Silvo Baznik 25.10.2020 07:00 6596 0

Polhograjska gora

Ko posije sonce, je čas za kratek sprehod.

Izhodišče vzpona je Polhov Gradec, kamor prispeva okoli enajste ure in kjer za dvorcem ob cesti ustaviva ob parkiranih vozilih. Oprtava manjša nahrbtnika in s palicami v rokah stopiva z vetrom v laseh po cesti do doma čebelarjev, kjer se prične peš pot.

Že prvi koraki gredo strmo navzgor po lesenem stopnišču in ko stopiva mimo vhoda za Polhovo doživetje, sva na še vedno strmi a od erozije že močno načeti poti, ki se vije skozi gozd. Hodiva v zavetrju in zato nama hitro postane vroče, tako da pospraviva vrhnja topla oblačila. Strmina sčasoma malce popusti, srečava prve pohodnike, ki se vračajo in na eni od klopc ob poti ter na položni veji drevesa, ki služi kot klop, narediva kratek postanek, čeprav odmora pravzaprav ne potrebujeva. Vzpenjajoča pot se položi šele ob stičišču s kolovozom pred malo ravnico s kapelico, kjer na drugi strani stoji osamljena in verjetno zapuščena kmetija. Stopiva mimo kapelice in po kratkem vzponu nižje pod obzidjem na grebenčku ugledava simpatično klopco z izrezljanimi srčki. Res škoda, da ni jasnine in s tem razgleda in tako ne užijeva sedenja na klopci. Le še nekaj korakov naju loči do najvišje točke današnjega sprehoda in ko po stopnicah stopiva na majhno ravnico okoli cerkve Sv. Lovrenca, ki je obdana z obzidjem, sva na vrhu 824 m visoke Gore. Na zavetrni strani cerkvice sedeva na klopco in narediva daljši odmor, ki ga popestrijo glasovi zvonika.

Čeprav ni dobrega razgleda naredim nekaj fotografij, nato pa počasi pospraviva stvari v nahrbtnika in se odpraviva na pot v dolino v smeri Briš. S pomočjo stop in oprimkov splezava z obzidja, se spustiva do klopce v bližini droga z vetrno vrečo, ki kaže smer in moč vetra in od koder je lep pogled na cerkev z obzidjem. Nazaj bova šla po drugi, bolj strmi poti in tako stopiva v gozd, kjer so v glavnem borovci. Pot poteka po zelo strmem grebenu z nekaj kamnine in skal. Predvsem pa je to lepa popestritev glede na pot vzpona. Na spustu srečava le enega pohodnika. Greben se konča pri krmilnici in pod njim je gozdna cesta in ob njej klopci za utrujene popotnike. Po cesti nadaljujeva najino hojo, zgrešiva ali pa tudi ne levi odcep in hodiva dalje v barvah jesenskega gozda mimo zapornice. Nižje zapustiva cesto in greva po kolovozu, ki se spušča proti jugovzhodu in se konča nad prvimi hišami, kamor pa ne greva. Preko travnika stopiva do makadamske ceste in hodiva pod gozdom okoli hriba v smeri Polhovega Gradca. Srečava sprehajalce in končno stopiva na ozko cesto pri prvih hišah naselja, kjer teče studenec vse do parka pri dvorcu.

Ponovno sva na izhodišču poti. Majhno parkirišče je zasedeno in ko odpeljeva, narediva prostor naslednjemu vozilu.