Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

»Poljska smer« v severovzhodni steni

Tamara Likar: Štirinajstega januarja se dokončno formirajo skupine za posamezne smeri

Za nas »Poljake« je to dan počitka, drugi pa gredo še na eno grebensko prečenje, še eno noč bodo prebili na višini nad 5000 metri. Mi pa že tretjič prekladamo hrano. Izločimo težke konzerve in stvari, ki jih nismo vajeni jesti. Še ves naslednji dan se bašemo z dobrotami, in se ne zmenimo za kalorije, nad 6000 metri bo vsaka rezerva prav prišla. Jože nam še zadnjič izmeri pulz in pritisk. Vsi smo nekoliko nestrpni, smo pa že solidno prilagojeni višini do 5500 metrov, višje gori se bo vsak sam izkazal. Pet dni ne bomo imeli z bazo nobene zveze, niti radijske. Poljska smer poteka skoraj v celoti po severovzhodni strani gore, tehnično ni zahtevna, je pa dolga, še daljši je dostop do nje

15.01.82: Od peterice Felc, Škapin, Likar, Slapernik in Olenik imata dva že težave, eden z zobmi, drugi z želodcem. Zadnji je pil vodo sredi ledenika in ga je posledica te nepremišljenosti tako zdelala, da se komaj privleče čez sedlo v drugo dolino, ki je na prvi pogled kot puščava Kalahari. Namesto da bi šotorili že na 4700 m, kjer je že nekaj opreme, se trije utaborimo ob vodi na koncu te ravne puščave. Veter nam pod večer skoraj odnese šotor z Marjanom vred, ko je v njem kuhal čaj. Močan sunek je dobesedno postavil lahkokrili »metka« šotorček na glavo, Marjan se je pri tem prijetno oprhal s čajem in prežgal – spalno vrečo. Sploh je bilo zaradi te scene, kljub škodi, precej smeha, posebno, ko vidiš, kako šotor s kolegom stoji na glavi. Prav ta nezgoda pa je pomagala, da smo ceno šotorom zvišali. Prestal je test! Res je neprepusten, saj je ves čaj ostal v šotoru na dnu. Sicer pa za take višine taka lupina ni najbolj posrečena. Do noči smo z Borutom navalili okoli šotora pravo goro kamenja, da nas veter ne bi odnesel v spanju, ko smo vsi trije spali kot na čarobni preprogi iz pravljice »Tisoč in ena noč«. Nemogoč veter divja po grebenu, tu pa tam potegne tudi po dolini in prinese s seboj droben prah in ti ga nasuje v oči. »II viento del Aconcagua«. Res, to je pravi veter te mogočne gore. Morda se bo gora unesla v nekaj dneh ali pa bo še bolj podivjala, saj je ženska – vsaj ime ima tako – čeprav Aconcagua v prevodu pomeni »Oče Andov«. Ko se vse srečno konča, je treba dan začeti »z nasmeškom«, za to poskrbi Borut.
»Zakaj je fižol tako drag?« me vpraša Borut. Odgovora seveda ne vem, se pa od srca nasmejim, ko mi vprašanje razloži: »Ker je to strateška surovina, ki ji je v ceno vračunana tudi melodija.«
Dolgo ne zaspim, kriva je utrujenost. Pomislim, petnajst dni sem že od doma, kaj delajo moji doma? Spomnim se maminih besed, ko mi je pred odhodom skoraj zabičala: »Glejte, da boste držali skupaj, da ne bo razlik in nasprotovanj med kolegi! Prepiri ne rodijo uspehov!« Pomislila sem še na prijatelje, na znance širom po domovini, ki so mi tudi želeli srečo na vsakem koraku. Prikradle so se mi tudi slike fantov, ki se pet ur hoda od tod pravkar pripravljajo k počitku: zdravnik Jože, Žarko, najmlajši Igor, trije Idrijci, naša neločljiva brata-dvojčka. Skrbi me, kako so se oblikovale naveze? Tisti večer, preden se je naša ekipa ločila od njih, je bila kar ostra debata na ta račun. Nestrpni in živčno prenapeti od neprestanega grmenja plazov smo »frekvenco glasu« vsi nekoliko zvišali. Ni izzvenelo kot prepir, le tu pa tam je padla kakšna krepka... Milan se ni čutil sposobnega za Francosko smer in je to tudi odkrito povedal. Podvomil je v svojo psihično sposobnost, da bi bil kos smeri, ki je bila te dni pravi »beli pekel«. Francoski steber ni bil nič kaj mikaven. Le nova smer v J vrhu je skrivnostno vabila. Tudi v »Mednarodni« je precej grmelo. Prav ti jalovi pogovori so pripomogli, da so fantje naslednje dni izkoristili za ponovni vzpon na desno sedlo in po grebenu pre¬čili še nekaj vrhov – pettisočakov.
Danes, pred odhodom, sem jim v šotoru pustila droben listek: »Veliko sreče na gori! Pazite na prste! Vrnite se mi zdravi in celi, vsi!« Sama niti malo ne dvomim, da ne bi uspeli. Še bi sanjarila dolgo v noč, ko ne bi sunek vetra v bok šotora odpihnil vse skrbi ...

