Matjaž Čuk: 20. novembra 2012, etapa Sano Okhreni (2085 m) - Jalbire (845 m)
Dve čudoviti lastnosti ima ta list papirja. Prva je ...
Danes obračam stran v mojem programu. Dve čudoviti lastnosti ima ta list papirja. Prva je, da je zadnji, druga pa, da ni poln, kot sta bila prejšnja dva.
Ja, prišel sem do zadnje strani. Za menoj je dolga pot, a prav nič še nisem naredil. Še dober mesec je do tako željenega konca, indijske meje. Tam se končuje moje potovanje in naredil bom vse, da bom prišel do tja.
Danes pričakujem enega krajših in lažjih dni. Moje počutje je normalno, včerajšnje težave preteklost.
Za zajtrk si privoščim piškote in čaj, moja običajna juha bo na vrsti spet jutri. Kratek vzpon naju pripelje na greben nad vasjo. Tam stopiva na cesto, ki naju vodi vodoravno, visoko nad dolino. Včeraj sva prečkala pot, ki pelje do jezer Panch Pokhari v osrčje gorske skupine Jugal Himal. Lepi so spomini na to pot, ki sem jo opravil pred davnimi dvanajstimi leti.
S ceste je čudovit pogled v zgodnji jutranji svetlobi na obrise grebenov, ki se dvigajo iz zamegljenih dolin. Ogromno jih je. Res, razgiban je ta nepalski svet. Od ravnine Terai, preko predgorij do himalajskih očakov. Mreža neštetih poti je spletena po celi pokrajini, neskončna izbira možnosti, raj za popotnika in pustolovca. Tod bi lahko hodil leta in leta, pa bi še našel neprehojene poti.
Na terasah pod nama čepijo raztresene hiše meni znanih vasi Syaule in Chautara. Pred nama je naslednja pregrada, greben, ki loči mesti Jalbire in Barabise, za njo je visoki, piramidasti vrh Kalinchowk in desno Tinsang La, prelaz, ki naju bo pripeljal v pogorje Rowaling.
Skoraj dve uri traja nebeški sprehod visoko nad dolino z enkratnimi pogledi na verigo belih gora. Take ure minevajo prehitro, kot en sam sanjski trenutek.
Na grebenskem robu se cesta prelomi navzdol. Z nekega ovinka je osupljiv pogled na mesto Jalbire, 1300 metrov nižje. Na dveh drznih pomolih, kot orlovski gnezdi, ždijo hiše dveh vasic. Kje vse najdejo ljudje prostor za svoja bivališča!? Pobočje nad vasicama je skalnato in izgleda neprehodno, tudi med njima je oster nazobčan greben.
Kje bova prišla dol?
Vodič zavije prav tja, kjer se je meni zdelo nemogoče. Ozka, vrtoglava gamsja stezica vodi mimo osamljene hiše, nato pa strmo navzdol, mestoma zračno in drzno po grebenu do prve vasi. Odtod navzdol je pot še vedno strma, a ne več težka. Pripelje naju v dno stranske doline, kjer prečkava manjšo reko. Nato pa po ravnem in v položnem prečnem spustu doseževa mesto Jalbire.
Malo mestece leži v globoki dolini ob reki Balephi Khola. S svetom, glavno cesto, ga povezuje prašna, luknjasta makadamska cesta. Tu ni nobenih zanimivih poti in gora, zato je turistično popolnoma neobiskano. Sem zaide "pomotoma" le kakšen čudak, ki se je izgubil ali morda naveličal obljudenih poti. Ni potrebno posebej praviti, da sem edini tujec v mestu.
Današnji dan je bil skoraj prost dan. Komaj štiri ure sva hodila do sem. Niti poldne še ni ura, ko že sediva v lokalni gostilni, ki bo danes najin dom. Pa vseeno mi popoldne ni dolgčas. Dolgo sem si že želel nekaj uric samo zase. Operem cunje in pišem dnevnik, saj zadnje čase za to ni bilo ne časa, niti volje in sem v krepkem zaostanku. Vodič se mi je nekje izgubil in do večera ga ni na spregled. Ne rabim ga, upam le, da se bo pozanimal za nekoliko zapleteno pot v mesto Barabhise.
Vodič je prišel z novo frizuro, nekje pri sosedih sem ga videl, ko je z domačini igral biljard. Za pot se seveda ni pozanimal. A zdajle, po večerji, se nekaj dogaja. Z lokalnimi možmi stikajo glave skupaj, vneto razpravljajo, rišejo in pišejo na pomečkan papir. Upam, da bo kaj iz tega "ratalo". Nikakor ne želim hoditi po glavni prometni cesti.
Zgodaj grem v posteljo. Jutri je pred mano še en zanimiv dan.
Hoja 4 ure. Vreme sončno, cel dan. Temperatura zunaj 11,0 °C, v sobi 13,1 °C. Prenočevanje v nepalski domačiji, v mestu Jalbire (845 m).
Matjaž Čuk