Nedelo, Po tujih vrhovih - Janez Tomažič: Prvi vtis je bil izjemen. V tisoč metrov globokem kanjonu se je že spuščal mrak, vrhovi osupljivih sivih granitnih navpičnih sten, ki omejujejo dolino, pa so bili še v soncu.
Z dvema ameriškima prijateljema sem se zadnjega septembra, v že odhajajočem dnevu, pripeljal v srce nacionalnega parka Yosemite, v dolino Yosemite. Naš prvi postanek je bil na mostu Sentinel, kjer se je trlo fotografov, saj se Half Dome najlepše vidi tik pred sončnim zahodom prav s tega mesta: njen vrh se sveti v zlati svetlobi in odseva v reki Merced, ki se zvečer popolnoma umiri.
Če se zmoreš v enem dnevu povzpeti na naš Triglav, ti bo uspelo osvojiti tudi znameniti Half Dome, enega najbolj prepoznavnih ameriških vrhov. Polkupola je oddaljena od San Francisca tri do štiri ure vožnje proti severovzhodu, do gorovja Sierra Nevada, kjer se razprostira nacionalni park Yosemite, eden najlepših in najatraktivnejših ameriških nacionalnih parkov.
Indijanska legenda govori o ženi in možu, ki sta se ves čas prepirala. Nezadovoljni duhovi so ju spremenili v mogočni skalnati gmoti Half Dome in North Dome, ki se zdaj večno in nemo gledata v obraz čez dolino Yosemite. V vodniku preberemo, da so dolino Yosemite deloma oblikovali ledeniki, deloma pa čudovita reka Merced, ki se vije po njej in ji daje poseben čar. Zelena dolina je dolga enajst in široka 1,6 kilometra, ob njej pa so strnjene svetovne znamenitosti: poleg gore Half Dome še gora El Capitan, Kapitan, ledeniška točka Glacier Point, slapova Yosemite in Ribbon (Trak), spektularno ledeniško oblikovana pokrajina, orjaške sekvoje in črni medvedi.
Pozor, medved!
Prvi dan smo se za ogrevanje odpravili na znamenito Ledeniško točko (Glacier point). Na višino 2200 metrov nas je z avtobusom zapeljal ranger, v eni osebi šofer, vodnik in čuvaj parka, in nam mimogrede razložil »vse, kar smo želeli vedeti o Yosemitu, pa si doslej nismo upali vprašati«. Na primer o črnih medvedih, ki so posebna znamenitost parka. Nikjer jih ni videti, so pa ves čas nekje v bližini, in kljub temu da za ljudi niso nevarni – vsaj teoretično! –, dodobra vplivajo na življenje turistov in pohodnikov. Ponoči in podnevi smo morali paziti na hrano, ki bi jih lahko privabila. Strogo prepovedano jo je puščati v avtomobilu – še prazne pločevinke kokakole niso dovoljene –, ker bi jo medved lahko zavohal, razbil avtomobilsko šipo in se je polastil. Zato spada primerno shranjevanje hrane med pomembne naloge pohodnikov, ki prispejo v dolino s svojim avtomobilom in tam taborijo. Povsod so zanjo na voljo železni zabojniki ali pa mora biti v nahrbtniku in ta ves čas pod nadzorom. Živali je strogo prepovedano hraniti, saj se tako ne bi več bale ljudi in bi postale nevarne. Kazen za tak prekršek je zelo visoka: 5000 dolarjev.
Na Ledeniški točki smo uživali v čudovitih razgledih vse naokoli. Opazovali smo na primer, kako reka Merced priteče v dolino Yosemite po dveh slapovih; Nevada (višina vodnega padca 181 metrov) in Vernala (97 metrov) sta vodnata vse leto in tečeta ob poti, ki vodi proti vrhu gore Half Dome. Znamenita sta tudi slapova Yosemite (zgornji ima padec 436 metrov, spodnji pa 97 metrov), ki ju povezujejo 205 metrov visoke kaskade slapov. V poletnem času presahneta, ker je njuno povirje ena sama skala, ki ne more zadrževati vode in vlage. V spomladanskem času pa sta izjemno vodnata, saj vse zimske snežne padavine odtečejo v razmeroma kratkem obdobju.
»Na vrh ne bo stopila človeška noga«
Drugi dan je bil na vrsti naš temeljni cilj: Half Dome, 2693 metrov visoka gora, ki ima osrednje mesto v parku Yosemite in je eden najbolj prepoznavnih vrhov v Ameriki. Mogočna kamnita gmota spominja na na pol presekano kupolo velike katedrale. Proizvajalci vrhunske opreme za pohodnike in alpiniste s področja z najhujšimi vremenskimi razmerami The North Face so jo uporabili kot emblem svoje blagovne znamke.
Vzpon na Half Dome je za povprečnega Američana podoben izziv kot vzpon Slovenca na Triglav. Ko so leta 1868 v vodniku po parku Yosemite zapisali, da »na vrh Half Doma ne bo nikoli stopila človeška noga«, je bil to izziv za številne plezalce. Kmalu, že leta 1875, ga je osvojil George Anderson. Sledili so mu brezštevilni osvajalci, med njimi veliko Slovencev. Najboljše razmere za vzpon so od julija do septembra, ker je takrat primerna temperatura, ni padavin, zrak pa je suh.