16.01.82: Še preden je sonce pozlatilo peščeno dolino, sem pokukala iz šotora. Nobenega mraza. Na desni je »Mangrt« – tako smo krstili goro, katere prelaz smo prečili sinoči. Pred nami je dolga nepregledna puščava, na levi v ozadju pa komaj zaznavni Južni vrh Aconcague. Kako je to še daleč! V breg zagrizemo zelo zgodaj. Mimo baznega tabora Špancev, Baskov in Američanov. Kar pestra druščina se nam obeta. Skupinica Špancev nas kmalu dohiti. Izmenjamo nekaj besed. Nobenega tujega jezika ne obvladajo, odgovarjajo nam le v svojem narečju. Poskušam francosko, angleško, italijansko, nič. Prizanesljivo se nasmihamo drug drugemu. Šest jih je, mlada grupa so. Kolikor jih razumem, imajo iste namene kot mi. Poskušali bodo preplezati »Poljsko« v štirih dneh in po njej sestopiti v bazni tabor. Le v zadnjem delu smeri se bodo naše poti ločile. Naša skupina bo raje sestopala po severnih pobočjih gore. Marjan spet zaostaja, ima težave z želodcem. Z Borutom se domeniva, da bova pospešila z najinim bremenom do konca morene, nato se vrneva po Marjana in po njegov tovor. Na eni izmed številnih serpentin prehitim Špance. Neznana sila me žene više in više. Od kod naenkrat tolikšna energija? Želim, da bi čim prej jasno videla vzhodno steno. Vendar, gora ostane skrivnostna. Ne dovoli mi, da bi jo spoznala na samem začetku. Ljubosumno skriva svojo lepoto. Lepoto in veselje deli le s tistim, ki jo s srcem in srčnostjo oblega. Sorazmerno zgodaj prisopihava z Borutom do malega oranžnega šotora na višini 4700 metrov. Mir in tišina ga obdaja, v njem pa najina kolega mirno spita. Sonce je že visoko nad obzorjem, lahko bi se že prebudila. Sicer pa, kaj bi se jezila nanju, ko jim pa spanje tako dobro de, Pričnem pripravljati kosilo. Juho, čaj, pire krompir in neke vrste »polpete« v omaki. Same dobrote, ki si jih na tej višini še lahko privoščimo. Medtem je Marjan kar pogumno prisopihal do nas. Kmalu popoldne odrinemo naprej. Miro, Dani in jaz postavimo na višino 5500 metrov šotor »modro metko« ob velikem peščenem balvanu. Pred vetrom je šotor kar dobro zaščiten. Naslednji kandidat, ki ga gora kaznuje, je Dani. Toži zaradi zobobola. Proti večeru opazim, da je že precej zatečen. Takim nevšečnostim botrujejo slabo popravljeni zobje. Verjetno je imel hudo noč.

