Zanimalo me je, kako hodim v gore in na eni od gorskih žeht sem šel za pričo svojemu izletu.
Četrtkova zgodba
Priča
Bolj običajne poti na manj običajen način
Zanimalo me je, kako hodim v gore in na eni od gorskih žeht sem šel za pričo svojemu izletu. Veliko ni za povedati. Celo dokazov nimam veliko, ker na slikanje v dežju nisem bil pripravljen. A taki so moji četrtkovi izleti. Ne vedno po najvišjih gorah in najbolj atraktivnih poteh.
Sušenje. Začetek tedna in konec sončnih dni. Če bi imel kaj za oprati, je to zadnji dan, da bi se mi perilo lahko tudi posušilo. Slabšanje vremena se bo stopnjevalo do četrtka. Suho bi moralo biti danes tudi v gorah. Liter limonade in še polovico tega za rezervo zatlačim med obleko v nahrbtniku in se odpeljem proti Viševniku. Zaželel sem si nekaj preprosto lepega, pa na vrhovih okoli Rudnega polja že sedijo oblaki. Napovedujejo, da se mi bo pot danes slabo sušil. Na smučišču ne opazim ničesar zanimivega, nobene neizrazite podrobnosti. Oblak vsrka vase vsak pogled, ki poskuša iskati razgled preko nezahtevne markirane poti. Luknja jasnine, ki se je odprla čez Blejsko konto v Radovno, napove prvo spremembo. Zato ne spreminjam načrta, da grem naprej, na Mali Draški vrh. Med vandranjem do vrha Viševnika je bilo še najbolj opazno gibanje uparjenih mas vode. Pa še to se je bolj čutilo kot videlo. Posušim prvo stekleničko limonade.
Iz Kvantne resničnosti Nicka Herberta: »Brez opazovanja ni nikakršne resničnosti. Opazovanje ustvarja resničnost.« Že sam postopek opazovanja – ne da bi vmes posegle dejavnosti – bo ustvaril vašo resničnost. (*)
Pralni stroj. Do sedla je videti nekaj zanimivih kamnitih stolpičev, potem pa se počasi že vidim na vrhu. Ko grem z malega Malega Draškega na veliki Mali Draški vrh, naslednji v vrsti stoji Veliki Draški vrh. Vem, da bom sestopil na drugo stran. Ohranim si možnost za največjega. Na strmih in mokrih travah opazujem nogi, kam stopita, kako me ne skrbi, da bi zdrsili. Tudi oblaki hitijo, ko razpirajo pogled na sosednje gore. Na teletekstu so napovedali čas sončnega zahoda za devetnajsto uro in triinpetdeset minut. Osemnajsta bi moralo pisati in ne devetnajsta, če so že bile točne minute. Očitno napačen podatek me je spomnil, da si lahko dodatno uro ob sestopu zagotovim z baterijsko svetilko. Taveliki se je razkril in hitim, da bi bil na njem še pred skrivajočim se sončnim zahodom. Blede barvne nianse oblakov zmanjšujejo njihovo plastičnost. Z vrha gledam na okoliške gore in čutim, da iz opazovanja ne morem izključiti svoje prisotnosti. Tudi sam sem del dogajanja. Ob poti na Jezerce žubori stalni studenec. Gore so bile kot pralni stroj. Z njih se vračam z očiščeno dušo.
Stephen Wolinsky v knjigi Kvantna zavest pravi takole: »Če se mi posreči, da začnem opazovati, in postanem priča svojim odzivom, se počutim svobodnejšega in bolj spokojnega. Takrat se poistovetim ali zlijem s kakšno mislijo ali čustvom, se oddvojim od opazovalca in postanem sam ta izkušnja.« (*)
Blejsko konto je obsijalo sonce
Predpranje. Z vsakim dnem dežuje močneje in krepi se moja odločnost, da nekam grem tudi na četrtek. Na gosto pada že dopoldan, popoldan pa brisalci ne zmorejo več sproti oddrivati vode z vetrobranskega stekla. Ne želim, na vsak način hočem nekam visoko. Ker na Lipcah samo še rosi, imam občutek, da zmorem turo po Krmi. V trenutku, ko bi moral na praznem parkirišču stopiti iz avta, se vlije na polno. Na dežju se nerad preoblačim, še manj me vleče navzgor. Svetloba v dolini je postala zamolkla. Zagledal sem se, kako v slabem vremenu brez vsakega smisla rinem na Kredarico. Ostala mi je le želja, biti višje od ponedeljkovega Velikega Draškega vrha. To bi lahko bilo na Mali Mojstrovki. Na zapuščeni Zasipski planini pod drevesom vedri kobila z žrebetom, le staro kljuse se naprej pase v dežju. Stopim na dež, da ju slikam. Prvo splakovanje to še ne more biti. Glavnega pranja še nisem imel.
