Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Potep na <I>VeS</span>liki nežnik</I>

Tigerček Piko: Ko pravljični svet spreminjamo v resničnega.

Skozi pravljični gozd

Iziju je odpadlo praznovanje rojstnega dne v boriMaru, zato nam je pripadlo novo potepanje. Najprej smo se ustavili v gatecoLu pri Izijevem očetu, nato smo se skozi cUne in carinCek pripeljali na nerGoje jezero. Tam smo tik ob cesti videli prvo drevo, polno skrivnosti. Kdo ne bi želel zlesti vanj!
 
   
 
Naslednjo postajo smo imeli v šoLki dolini. Opazovali smo, kod se obira in kam izginja Veliki bOrh. To ti je svet zase in kot taka ima tudi drevesa. S posnetka se to ne da vedno razbrati, včasih se le začuti. Zakaj se Iziju danes ne mudi na vrh gore, pričakat sončni zahod? Povsem ga je prevzela voda, ki na travnikih nenavadnih oblik ponikuje na poseben način. Narava na tem področju preoblikuje svojo naravo.
 
In že gremo naprej skozi kLesovo dolino do špeGarjevega hriba. Vmes prepeljemo mejo ničte izoterme, le da se to v avtu ne čuti. Izi, zakaj čakamo na izhodišču? »Mi gremo po poti za poznavalce, s poti za obiskovalce pa se sliši glasove. Radoveden sem, kdo so.« Čez čas se prikaže Zojina pasja glava in nas glasno naznani. Gospodarica se jezi nad njenim laježem. Ne razumem ljudi – njo je bilo slišati ves čas hoje po hribu navzdol. Še kasneje slišimo njeno kričanje: »Zoja, Zoja … Zoja!«
 
   
 
Izi zamišljeno hodi po gozdni cesti in spregleda odcep lovske poti. Zataknjen za srajco ga brcnem v moški jošk, da vstane kot vkopan. »Kaj smo že tu?« Stavim, da bo mislil, kako ga je na to opozoril gozd. Občuduje njegov spokojni mir, ki izvira iz notranjosti in je posledica Življenja, ljubezni do matere narave.
 
Po prvi strmini pridemo do zračnega dela gozda. Brez megle je videti povsem navaden, a mi vemo, da ni tako, da skrivnostnost ni povezana zgolj s slabo vidljivostjo. Iziju nič ne pomaga pogledovanje na uro, ko ga prosim za posnetek na veji mlade bukve. Vsako tele ima svoje vesel'e in vsak tig'r svoj igr. »Hajd, do vrha imamo še veliko drevesnih posebnosti!«
 
   
 
Ko pot zavije ostro v levo, se oglasi Bunto: »Štejejo za nekaj posebnega tudi lesene gobe?« Izi skomigne. Bimbo se strinja: »Šteje vse, kar je lepo, manj običajno in povezano z drevesi. Lesnih gob v urejenih gozdovih tako rekoč ni več videti. Tu jih je še v izobilju.
 
Bunto se radosti. Končno je na gori, o kateri je slišal toliko zanimivega. Čemu naj namenja največ pozornosti? Nenavadnih dreves se veseli najbolj. V enem od njih je nekaj odprtin, skozi katere se vidi, in se skrijemo v vanje. Z Bimbom imava varovalno barvo, a to nam ne pomaga, saj nas Buntova rdečkasta dlaka hitro izda, kje smo.
 
   
 
Na gozdni meji kovinsko hladen zrak zareže v roke. Na tej poti smo še pri zadnji skupini nam tako ljubih dreves. Bunto se punta, naveličal se je že fotografiranja. Izi ga samo ljubeče pogleda, in brez besed skoči na eno najnižjih vej, polno ivja. Katero drevo bo predstavil Bimbo? V igro poziranja se vključi pri meni najljubšem drevesu.
 