17.01.82: Zjutraj je še bolj klavrn, ko ga vprašam: »Kako se počutiš, Felčk?« Nakremži se, podzavestno seže z roko na obraz in v mehkem idrijskem narečju potoži: »Ja, viiiš, ciila čelust me bali? A sm hadu atikuu?« Zasmilil se mi je v srce, zato ga z Mirom pustiva ležati v šotoru in sama sestopiva po hrano in opremo. Danes nameravamo preseliti tabor na višino 5500 metrov.
Po neskončnih peskih, med »penitentesi«, ki nastanejo tedaj, ko je sonce navpično nad snežiščem in nad živimi melišči, pod katerimi neprestano klokota ledeniški potoček, sestopava še kar hitro. Na polovici najine poti srečava pet Američanov, ki se vračajo v bazo.
Danes so uspeli v eni sami etapi priti na višino 5500 metrov. Zaupajo nam, da trenirajo za Everest, kamor bodo odšli na jesen. Vitko dekle imajo s seboj, je pa utrujena, saj komaj stoji. Pogovor steče tudi o naših namerah. Čudijo se, da smo tako razmetani po vsej Aconcagui. Slovenci pač! Za vsako neumnost, ob vsakem času ... Po melišču navzdol je šlo hitro, saj sva pri oranžnem šotoru že zgodaj. Marjan in Borut sta se komaj prebudila. Borut je slabe volje, njegovo obnašanje je čudno, zakaj pa nihče ne ve. Spogledujemo se in skomigamo z rameni. Ne silimo vanj z vpra¬šanji, se bo že unesel in nam zaupal.
Rada bi čimprej nazaj v prvi tabor. Ne vem, kaj bodo rekli drugi, vendar danes se poču-tim sposobno, da bi prenesla vse na 5500 metrov, obenem pa bi še postavila osnutek tabora na višini 6000 metrov. Želim si, da bi se ostali strinjali, žal pa slabo kaže... Kmalu popoldan smo na hrbte naložili velike bisage. Počutim se kot »mula za 100 dolarjev«, kot so me pred nekaj dnevi krstili fantje. Motiv je bil nahrbtnik, ki je vedno višji od mene. Naložen pa tudi, kot se za tako »drago« mulo spodobi (osebna in tehnična oprema, hrana, pijača, šotor, fotoaparati ...). Prvi peščeni greben prehodiva z Borutom v 15 minutah, medtem ko smo včeraj za isto pot potrebovali skoraj pol ure. Izmeriva si pulz. Meni srce utripa 144-krat na minuto. Skrajna meja je 180 + 20%! »Kmalu se bom stegnila,« dodam smeje. Ko na kratko počivamo, opazujemo nad morjem penitentesov, kako razpenjena mlečna voda dolbe pre¬hod med peščenimi hrbti. Z dna poriva lažji material na površje ledenika, klokota v notranjosti, se peni in hrumi po dolini navzdol. Jutri, morda pa že z mrakom, bo vsa mirna in mrzla leno curljala pod ledom, kot pred toliko leti, ko nas še ni bilo... Pohitela sem do malega modrega šotora za balvanom. Dani je še bolj otekel kot zjutraj. Pri njem je bil španski zdravnik. Priporočil mu je neke antibiotike, ime je celo zapisal na škatlo od sirčkov, a ga nihče ne zna prebrati. Zdravnik Jože nam je dal s seboj le Ospen za take »hece«; pomagali si bomo pač s tem, kar imamo. »Kako sta se pa sporazumela s Špancem?« ga vpraša Miro. Dani pa resen, »Vse sva se pomenila« in pokaže nemo na roke ...
Z Mirom sva znana že kot »gradbena ekipa«. Ko prideva na načrtovano višino zravnava in pripraviva prostor za šotor, sezidava obrambni zid pred vetrom in kar se da hitro postaviva šotor. Tudi jutri bo tako in morda še vse dni do vrha, če ne pride kaj vmes!

