Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Postal bom alpinist

Na današnji dan 8. avgusta 1972 je pri solo plezanju Centralnega stebra v severni steni Lučkega Dedca padel in se smrtno ponesrečil 26-letni plezalec Štefan Kukovec (1946–1972).

Ali je Štefan v plezanju iskal samopotrditev, ali je preprosto tako vzljubil ta način gibanja v gorskem svetu, da je postal za njega usoden, verjetno ne bomo izvedeli. Le splet dogodkov pa je pripeljal do tega, da imamo tudi mi možnost prebrati nekaj njegovih misli in zapisov ... o iskanju skrivnosti očnice.

POSTAL BOM ALPINIST

Planinski dnevnik (odlomek) - Štefan Kukovec: Dolgo že hodim v hribe in ves ta čas je v meni tlela iskra upanja, da postanem alpinist. Že kot deček sem veliko slišal o tem športu, prebral sem vsako še tako malo zanimivo stvar. Če sem videl kakšno sliko alpinista v steni je bil to višek moje fantazije. Z mojo prvo potjo v hribe se mi je odprl pogled tudi v ta edinstveni šport. Mnogokrat sem srečal alpiniste v planinskih kočah in opazoval njihovo hrabrost. Tako sem leta 1969 šel plačat članarino v Planinsko društvo Kamnik, katerega sam tudi član. Sklenil sem, da malo povprašam, če obstaja kakšen tečaj za alpiniste. Na moje veliko veselje me je tovariš sekretar seznanil z vsemi podrobnostmi o tem tečaju. Sledil je prvi sestanek in tudi vpis v Alpinistični odsek. Potem se je začelo marljivo delo in vaje v Starem gradu. Vsak četrtek, smo se zbrali, potem pa se učili vse kar mora vedeti dober alpinist. Po dveh mesecih pridnega dela smo lahko začeli tudi v drugih stenah. Seveda pod varstvom starejših alpinistov. Počasi sem začel tudi samostojno plezanje, seveda s prijateljem, ker sam ne sme noben plezati. Tako sem postal stalni gost planinskih koč, saj se vsako soboto preselim za eno noč v te višave. Ne vem, če obstaja na svetu še lepši šport, kot je to Alpinizem, saj si povezan s skalo na življenje in smrt. Zame lepšega ni, kot biti v hribih in snubiti ter premagovati te velikane tam kjer drugi ne morejo in kjer ni poti. Planin in skal ne smeš nikdar podcenjevati, ker te lahko razočara in to plačaš z življenjem. Zelo ljubim ta šport, zato sem že naredil precej vzponov, vem pa, da mi ne bo nikdar dosti in bom še hodil občudovat in premagovat stene, saj te tako lepo sprejmejo, če se jim tudi ti približaš z vedrim obrazom. Sklenil sem, da bom od sedaj naprej zapisal vse lepe trenutke in doživetja na poti v planino ali pa v stenah, saj je to moj najdražji spomin na stara leta. Tu bom navedel nekaj vzponov, ki sem jih napravil v moji začetniški karieri alpinizma.

Vzponi v letu 1972
20. maj 1972 -  Spominska (V) Kogel
3. junij 1972 -  Severni raz (IV) Kalške gore
4. junij 1972 - Centralna (V-/VI) Kalška gora
11. junij 1972 - Gregorin (V) Kalška gora
11. junij 1972 - Belačev steber (III) Kalška gora
17. junij 1972 - Centralna (V) Kalška gora
17. junij 1972 - Belač  (III) Kalška gora
24. junij 1972 -Tanca- Bauman (V)  Mali Grintovec
3. julij1972 -  Cima di Lavaredo (II-IV, vrh 3oo3 m)
9. julij 1972 -  Plate v Skuti (V)
23. julij 1972  - Direktna smer (VI) Štruca
8. avgust 1972 - Centralna Dedec (dopisano)
 