Kadar negujete sočutno pričo, naredite prvi korak k prostosti. Ko se začnete odmikati in opazovati, vam razni dogodki v življenju nehajo vladati. (*)
Glavno pranje. Časovno se vse ujame, ko me ob petih med preoblačenjem na Vršiču dež več ne moti. Verjetno bi šel v smeri Nad Šitom glave, če ne bi zgoraj na kratko zagrmelo. Aha! Pozoren moram biti, da se kaj ne naplete. Odpišem Glavo in poslušam, če bo prišlo kakšno novo vremensko sporočilo. Oblaki so lahko prijetni, kadar pa so težki in naelektreni, se znajo razjeziti. Vlažen zrak se je že začel ohlajati in gostiti, kar bi lahko pomenilo nov kraval. Zares se iz doline Soče zasliši močno bobnenje. Basi so v odmevih med gorami veličastno močni. Samo, da ni bilo blizu. S kapuco na glavi ne bi slišal dovolj dobro, zato mi dež odlično pere glavo. Voda je vsepovsod, tudi po tleh in ne samo v zraku. Igram se z idejo, da so za premične tarče strele manj nevarne. Če bom dovolj hiter, mogoče ne bodo niti streljali? Zabobni bližje, a še vedno dovolj daleč. Pod škrbino med obema Mojstrovkama so skale že posute z mokrim snegom. Začelo je drseti. Lotevati se me začenja napetost. Opazujem se, zakaj ne morem biti sproščen.
Opazovanje lastnega telesa. To je eden od pristopov, kako razviti gledišče priče, v katerem se je večina od nas do neke mere izurila. Svojemu telesu zvečine dovolimo, da opravlja svoje funkcije, ne da bi se vmešavali. Zavedamo se, da obstaja telo, poleg tega pa tudi »duh v tem stroju«. (*)
Električni grelec vode. Zadnje četrt ure se močno oklenem zastavljenega plana. Na vrhu si v vetru in snegu, pomešanim z dežjem, ožamem rokavice. Opazujem, kako se z možnostjo zunanje razelektritve povečuje notranja napetost. Ustavim se le za priklon gori. Iz polivinilastih vrečk za hip odvijem še fotoaparat, potem pa takoj začnem sestopati. V strmini brez dobre poti je čez pobeljene skalne plošče najzanesljivejši korak v melu. Ko se greben spoloži in pridem na dobro pot, se ustavim za požirek in telefonski klic. Nekoč je veljalo, da se med nevihto ne sme telefonirati. Sedaj, v dobi mobilnikov, ni žic. Med razgovorom čutim tresenje dela telesa. Bojim se elektrostatike. Le zaradi opazovanja svojega strahu se še ne poberem s tega mesta. Prva razlaga je preprosta. Mogoče me trese od mokrote in mraza. V tem se zasučem in tresenje desne roke od zapestja do rame izgine skupaj s strahom.
Opazovanje lastnega uma. Morda ste se navadili opazovati svoje telo. To ni videti zahtevno, saj si znate predstavljati, kako z umom opazovati telo. A s čim se boste lotili opazovanja svojega uma? Na tem mestu se poslovite od stare zbirke prepričanj in vstopite v nov svet priče. (*)
Najbližji je Vernar, levo Mišelj vrh, desno pobočja Triglava in za oblaki Kanjavec
Zadnje spiranje. Med zgubljanjem višine po Grebencu se počutim lažjega in čedalje bolj sproščenega. Na primorski strani se zabliska brez groma. Zavijem na vršiško stran in po ozkem jeziku grušča končam v ruševju. Debele veje nad tlemi so od planinskih čevljev močno oguljene. Košati temno zeleni borovci dajejo prijetno varen občutek. Na ploščadi za kioskom v enakomernem pršenju dežja še malo postanem na planem. Premočena obleka se še ni ohladila. Ob zadnjem spiranju in skozi zaveso dežnih kapljic opazujem stene, kako jih namaka voda.
Opazovanje sveta okoli sebe. Ko postanete priča dogodkom okrog sebe, se vaša lastna pomembnost pri tem, kar opazujete, porazgubi. Ne opazujete jih več glede na to, kako vplivajo na vas. Preprosto samo opazujete. Ne vtikate se v to, ali so pravilni ali napačni. (*)
Brez centrifugiranja. Doma na teletekstu pogledam vremenske podatke za Kredarico. »Po nevihti« piše belo na črnem. Tam ne bi imel zgolj pranja in splakovanja, ampak zelo verjetno še kakšno cen3fugo. Želja je dobro prevladala nad trmastim vstrajanjem, ko sem zamenjal cilj. Pokliče še oče. Spomnil se je najinega izleta na Malo Mojstrovko leta 1978. Prvega po turi, ko smo se zaradi posutega sveže zapadlega snega peljali na snežnem toboganu Jugove grape. In zaradi mojega vztrajanja tudi. Brez cepina, ki je ostal pod Dovškim križem zakopan v snegu, sem z Male hotel še Veliko Mojstrovko. Oče mi jo je odsvetoval, a sem se moral ponovno prepričati sam, spregledati, da ne gre. Danes nanjo niti pomislil nisem drugače, kot da mi je bila dobra zaščita pred navalom naelektrenih oblakov.
Opazovanje lastne življenjske energije. Vse v življenju je energija. Vaša čustva so energija. Pisalni stroj, na katerega pišem, je energija ... vsi dogodki... Ko se odločite opazovati svoje življenje, ga postopoma začnete dojemati z gledišča energije. (*)
(*) Dr. Wayne W. Dyer,
Dragulj je v tebi