18.01.82: Spala sem tako slabo kot še nikoli doslej. Nizek pritisk pred nevihto, veter in nepopisna vročina minulega popoldneva pa morda še kakšna malenkostna nevšečnost več, so prispevali, da se počutim klavrno. Miro, Marjan in Borut znosijo polovico robe na 5900 metrov, jaz pa do desetih ostanem pri Daniju, potem pa ne zdržim več. Mahnem jo po desnem pobočju na malo sedelce pogledat zelene slapove, ki iz doline tako vabijo. Zdrav, kot »šipa« gladek led, motno zelene barve, bode v oči, je mikaven. Uf, ko bil še kdo z menoj, bi tole rahlo previsno stvarco splezala! Na levi opazim živo rumeno jezerce, od katerega zaudarja po žveplu, ko veter potegne v mojo smer. Cerro Moncho, vrh, ki ga gledam vsak dan iz šotora, ni več deviški, kot smo v začetku mislili. Baska sta mi pojasnila, da je bila na njem pred leti že četrta ekspedicija. Kmalu po 14. uri se prijatelji vrnejo. Navdušeno pripovedujejo, kako zanimivi vrhovi so na desni strani, verjetno že na čilenskem ozemlju. Marjan je ob dogovorjeni uri (poldan) vzpostavil prvi stik z bazo, z malim radijskim oddajnikom. Tega smo vsi nadvse veseli. Slišalo se je precej slabo, a Jože in Žarko v glavnem vesta, da smo nekje na višini 5900 m in da bomo predvidoma v štirih dneh prišli na vrh. Dnevi so na teh višinah neverjetno dolgi. Večer »zabijemo« z nepomembnimi pogovori, z »nakladanjem«, kot se temu reče bolj moderno. Petero v malem modrem šotoru za dva! Jasno, da je začel Borut, ki ga vsi poznamo pod psevdonimom »pretepač«, s svojim priljubljenim junakom iz risanke o malem modrem dirkaču: »Tovarišice in tovariši, otvarjam sestanek malih modrih kač. Ker smo ravno v modrem šotoru, je to pravi ambient za male modre plazilce. Jaz sem mala modra kača izpod Aconcague... Zzummm ...« Pri tako ljubkem govoru, katerega glavna tema je bila svetovna politika, smo se vsi tako nasmejali kot že dolgo ne.
Že v mraku sva s skupnimi močmi zabeležila pesmico o gori in njenih oblegovalcih. Osemnajsti dan smo že od doma in četrti zunaj baze.

19.01.82: Daniju gre na bolje, ognojena oteklina nad zobmi se mu je predrla, zato se mi z Borutom pridruži. Bremena so spet zajetna in težka kot svinec. Gazimo po neskončnih peščenih zaplatah, vmes pa je še mehka pepelnata usedlina. Zoprno! Kako smrdi po žveplu. Borut je tu že drugič, zato kar dobro napredujejo. Šotor postavimo na majhnem sedlu zraven Baskov. Zvečer imamo pravi kulturni program. Dobre volje z Borutom zapojeva nekaj naših priljubljenih. Španca nama pritegneta po svoje. Lepo jih je poslušati pa še prijazna fanta sta zraven.

20.01.82: S sončnim vzhodom ubirava korake po sledeh Baskov. Razgledala bi se rada nekoliko po ledeniku in napravila nekaj barvnih posnetkov, pa naju gora zvabi više, skoraj do »bandere« (ime skalnega otočka sredi druge tretjine stene) na višini 6000 metrov. Sonce tone v Pacifik za čilenskimi vrhovi. Treba se bo vrniti! Tudi to je pravilo, zakon aklimatizacije. Ko se vračava, naju noge ne ubogajo več. Utrujenost zasvoji telo, ki danes ni dobilo, kar mu pripada, prepotrebne kalorije in tekočino. Ob nekaj krekerjih in litru čaja nama je minil dan, kot bi mignil, Okolica je tako pestra, da pozabiva na vso. Na hrano se Borut spomni šele v taboru, pri prijateljih, ki naju oštejejo zaradi celodnevnega izleta«. Morda je bilo teh 400 višinskih metrov danes, pa včerajšnjih 500, res preveč. Toga ne bom nikoli priznala niti sebi niti komu drugemu. Miro se boji, verjetno nekoliko zaradi vremena, sicer pa nam doslej ni nagajalo. Malo meglic proti večeru, veter, tu pa tam drobna snežinka, sicer pa kristalno jasna mrzla jutra.

