Matjaž Čuk: 13. oktobra 2012, (46.) etapa Sherpa Tal (1380 m) - Baluwa (1240 m)
Ko so domače živali glavne pri hiši ...
Jutro je prijetno sveže. Odhajamo zgodaj. Pred nami je dolg in vroč dan.
Iz vasi se rahlo spustimo, nato pa dvignemo na grebenski rob. Odtod zagledamo našo novo prijateljico, reko Sano Bheri, ob kateri bomo hodili naslednja dva dni. Sledi strm, neprijeten spust po drobljivem pesku do reke. Sedaj hodimo po širokem kolovozu, ki je na več mestih prekinjen z zemeljskimi plazovi.
Prvič danes nas obsije sonce. Komaj tisoč metrov smo visoko. Dan bo vroč. Ne samo današnji, tudi jutrišnji, če nas mati narava ne bo presenetila. A danes ne kaže nič na to, saj na nebu ni niti enega oblačka.
Kolovoz se v strmih serpentinah vzpne visoko nad reko, na teraso, kjer leži vasica Jibu. Čas je za prvi oddih. V lokalni krčmi si privoščimo vsak pošteno skodelico mleka.
Kolovoz se spremeni v pot. Ta se sprva spusti v dolino nakar sledi dolg vzpon po odprtih pobočjih na grebenski rob. Sonce že kaže svojo moč, čeprav smo šele sredi dopoldneva. Težko pričakovana vasica Pokhara nas preseneti tik za grebenom. Težko pričakovana zato, ker bo tu odmor in kosilo.
Prijeten kraj je to in prav vabi, da bi ostali tukaj. Skoraj me premami domače vzdušje urejenega nepalskega doma. Toda komaj dvanajst je odbilo in moramo naprej. Do vasi Almochar naj bi bilo le pol ure, morda uro hoda. Informacije domačinov so, kot smo že celo pot vajeni, zelo različne. Bomo videli.
Že prvih petnajst minut nakaže kakšna bo pot. Vroča, vroča, vroča ...
Spet hodimo po odprtih pobočjij, brez sence, naš prijatelj, popoldansko sonce, pa ne pozna milosti. Točno po uri hoda smo pri velikem visečem mostu čez reko Sano Bheri. Daleč naokrog ni videti nobene vasi. Gremo čezenj, na drugi strani pa kajpada strmo v breg. Nato se pot zravna in v naslednje pol ure zagledamo gručo hiš, globoko pod nami. Strmo se spustimo do stranskega pritoka in čez viseči most prispemo v središče majhne vasice, ki šteje kakih deset hiš. To seveda ni Almochar, ki smo ga zgrešili - ampak Baluwa, kot je izvedel vodič od domačinov.
Popoldne sedim v senci na ozki klopi za mizo in pišem dnevnik. Otepam se številnih tečnih muh, ki jih je tod obilo zaradi bližine reke, domačih živali, človeških in živalskih iztrebkov. Seveda tu ni nobenih stranišč. Živali opravljajo potrebe naravno – kamor pade, pade – ljudje, hmm, ne vem, kakor kdo. Moral se bom znajti. Sicer pa sem se tega v zadnjih dneh že kar navadil.
Pri naši hiši imajo nekaj domačih kur, ki pa so zelo nevzgojene. Drenjajo in prerivajo se na ozki klopi, kot da te ne bi bile za ljudi - hodijo po mizi, frčijo in skačejo tik nad glavo, predrzni piščanci celo kljuvajo po nogah ...
Z enim očesom pišem dnevnik, z drugim vseskozi opazujem, kaj se dogaja okrog mene, da me ne bi doletelo kakšno neljubo presenečenje. Niti domača koza pri tej hiši ni izjema - obnaša se prav nič olikano. Vseskozi se mota okrog mize, hodi po dnevni sobi ven in noter.
Večerjamo, hvalabogu, v miru. Kokoši so se potuhnile v kot, koza pa spi pod mizo.
Danes spimo v majhni sobici, kjer je prostora komaj za tri duše.
Hoja 7 ur. Vreme sončno, cel dan, vroče. Temperatura zunaj 20,5 °C, v sobi 23,6 °C. Prenočevanje v nepalski domačiji, v vasi Baluwa (1240 m).
Matjaž Čuk