Ona - Nika Vistoropski: Irena Cerar, pravljičarka
Irena Cerar, pravljičarka, pohodnica in avtorica knjig Pravljične poti Slovenije ter Pravljične poti v zgodovino, čas z otroki preživlja vsak dan. Z njimi živi po gozdnih poteh in v svetu pravljic. Povprašali smo jo, kako otroke navdušiti za svet okoli nas.
Veliko staršev želi svojim otrokom privzgojiti ljubezen do narave, a se tega pogosto lotevajo napačno. Ali z njimi že zgodaj rinejo na prezahtevne poti ali je pot zgolj hoja od starta do cilja, »surova« rekreacija brez igre. Kako ste sami vpeljevali hčerko v radosti hoje, tudi tiste navkreber?
Ljudje pogosto mislijo, da je moja šestletna hči – ker sem avtorica dveh družinskih izletniških vodnikov – zagotovo že osvojila pol Slovenske planinske poti in kak ducat visokih vrhov. A sploh ni tako. Od malega jo vključujem v svoje potepanje, hribolazenje in raziskovanje, a vedno z mislijo nanjo. Zahtevnejše cilje prihranim za čas, ko grem v gore brez nje. Za cilj sem si namreč zastavila, da bi bilo naše skupno potepanje zanjo čim bolj prijetna izkušnja v naravi. Prva leta so bili naši cilji pohodniško zelo neambiciozni in so ravno zaradi nezahtevnosti dopuščali čas za igro. Za pot, ki lahko odraslemu človeku pomeni pol ure hoje, sva velikokrat potrebovali tudi dve uri. Pa nič zato – če se tako vnaprej odločimo in naravnamo, nas ne bi smelo jeziti.
Hoja po hribih ali povsem ravnih stezicah je lahko tako zanimiva kot dolgočasna (za otroke). S čim jih je najlaže motivirati in zakaj od njih ne moremo pričakovati, da bodo strumno hodili brez vprašanj?
Kako lahko otroku zameriš, če mora preizkusiti, kako se z ogljem piše po kamnu? Ali kako se iz svežega blata sezida hiša? Če leta za storži, ker je vsak naslednji še lepši … ali pa če se ne more odtrgati od vode in kamnov, ko je vsak tako drugačen in poseben … Mene vsa ta hčerina radovednost samo veseli. Hojo poskušam le po pameti moderirati – razporediti čas, ki je namenjen igri, raziskovanju, počitku, včasih pa tudi samo hoji. Ko govoriva o motivaciji pri hoji v naravo, se po mojih izkušnjah pač zelo obnesejo zgodbe. Pri nas so v glavnem doma ljudske pripovedi – pravljice in povedke, ki jih nenehno stresam iz rokava ali preberem iz svojih (in tujih) knjig. Zgodbe so čudovite zato, ker nagovarjajo otroke v njim lastni govorici, ker razburkajo domišljijo in vnesejo ustvarjalno iskro v celoten izlet. Če so v krajih, kamor smo se odpravili, doma vile, bodo otroci hitro povsod videvali vilinske sledi. Podobno je s škrati, povodnimi možmi, zmaji … in hoj, tam, kjer so zakopani zakladi, je vedno skrivnostno in zanimivo! Dolgočasna hoja se lahko hitro in spontano prelevi v igro, ki je spet ena od osnovnih lastnosti in potreb otroka. Poleg pravljic in povedk so hčeri nadvse zanimive tudi čisto običajne zgodbe, velikokrat me prosi, ali ji povem kakšno zgodbo iz svojega življenja. Trenutno pa so nadvse priljubljene različne besedne igre, ki se jih nikoli ne naveličamo.
Za otroke razgled na vrhu običajno ni motivacija za hojo. Kaj pa je?
Težko je govoriti za vse otroke v eni sapi, a za mnoge je tudi razgled zanimiva izkušnja. Motivacija je dogodivščina, raziskovanje, igra, družba staršev ali vrstnika, pa tudi dobra malica na lepem kraju lahko dela čudeže. Za številne otroke je motivacija žig v planinskem dnevniku ali kateri od ustreznih knjižic. Zakaj pa ne. Uspeh, ki je potrjen in dokazan v žigom, je lahko v veliko zadovoljstvo in ponos. A naj ne bo glavno vodilo. Zbirajmo lepa doživetja, izkušnje, spomine, tudi predmete iz narave. Žigi so pa tako, za zraven.
Kaj morajo tudi starši spremeniti v odnosu do narave, če želijo zanjo navdušiti otroke? Pogosto jo »zlorabljamo«, naravo namreč, zgolj za rekreacijo, ne da bi v resnici dobro videli, mimo česa tečemo, hodimo. Kako omiliti našo nepotrpežljivost?
»Zlorabljanje« narave v rekreativne namene se mi ne zdi tako zelo napačno, ampak svoje rekreativne potrebe lahko uresničujemo, kadar smo sami, če pa jih bomo poskušali v družbi majhnega otroka, bomo mi samo nesrečni in nestrpni, otroku pa bomo naravo, hribe in izlete lahko zgolj priskutili. Mogoče za vedno. Dokler so majhni, obojega pač ne moremo združiti. Če imamo to v mislih, bomo morda manj nepotrpežljivi. Kar pa zadeva odnos in povezavo z naravo, se zdi to ena precej skrivnostna, kompleksna in intimna stvar. Zdi se, kot da jo imaš ali pa je nimaš. Zagotovo se doživljanje narave lahko zavestno poglablja, če se človek za to odloči (in morda poišče ustrezne metode). Vsekakor težko navdušiš otroka nad naravo, če je tvoja intimna vez z njo zgolj črka na papirju. Če pa se sam počutiš doma med drevesi, če ti oči zažarijo ob lepem potoku ali se ti usta raztegnejo do ušes, ko najdeš lepo prodišče, potem ne bi smelo biti preveč težko. Če imaš vsaj kanček empatičnosti in občutka, boš to samodejno – s svojim čutenjem in dejanji – prenesel nanje. No, obstaja pa še druga možnost: da bodo otroci, ko odrastejo, odšli čisto po svoji poti, ki bo popolnoma drugačna. Tudi prav. Sama vzgajam hčer tako, da ji poskušam vse to, kar imam sama, dati, a se ne obremenjujem s tem, kaj bo iz tega »nastalo«. Prepričana sem, da se vsaka izkušnja kot kamenček nekam zasidra, kakšna bo končna podoba mozaika, pa ne more vedeti nihče.
Kaj se lahko naučimo od otrok?
Oh, ogromno! Navdušenja nad malenkostmi. Osredotočenosti na eno stvar. Radovednosti. Hvaležnosti. O njih se lahko naučimo vse o svojih napakah in šibkostih, to je najbolj zagotovo.
Katere napake starši najpogosteje delamo, ko jih peljemo na izlet, in kako jih lahko popravimo?
Kot rečeno – nekako je to ponovitev povedanega: verjetno smo starši najpogosteje preveč ambiciozni, preveč storilnostno naravnani (in navdušeni, ko tak storilnostni odnos do narave prenesemo na otroka, saj mislimo, kako prav imamo), ne ločimo njegovih in svojih potreb (oboje so legitimne, samo včasih nezdružljive). Nekateri starši se ne znajo niti malo sprostiti in želijo, da gre vse »po načrtu«, ter doživljajo kot veliko frustracijo, če kaj krene po svoje. A najlepše poti in doživetja so ponavadi ravno kombinacija pripravljenosti, organiziranosti ter sposobnosti, da se predamo, prilagajamo, prepustimo trenutku.
Sprašuje: Nika Vistoropski