21.01.82: Dani, Marjan, ki danes slavi svoj 32. rojstni dan in Miro že napredujejo mimo razpok Polj¬skega ledenika. Z Borutom jih opazujeva kar iz šotora. Izposlovala sva si dan počitka. Marljivo nabirava kalorije s tem, kar nam je še ostalo. Baska, ki sta se sinoči vrnila z vrha. nama pri jedi pomagata. Zavzeto razlagata o smeri, sestopu in o samem vrhu. Razveseli naju predvsem novica, da sta v vpisni knjigi na vrhu zasledila ime enega naših. Torej, mu je uspelo! Janez Aljančič je prišel sam na vrh po normalni poti s severa. Koliko trme in volje je v tem možaku! Prvič se je vrnil domov brez vrha, ker mu vojska ni dovolila vzpona, drugič je obrnil tik pod vrhom zaradi viharja. Končno mu jo uspelo pred petimi dnevi. Borut postane spet židane volje. Šalo stresa kot iz rokava, vsaka mu pride prav. V smeh me je spravil z zgodbico o olivnem kompotu. Miro je pritovoril čez sedlo veliko kilsko konzervo. Špansko ni znal prebrati, na etiketi je bilo nekaj slivam podobnega. Ko je bila suša v grlu že prehuda, jo je na višini 4000 metrov odprl. Fejl Kar oči je zavijal ob tako slastni slanici, v kateri so plavale olive. Baska sprašujeta, s čim se tako zabavava. Zgodbico jim povem po francosko. Starejši Maki (28 let) prične pripovedovati smešne "dogodivščine z odprav v perujske Ande, Karakorum, na Kangčendzengo (Himalaja). Fantastična igra žarkov zahajajočega sonca me prežene iz šotora. Sedim na prodnati terasi nekaj minut nad taborom. Samoten kotiček je to. Skalni rob za hrbtom odbija ves šum ledeniških potokov. Terasa je sijajno razgledišče za velik del naše smeri, ki je iz spodnjih taborov zaradi peščenih obronkov ni videti. Kot na platnu se riše tanka črta čez ledenik naravnost k skalni pregraji, tam pa ostro zavije na desno v strmo višino. Ne vem ne kdaj ne kako se od zahoda prikradejo temni oblaki. Sneži!

22.01.82: Sinočnje skrbi niso bile odveč. Zapadlo je več kot za ped suhega snega, ki ga veter že raznaša naokrog. Gaz prijateljev je zametena. Namesto v taboru si pijačo pripraviva na začetku ledenika, medtem ko Borut kuha, sama skočim malo na desno na lov za dobrimi posnetki. Pritegne me svetlomodra pika 60 korakov više. Morda je kdo kaj pozabili. Del šotora, pozabljena vetrovka, čim bliže sem, hitreje stopam. Ko veter potegne čez bele poljane, da modra vetrovka zaplahuta se zdrznem. Truplo! Moralo bi me biti strah, pa me je višina oropala vseh takih občutkov. Kako beden človek, ko zmrzne, zdrsne, shira, ko se njegova pot zaključi ... Črn zmaličen obraz kot zoglenel, udrte steklene oči, koža kot neustrojeno usnje, koščene Izsušene roke, tanki suhi prsti z zakrivljenimi nohti... Bog ve, zakaj ga niso prišli iskat! Že v dolini so nas obvestili, da pogrešajo kanadska alpinista in sicer že od 1979 leta. Baje sta splezala »francosko«, sestopiti pa sta nameravala po »poljski«. Dehidrirana, sestradana sta omagala in zmrznila, Ne gre mi v glavo. Toliko odprav je šlo v teh letih tod mimo. Se je kdo potrudil obvestiti v dolini sorodnike tega ubogega fanta? Je tudi to Amerika, ki smo jo želeli spoznati? Amerika brez čustev, brez humanega odnosa do sočloveka? Prizadela me je pripomba: «Dve leti leži že tu, pa naj še dve« Res, da je tu že krepko čez 6000 metrov, a ni vrag, da se ne bi dalo tako izsušeno truplo prenesti tja, kamor spada.
Z zmedenimi mislimi nadaljujem vzpon, pot je vse bolj strma. Z Borutom sopihava pod seraki. Tudi možgani so že nekoliko leni v redkem zraku. Še pomislim ne, da bi se navezala. Ko pa se razdalja med nama veča, počakam Boruta pri večji razpoki. Naveževa se in celo varu¬jeva. Pod bandero nama prideta naproti Marjan in Miro, odvzameta bremeni, da laže zadihava. Do šotora je še slaba dva raztežaja. Naklonina je precejšnja, počitki vse pogostejši, višina zahteva svoje!