Na Half Dome smo se odpravili zgodaj, da bi se izognili poznejši vročini in gneči med vzpenjanjem po zadnjih 350 metrih kamnite gore (vsega skupaj je višinske razlike 1500 metrov). Prvi del poti smo prehodili s čelno svetilko, kar pa nikakor ni bilo moteče, saj so prve štirje kilometri asfaltirani. V nasprotju s slovenskimi gorskimi potmi tu ni markacij, ker je pot od vznožja do vrha široka in popolnoma očitna, zato je nemogoče zaiti. Tu in tam so ob njej označbe, ki opozarjajo na razdalje (v miljah) do cilja.
Pri vzponu na Half Dome je nujno imeti s seboj dovolj pijače in hrane, ker vmes ni nobene koče (o, kako je pri nas vse drugače!), pohod pa navadno traja približno deset ur. Na kakšni tretjini poti smo prečkali reko Merced. Tu smo napolnili posode z vodo, ki pa jo je treba filtrirati, saj obstaja resna nevarnost okužbe s črevesnim zajedavcem Gardia intestinalis.
Hodili smo mimo z jutranjim soncem prestreljenih slapov Nevada in Vernal. Na višini približno 1900 metrov, pri zgornjem delu Nevade, se pot zravna, in ko se približa gori, se spet obrne navkreber. Vzpon je ves čas zmeren in prijeten, ker se vije skozi gozd, ki ščiti pred vročim soncem. Zrak je suh, gozd diši, tu in tam vidiš srne, modre ptice s črno glavo (vrsta šoje Cyanocitta stelleri), orla, ki jadra nad dolino, predvsem pa so na vsakem koraku od vznožja do vrha veverice, tukaj zelo nadležni plenilci, ki jih moraš stalno odganjati.
Vzpon je trajal približno pet ur in večinoma po čudovitem gozdu, ki se kar ni in ni končal, vse do nadmorske višine 2350 metrov. Bolj zahtevna je bila zadnja ura vzpona, ko smo se nad gozdno mejo zagrizli v skalo in sonce. Do vrha prve manjše kupole (2500 metrov) so vklesane stopnice in pohodnik dobi občutek, kakor da se vzpenja na visoko stolpnico. Na »polovično kupolo« skoraj plezaš po njenem polkrožnem strmem boku, po poti, ki je v razmiku enega metra varovana z vzporednima jeklenima pletenicama, nameščenima meter nad skalno potjo. Vzpon se na tem delu zelo upočasni, saj je strm, prepaden in naporen. Pogled z vznožja na nekakšno dolgo strmo lestev, ki je polna ljudi, je malce nelagoden. A ko se enkrat začneš vzpenjati, ni večjih težav, zdi se, da gre celo laže in hitreje kot s Kredarice na Triglav.
Na vrhu se odpirajo razgledi na vse strani neba. Posebno drzen in slikovit je pogled z roba presekane gore, ko leže na trebuhu previdno potisneš zgornji del telesa čez rob stene in se zazreš tisoč metrov v globino. Pri sestopu čedalje bolj pritiska vročina, vode zmanjkuje in v mislih smo že v tolmunu reke Merced, na višini 1900 metrov, 30 metrov preden zgrmi v prepad.
Ležerni počitek
Zadnji dan smo se prepustili brezdelju na lovorikah podviga. Ležali smo v mivki ob čudoviti reki Merced, tik pod veličastno steno El Capitana, se občasno hladili v bistri vodi in opazovali, kako alpinistični pajki pletejo svoje mreže na različnih koncih prepadne stene, ki se dvigujejo v modro nebo – ne v oblake, ker jih običajno ni. Kamniti Kapitan, krajše imenovan El Cap, je največja granitna skala v enem kosu na svetu. Visok je 2308 metrov in ima povsem navpično tisočmetrsko steno, ki je magnet za vrhunske alpiniste z vsega sveta, tudi slovenske. Odlične vremenske razmere omogočajo plezanje od maja do oktobra; padavin je poleti zelo malo, neviht ni, podnebje je tako rekoč sredozemsko. Vsak dan je v steni nekaj deset plezalcev, ki se ponoči spremenijo v drobne lučke. Podnevi jih turisti z različnih koncev doline opazujejo z daljnogledi ali izpod vznožja stene, od koder so vtisi najbolj impresivni in strašljivi. Navadni smrtniki pa lahko El Cap osvojimo po preprosti pohodniški poti.
Še eno znamenitost parka Yosemite smo obiskali, orjaške sekvoje v predelu Mariposa grove. Prastare sekvoje so simbol dolgega življenja (stare so več kot 2000 let), moči (največje deblo ima premer več kot osem metrov, držeč se za roke ga objame 15 ljudi) in veličine (visoke so čez 200 metrov). So največja živa bitja na svetu. Za razmnoževanje in rast potrebujejo dosti vlage, ki jim jo za vse leto preskrbijo zimske padavine, in občasne požare, ki oplemenitijo zemljo z minerali, uničijo konkurenčno rastlinje in med drevesa spustijo sončne žarke.
V enem večeru in treh dneh smo doživeli najlepše, kar lahko ponudi park Yosemite v tako kratkem času. Spomin je motiv za ponovni obisk te podobe gorskega raja. In to ni oguljena fraza.
Janez Tomažič