Iz dnevnika Štefana Kukovca prepisala Helena Plahuta
 

Štefanu Kukovcu

Planinski vestnik (1972) - Stane Klemenc: 8. avgusta 1972 se je v severni steni Lučkega Dedca smrtno ponesrečil naš nepozabni prijatelj in soplezalec Štefan Kukovec. Stena mu je vzela življenje, obležal je med skalami naših gora, ki jih jo tako ljubil.
Z veseljem in žalostjo hkrati so spominjam najinih skupnih tur. Kolikokrat sva skupaj plezala in se veselila življenja. Vedno znova sva pripravljala načrte, kam prihodnji teden. Veliko sva si želela ogledali, Štefan je bil vedno poln načrtov, načrtov, od katerih so mnogi hodili z njim v prerani grob.

Nepozabni so trenutki, ki sva jih preživela na pobočjih Grossglocknerja in Cin, nepozabni spomini na prelepe Kamniške planine, kamor jo Štefan najraje zahajal. Nikoli ne bom pozabil garanja v ploščah Skute. Plezala sva v najlepšem poletnem dnevu. Smer je na južni strani in se niti za trenutek ne umakne soncu, ki naju je neusmiljeno žgalo. Popolnoma izsušena sva prilezla na vrh in se vsa srečna, da je plezanja vendarle konec, zapodila v sneg, ki je ležal v vrtači pod vrhom.

Dolgo čašo sva ostala na skalah in se predajala toplim žarkom, ki so nama vračali moči.
Štirinajst dni pozneje sva se spet obetala na stremenih nad Podi, tokrat v sosedi Štruci. Štefan si je že dolgo želel plezati to smer. Vedno nama jo je zagodlo vreme. Tudi tokrat ni za naju preveč dobro kazalo. Gosta megla se je vlekla nizko nad Podi in nama zastirala pogled na zgornji dol smeri. Dolgo časa sva neodločno stala pod steno, nazadnje sva z upanjem, da se vreme ne bo poslabšalo, vstopila. Štefan mi je vseskozi dajal pogum, ker zaradi vremena in nič dobrega pogleda na streho Štruce nisem bil optimistično razpoložen. Štefan je plezal prvi in je zelo dobro napredoval, tudi streha mu ni delala težav. Po štirih urah napornega plezanja sva si na vrhu podala roke. Štefan je na mojo pohvalo, kako dobro je plezal, skromno dejal, da še kar. Smer je na naju naredila veličasten vtis. Zelo dobro razpoložena sva si za naprej izbrala samo lažjo vzpone. Najprej sva hotela v Glavo Planjave, zatem v Vežico in Korošiškega Dedca, kamor si je Štefan še posebno želel.

V Glavi Planjave sva morala obrniti zaradi slabega vremena, v steno Dedca pa se je Štefan odpravil sam. Pogumno kot vedno jo je hotel osvojiti, si ogledati njene lepote, postati bogatejši v svojih izkušnjah, a usoda je odločila drugače

V dolino se je vrnil v naročju reševalcev. Njegovo življenje je ugasnilo, njegovi načrti pa so ostali v mojem spominu. Pripravljala sva se, da dopustniške dni preživiva v Švici, v gorskem raju okrog Matterhorna in Monte Rose. Na dan odhoda v Švico Štefana ni bilo več med nami.
Vedno ga bom ohranil v najlepšem spominu kot dobrega prijatelja in odličnega alpinista, ki je z veseljem prenašal svoje bogato gorniško znanje na nas mlajše.

Stane Klemenc  
Planinski vestnik 1972/12  

Štefan Kukovec je bil doma iz Lenarta v Slovenskih Goricah, uslužbenec v Domžalah in alpinist AO Kamnik. Pri plezanju v severni steni Lučkega Dedca je padel pod Črno ploščo in se smrtno ponesrečil. Mrtvega je našel oskrbnik koče na Korošici. Truplo pokojnega so v dolino prenesli gorski reševalci iz Celja.

Kategorije:
Novosti SLO Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45948

Novosti