22.01. zvečer: Končno imamo solidno radijsko zvezo z bazo. Pričakovala sem celo, da bom slišala prijatelje iz južne stene, a greben vmes tako moti, da se komaj kaj razume. Žarko nam poroča: «Francoska skupina je ob 18. uri prišla na vrh. Tako hitro so napre¬dovali, da jih je bilo kar užitek gledati, že prvi dan so spali nad stolpom, kar ni doslej uspelo še nobeni navezi. Precej jim je bil v pomoč material, ki so ga pustile v smeri prejšnje odprave. Sprejem!« Ne morem verjeti. Še enkrat vprašam: «Samo štiri dni?! Kaj pa fantje, so se ujeli med sabo? Sprejem!« Ne dobim odgovora. «Halo baza, halo baza. Javi se! Vse nas zanima, kako je v južnem stebru? Sprejem.« Napeto prisluhnemo, med šumi se sliši droben Žarkov glas: »Ti, solidno jim gre. kljub velikim težavam. Čaka jih še skalna pregraja. Fantje se v redu počutijo. Računam, da bodo v petih dneh zunaj te mišnice.« Občutek imam. da nam Žare nekaj prikriva. Teče res vse tako idealno? »Kaj pa smer? Je res taka, kot so domnevali: Slaba skala, malo ledu, ekstremne težave?« Pobaram vodjo po walky-talkyju. »Kar divja! Plazovi, zapadno kamenje, voda. Ves spodnji del so plezali ponoči, ko so slapovi zamrznili. Z Jožetom naju je skrbelo, ko je Peter javil, da j« Gantarja zadela skala. A se je vse srečno izteklo. Imajo kar srečo, veš. Žarko. se je že javil Aljančič? Kaj pravi? nas zanima »Ti. Janez je zadovoljen. Končno se mu je izpolnilo veliko hrepenenje dolgih let. Jutri gre v Brazilijo, v Rio de Janeiro... Sprejem. «Uživač! Na Copacabani bo preganjal revmo, lepa dekleta ga bodo obletavala ob zvokih ognjevite sambe'. Sprejemi» Ne bo nič! V Rio pride tudi žena.« »Nič ne del tudi zanjo se najde družba, saj je privlačna in živahna soproga. Sprejem.« Žarko kmalu zaključi prijeten klepet: «Ob osmih in pet imam zvezo z južnim stebrom. Zjutraj se ponovno slišimo. Lahko noč. Brez sprejema« «Lahko noči, pozdravi tudi Jožeta in vse štiri v Južnem vrhu! Brez sprejema.« Čeprav smo z bazo zaključili, ne pretrgamo zveze. Radovedno prisluhnemo pogovoru z južnim stebrom. Slišimo samo Žarka, kako sprašuje, kasneje Jožeta, kako bodri fante. Zdi se, da ni vse preprosto, kot je izzvenelo pred nekaj minutami. V šotoru danes ni tako živahno kot navadno. Vsak po svoje razmišljamo. V spomin si prikličem južno steno. Kakšna bo, ko se bom vrnila v bazo? Bo kopna rjavo-rdeča gmota peska z nekaj črnimi ledišči? Bodo še plazovi hrumeli po njenem centralnem ozebniku? Predvsem bo bogatejša za novo smer – za našo –jugoslovansko! Alpinisti smo čudni ljudje! «Južni steber Aconcagua v alpskem slogu,« sta rekla Pavel in Peter. Nemo smo se spogledali. Vsak zase je vedel, kaj to pomeni. Vzpon brez priprave in daljše aklimatizacije, taborov in naveze, ki bi zavarovala sestop, le štirje drzni fantje, ki zapustijo bazni tabor z nahrbtniki, v katerih je za deset dni življenja, plezanja, spanja. Navezi, ki morata priti čez steber na drugo stran gore, kajti nazaj po steni ni vrnitve v življenje. Navezi, ki morata verjeti v devet dni solidnega vremena. Za to ni dovolj nahrbtnik z opremo, za to mora biti predvsem zadosti sreče, poguma – za to mora biti srce.

