza in prava sreča je bila, da je tujski promet dal Ratečam novega življenja in zaupanja v bodočnost. Izprva je bilo za goste na razpolago le malo sob in bile so opremljeno večinoma le za silo, danes pa je pripravljenih okoli 140 sob z 1—4 posteljami. Rateče so dobile Tujsko-prometno društvo, poštni in brzojavni urad in lepo železniško postajo; v kratkem jim bo zasijala tudi električna luč. Postale so znano letovišče in so v poslednjih letih po številu obiskovalcev pustile za seboj že celo vrsto naših odličnih letovišč, n. pr. Bohinjsko Bistrico, Laško, Dovje- Mojstrano itd. Uspešno tekmujejo celo s Kranjsko goro, ki je imela l. 1932 4064 gostov, medtem ko jih je bilo v Ratečah 2089. Primerjati je seveda treba tudi nočnine; Kranjska gora jih je izkazala lani 39.093, Rateče-Planica 10.875. To visoko število obiskovalcev pa imamo zahvaliti ne le poletni seziji, temveč tudi naraščajočemu navalu prijateljev zimskega športa. Če je kje v dolini sneg, je gotovo v 868 m visokih Ratečah in Planico pozna danes vsak otrok kot našo najpomembnejšo smučarsko postojanko. Prvi slovenski smučarski dom je postavil SK Ilirija na Slatinah v Planici, a tudi koča Smučarskega kluba Ljubljana privablja veliko število smučarjev. Rateški gostje so večinoma iz našo države; iz inozemstva nas je lani obiskalo le 50 Avstrijcev in 14 Čehoslovakov. Letos jih pride morda kaj več, toda slej ko prej bomo navezani predvsem na domačine, saj so si Rateče pridobile baš pri njih, zlasti pri Hrvatih in Srbih, sloves enega najcenejših letovišč v državi. Postelja stane 13—15 Din dnevno z vsemi taksami, penzija s prenočiščem 40 Din, tako da shajaš prav lahko s 50 dinarji na dan. Naša voda je dobra, mrzla 111 zdrava, na razpolago je izvrstno planinsko mleko, maslo in sir, ki ga izdelujejo v domači sirarni. Pri Smučarskem domu Ilirije je tudi kopališče, ki sicer ni veliko, a vendar prijetno na sončnem kraju in toplo kljub temu, da leži v višini skoraj 1000 m nad morjem.

Rateče-Planica je prijazna vasica, zgrajena skoraj vsa na novo, ker je stare lesene hiše uničil v letu 1905 strašen požar. Majhni cerkvici, farna sv. Duha in pokopališka sv. Tomaža, ki sta obe zelo stari, povečujeta idiličnost letovišča. Tik za vasjo so krasni gozdovi in senožeti na pobočju Peči in Petelinjka. Zanimiv je izlet na Peč (1509 m), ki je kot tromeja med Jugoslavijo, Avstrijo in Italijo, torej med slovansko, germansko in romansko državo vprav edinstvena točka v Evropi. Seveda, prava etnografska tromeja je tam nekje pri Pontablju ... S Peči in bližnjega Petelinjka uživaš nepozaben razgled na koroško stran, Ziljsko dolino in na Dobrač, na Osojsko, Baško in Vrbsko jezero, na Beljak in Celovec. Ob lepem vremenu je videti tirolske, salzburške in štajerske gore, medtem ko se dviga na jugu mogočna vrsta julijskih velikanov od Špika nad Policami čez Mangrt in Jalovec do Škrlatice.

Najlepši izprehod pa je iz Rateč v dolino Planico in k izviru Save. Mimo periodičnega jezera blizu železniške postaje, tako zvanih Ledin, te pripelje prijetna pot kmalu v senco gozdov. Osvežen po hladnem planinskem zraku, stopaš kakor prerojen z lahkim korakom po eni izmed najlepših dolin naših Alp. Planica, ki te preseneča s svojo razsežnostjo — saj prideš doTamara zložno v 1½ ure — temveč s krasoto gorskega venca, ki jo obdaja, in predvsem z ogromnim amfiteatrom svojih končnih sten, nad katerimi kraljuje 2643m visoka piramida Jalovca. Ko sediš na zeleni trati pri Tamaru, kjer imaš pred seboj Mojstrovko z lepimi dolomitnimi sloji, Jalovec z gladkimi, kakor odsekanimi stenami, silno Ponco izpod katere pribuči z mogočnim slapovjem mlada Sava, tedaj veš in čutiš, da si tu v resničnem planinskem raju. Svežost in čisti, iskreni mir te prelepe slike je navdahnil pesnika Silvina Sardenka da je napisal globoko občutene Odmeve v Planici.

Pojdem s prvim dnem v Planico —
po kraljico, po resnico:
rad obraz bi videl njen.

Iznad silnih skal in skladov
iznad padcev in prepadov
vsaj odmev bom čul — iskren.

Žal, da greni to iskrenost in to občutje čistega veselja laž: prav krog in krog Planice se vije od Mojstrovke čez Jalovec in Ponco jugoslovanskoitalijanska meja in bisera te pokrajine, Mangrtski jezeri, sita na oni strani ... Vendar pa moramo reči, da Italijani ne ovirajo obiska jezer in da je do njih s prehodnico, izstavljeno od obmejnega komisarijata na Jesenicah, lahek dostop.

Za turiste je Planica izhodišče za lepe ture na Ciprnik, ki je krasna, doslej še malo upoštevana razgledna točka, na Sleme in odtod čez Vratca na Vršič, na Mojstrovko, na Srednjo Ponco itd.; težki sta turi na Jalovec in na Visoko Ponco. Žal so markacije in tudi gorske steze precej zanemarjene, novo podružnico Slovenskega planinskega društva, ki so jo pravkar ustanovili v Ratečah, čakajo tu prav hvaležne naloge.
Kdor hoče uživati nekaj mirnih tednov v čistem planinskem zraku, v lepi in zanimivi pokrajini, pri prijaznih ljudeh, ki mu bodo šli v vsem in radi na roko, naj pride v Rateče-Planico !

Dr. V. B.
Slovenec, 18. junij 1933

18.06.1933

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 40359

Novosti

Objave naših sodelavcev in poobjave (nam dosegljivih) člankov/objav  

Planinska zveza Slovenije (PZS 
Delo, časopis s prilogami
• Slovenske novice