Iz gozda pridemo v ruševje in Bunto se razveseli: »Sedaj smo končno končali s fotografsko seanso!« Tiho sem, ker vem, kaj bo kmalu sledilo. Prehodi so vedno nekaj posebnega, ta še posebej. »To borovje je starejše od vseh dreves na našem vrtu,« Buntu pojasnjuje Bimbo. Obenem prvič nagovori Izija: »Roke imaš ledene, natakni si rokavice.« Človek brez besed upošteva njegov nasvet. Vprašanje je, ali bi kaj takega hotel slišati od mene!
 
Više, ko gremo, bolj zimsko je vzdušje. Vidi se, da borove iglice zlahka opravijo z žledom, medtem ko so gole veje bukovja krepko bele. V dolini že nekaj časa gorijo luči. Bunto pogleduje navzgor, rahlo ga skrbi: »Smo še daleč?« »Brez skrbi, do teme bomo gotovo na cilju.«
 
  
 
Preden stopimo v kočo ograDa roliKana, opravimo obredni obhod vrha. V vetru je Bunto še najmanj stabilen, kar naprej ga prestavlja po plošči. Današnji obisk gore je nad pričakovanji – v koči je gora še nepomite posode. Oskrbnik in njegov pomočnik sta soimenjaka, danes tu gori godujeta dva. Obeta se nam več kot VIP večerja – taka le za najožji krog.
 
Zvečer gremo pod zvezde. Skupaj z zgodnjo luno za soncem roma tudi Venera in pozdravlja vsakogar, ki jo pogleda. O nobenem drugem vrhu ne moremo napisati toliko kot o VeSlikem nežniku – na njem je bil Izi največkrat. Sedaj žvižga in prisluškuje. Vetra skorajda ni, odmeva pa kljub vsemu ni slišati. Skuša se in poskuša, dokler se ne uglasi na goro in mu SreSdnji nežnik ne začne vračati pozdrava.
 
   
 
Naslednje jutro je obzorje čisto kot ogledalo, le močno zarošeno. Goro preplavlja vlažen in mlečen zrak, ki na rastlinah in kamnih odlaga vlago, da ta pomrzuje v ivje. Tu ga borovim iglicam ne uspeva razgraditi. Bunto, ponovno zagnan za fotografiranje, ne čaka do prvih dreves, za svoj prvi današnji podvig izbere kar nekoliko višjo zel.
 
Pri skupini poševno rastočih dreves naredimo prvi skupinski posnetek. Preden nadaljujemo, se oglasi Bimbo: »Zahvalimo se jim, da pozirajo z nami!« Bunto se zasmeji: »Tu so prirasla na tla, drugega jim ne preostane! Ne morejo nam uiti ali se temu upreti.« »Za posnetek dajejo dobro energijo, če to želijo, in če jo mi znamo ujeti v posnetek.« Tale Bimbo le ni tak bimbo, kot deluje na prvi pogled.
 
Iz bukovja pridemo na odprt svet, ki ga ljubitelji gore imenujejo Pri balvanih. Bunto bi rad skusil, kakšen je občutek na vrhu smreke, in tu se mu ponudi priložnost. Kar težko ga je spraviti z nje! Mladi tiger najraje pleza po mladih drevesih. Morda vetru ni prav in nenadoma zrak sune močneje, morda pa le sporoča, da nas vseskozi spremlja in naj se tega zavedamo.
 
   
 
Naslednji po vrsti za izbiro drevesa je Bimbo. Zanj je najlepše drevo krepko preoblikovano od napora rasti. Pravi, da premore ogromno notranje energije, zato se želi slikati z njim. Samo skomignem s pleči, na to se ne spoznam najbolje. Zadnji skok na drevo si izprosi Bunto, pri lovski koči si izbere krasno smrekovo vejo.
 
Avtorji pravljic in snovalci pravljičnih gozdov dajejo vtis, da so si vse skupaj izmislili, kot da gre za manipulacijo. Zakaj odrasli govorijo, da so pravljice za otroke? Sami so tisti, ki ne verjamejo vanje, in mislijo, da nič od tega ni res. Ampak mi vemo, da je pravljični svet lahko tudi resničen, ko ga ustvarjamo sami.
 
Tigrček Piko & Iztok Snoj









uTrip nežnikSkih dreves,    
30. november 2019    

 

Značke:
GL4 SnojI

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45944

Novosti