23.01.82: Nisem povsem prepričana, da smo triindvajsetega. Vem le to, da bom danes izpolnila obljubo Slovencem v Buenos Airesu, da bom stopila na teme Severnega vrha Aconcagua. Čeprav ne po južni steni, kot sem si želela, doma do potankosti naštudirala... Morda sem se komu zamerila, ko nisem hotela po grebenu na vrh Miradorja, le nekaj ur hoda od poslednjega tabora... Morda se mi bo to tudi kdaj maščevalo? Danes mi nikakor ne gre v glavo, zakaj sem morala prav jaz pod vzhodni ledenik? Ko sem v bazi poslednji dan zrla v južno steno in skozi zobe zatrdita, da nisem tako ambiciozna, da si želim le na vrh po katerikoli lažji smeri, mi je šlo na jok... Sama sem kriva, da sem v Poljski smeri s tako nehomogeno ekipo, da vsi po vrsti delamo napake, ki bi nas lahko veliko veljale. Priznam krivdo, tudi jaz kdaj pa kdaj kako trapasto ušpičim, a se vse veselo konča. Čez strme snežne vesine napredujemo kar dobro. Kalvarija se začne tik pod grebenom. Pri dihanju me ovirajo naramnice in pasovi nahrbtnika, noge postajajo vse težje. Vršni greben gledam tri četrt dneva in zdi se mi, da se mi vedno bolj oddaljuje. Strm odstavek grebena mi izsesa vse zaloge moči za ta dan. Tako nekako se počutim in Borut daje enak videz. Na uleknjenem delu grebena dolgo sediva na nahrbtniku in loviva sapo. Poldan je že davno mimo. Do vrha je še slabih sto petdeset metrov. Ves dan ob nekaj požirkih čaja in grižljaju čokolade. Moja slaba lastnost, ki sem jo pri¬nesla od doma, da zjutraj pozabim jesti. Kolikokrat se mi je to že maščevalo, a me ni še izučilo ... Opletam po grebenu in drugi niso nič boljši. Se sreča, da nas kdaj pa kdaj zajame megla in se vsega ne vidi. Miro predlaga, da izločim iz tovora najtežje stvari, ki me ovirajo. Škoda se mi zdi vsakega koščka železa. Navsezadnje pustim celo breme. Saj ni tako daleč, se hrabrim, če ne danes, bom pa jutri prišla ponj.
Kako uro za tem smo vsi na vrhu. Megla, križ, skrinjica, čustva. Komaj stojim! Edina želja je, da bi imela pred seboj veliko skledo radiča s krompirčkom. Nekdo drug sanja o kruhu z lepo zlato rumeno skorjo. Ne vem, kaj se dogaja z mano? Nekaj toplega začutim v grlu in v naslednjem trenutku sedem, prav na vrhu ob križu in skrinjici. Molčimo. Nekaj posnetkov in že se razdelimo v dve skupini. Borut, Dani in Miro sestopajo do petsto metrov nižje ležečega bivaka Dependencia. Z Marjanom ostaneva sama na vrhu, kar sicer ni dobro, nekako moram priti nazaj do svoje opreme. Megle se podijo čez grebene. Topla juha in pa zavest, da danes ni treba nikamor več, mi v plavem šotorčku počasi vračata voljo.

24.01.82, Čeprav smo se sinoči tudi z bazo domenili, da bova sestopala po Poljski smeri, jutro prinese novo pametnejšo odločitev. Marjan se raje spusti tistih 100 metrov po mojo bisago in se kar kmalu vrne. Dehidrirana sva, malo jeva, to se nama naj bolj pozna. Z nočjo, čeprav sva jo dobro prespala, nisva pridobila ničesar. Ne kaže torej drugega kot čim prej dol med ljudi, do topline ...
Ob dogovorjeni uri na slepo kličeva bazo. Ne posreči se nama vzpostaviti zveze. Nihče od naju tudi nima ure.
Z vrha in po grebenu levo je neverjeten razgled na ledenik Horcones, bazo, južni vrh pa tudi na vrhove čez čilsko mejo, do Pacifika. Kar sedela bi in gledala. Ne vem. če bom še kdaj na taki višini?! Zaman upiram oči v nekoliko nižji Južni vrh Aconcagua, ki je zanimivejši od glavnega, kjer sva ta trenutek midva. Zaman pričakujem, da bom uzrla štiri postave zmagovalcev južnega stebra. Pred tednom dni sem naivno upala, da se bomo vsaj z eno skupino ujeli na vrhu. Lepe sanje so se razblinile ...
Drug drugega na lep način priganjava. Zavedava se, da sva hudo dehridrirana. Do prvega zavetišča se nama vleče. Pogosto počivava, noge so težke, najhuje je z želodcem, ki vztrajno zahteva svoje, a ne dobi... Topla limonada, nekaj fig in nekaj čokolade, to je vse za ves dan. Tanke meglice se podijo po pobočju navzgor in kvarijo razgled. Vrhove na desni že poznam, eden izmed njih je malce podoben Tupungatu. Ledeniki pa en sam penitentes, morje možičkov, ki se ob močnejši pripeki podirajo, naslanjajo drug na drugega, padajo kot soldatje na fronti. Tudi skala je tod neverjetnih oblik, kot nekje na daljnem neznanem planetu. Buri nama fantazijo... Da barve sploh ne omenjam, saj se pesek spremeni skoraj vsakih 100 metrov. Raj za geologe!
Srečujeva prve obiskovalce gore s severne strani; osem Američanov, vojake na mulah, ki svoje živalce »pririnejo« do 6800 metrov. To so najbolj aklimatizirana bitja v vseh Andih ...
Vsakogar pobarava, koliko naših je že srečal. Omenjajo nam le Boruta, Danija in Mira, ki so sinoči sestopali. Na pol poti proti Plaza de Mulas že spet počivava in se reživa Američanom, kaj vse ta narod nosi s seboj v hribe (pri večjem balvanu so pustili kup opreme, precej kaset rock glasbe, roman Kazen Eigerja, filme, ki za te višine sploh ne ustrezajo, da toalete raje ne omenjam).
Prenočiva na zgornji Plaza de Mulas. Tudi Marjan ima za danes dovolj. V zavetišču stakneva nekaj hrane, da potolaživa želodce. Z vodo je povsod problem. Še sneg ima drobir v sebi, vode pa so že tako mlečne, nasičene z žveplovim prahom. Zdi se mi, da mi je že obležal v želodcu.

25.01.82: Misleč, da naju čaka samo še nekaj ur do Confluencie, sva pohitela, a sva kmalu ugotovila, da bova še eno noč prebila v tej puščavi. Na levi strani JZ pobočja Miradorja in Aconcague. Oba lepo žarita v večerni zarji. Ves čas se z nje nekaj usipa. Borut je imel prav, ko se je v bazi pošalil: »Boš videla, ko bodo naši vnučki prišli na izlet pod Aconcaguo po sledeh dedov, bo ob kupčku peska stala le tabla z napisom: Nekoč je tu kipela v nebo Aconcagua, najvišji vrh obeh Amerik!« Vojaki male obmejne karavle naju že poznajo. Pod napuščem visijo veliki kosi slanine, celo konjsko bedro! Major de Garcia naju prijazno sprejme. Marjan ga je hotel prositi, da bi nama robo pretovorili do sotočja rek. Ne strinjam se! Raje nosim še tri dni brez hrane in pijačer od opreme se ne ločim več. V mraku postaviva šotor za velikim konglomeratnim balvanom tako, da ne občutiva ne vetra ne šumenja usihajoče vode, tiste kalne brozge, ki sva jo danes neštetokrat preskakovala, brodila, klela po tihem ... Ravno to brozgo, uro kasneje, že v temi, pretakava skozi trikotno ruto, robec in kaj vem kaj še vse. Špargljeva juha ima okus po zemlji, a nama tekne, ker pač drugega ni več. Shujšala sva toliko, da nama hlače kar mahedrajo, puloverji so pa sploh že davno preveliki. Na prvi pogled bi rekla, da je Marjana za 6 kg manj, mene pa tudi! Morda tudi kaj več ... Precej pozno že mora biti! To sklepam po Orionu, ki se je že dotaknil vrha Cerro Cuerna. Marjan zavzeto pripoveduje o svojih potepih po Afriki, po Peruju, po Toubkalu, pod Makalujem ... Tema je kdaj pa kdaj čustveno obarvana – spomini na dom, na hčerko Marjo ... Na vrh ne pomisliva več, o vzponu ni niti ene pripombe... Želiva si le snidenja s prijatelji v bazi. Aconcagua počasi postaja zgodovina ...



  Planinski vestnik 1982, str. 293-305

Žare TrušnovecPrimorska alpinistična odprava 1982
Peter Podgornik: 
Aconcagua - Jugoslovanska smer
Tamara Likar:
 "Poljska smer" v severovzhodni steni 


 


Sredi stene, foto Marjan Olenik


Tik pod vrhom, foto Borut Slapernik


Na vrhu, arhiv Dani Felc

Kategorije:
Novosti ALP VTG SLO Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45944

Novosti