Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Pridih »ajdovskih klasik«

Jure Česnik: ... Krvava in Malega Mihe

Pridih »ajdovskih klasik«

V nedeljo, 19. marca, sva z Julijo pod budnim očesom Metka preplezala Karvavo smer in Smer malega Mihe na Čaven. Lepa tečajniška plezarija po apnenčastih kockah, ki pa vseeno zahteva nekaj pazljivosti pri iskanju oprimkov in stopov. Pri Krvavi se je potrebno držati bolj leve, saj te drugače nese v sosednjo smer Malega Mihe.

Prejšnji vikend sva z Julijo pocukala Metka za rokav in ga vprašala, če ima čas za preplezat kakšno lažjo smer ali dve. Ker Metek skoraj vse svoje zadnje vikende preživlja v Vipavi v sklopu izpita za alpinističnega inštruktorja, se je z veseljem strinjal, da gremo odkrivat smeri na Čaven oz. Malo Goro nad Ajdovščino. Če bo že dolina ista, naj bo vsaj stena druga.

Tako smo v nedeljo zjutraj zaradi zaprte hitre ceste po nekaj več ovinkih, kot je bilo predvideno, prišli na izhodišče za smeri nad Lokavcem, kjer smo ob križišču tudi pustili avto. Ker še noben od nas ni nikoli plezal teh smeri, smo bolj kot ne na slepo sledili tekstu za dostop na plezanje.net in tako po nekaj iskanja preko planinske poti in prečenja melišč ter gozda prišli pod steno v začetek Krvave smeri (glej sliko spodaj), kjer je v steni klin.

To smer je eden izmed komentarjev že davnega leta 2008 na plezanje.net označil kot: »Smer je tudi dobro opremljena in nabita s klini. V svoji kratki zgodovini je smer že pridobila pridih klasike, saj vemo že za vsaj 15 ponovitev.«

Se pravi 15 ponovitev smeri = pridih klasike. Dobro vedet za to merilo.

Smer se začne s malo previsnim kaminom za ogrevanje, potem pa se izmenjujejo police oziroma kar travniki in kratki plezalni odseki z veliko opcijami za postavljanje vseh možnih premičnih varovanj. Na lažjih raztežajih je padel predlog, da z Julijo povadiva plezanje v enakovredni navezi pod Metkovim nadzorom, in midva sva se seveda takoj strinjala. Metek je mogoče to odločitev na trenutke oblažoval, ko je opazoval, koliko časa iščeva prave jebice in frende, medtem ko gladko spregledava polovici klinov v smeri. Meni pa je nekako vedno uspelo štante postavit na vetru najbolj izpostavljenem mestu, ampak je bilo pa vsaj sončno in razgledi lepi. Dejansko je vse, kar manjka tej smeri, ena doba skica, česar posledice so bile več kot očitne proti koncu dneva. Kljub najini neorganizaciji opreme na pasu nam je uspelo preplezati smer brez večjih težav in ostal nam je čas še za sosednjo smer.

Najprej smo se še igrali z idejo, da z vrha smeri abzajlamo do melišča in naprej po melišču do planinske poti, ampak smo se na koncu odločili, da vseeno sestopimo preko polic in ob melišču in tako dosežemo planinsko pot. Julija je suvereno izjavila, da je to bil še najtežji del celega dneva.

Pri drugem dostopu smo malo spremenili pot in se držali levega roba melišča do svežega podora, kjer se vidi prve kline smeri malega Miha. Tam smo pojedli malico, potem pa ponovili vajo iz prejšnje. Težje raztežaje je preplezal Metek v vodstvu, lažje pa naju je v izmenjevanju učil postavljanja varovanj in iskanja prehodov čez steno. Če smo mislili, da je prejšnja smer konkretno opremljena s klini, potem je ta skoraj v celoti preopremljena, saj se vmes pojavijo tudi svedrovci. Rabi se samo nekaj zatičev in frednov. Je pa bila kljub lažji oceni na papirju, vsaj meni, težja od Krvave smeri, saj skica mogoče podaja malo prenizke ocene najtežjih odsekov. Na drugi strani pa je vmes spet bilo treba vleči vrv čez travnik kot bedak, ampak če citiram: »Tudi to je alpinizem.«

Smeri se v dveh točkah malo prepletata in to je bilo krivo za našo zmedo, ko smo ugotovili, da smo Krvavo smer v enem raztežaju hibridno spojili s smerjo malega Miha. Ampak v redu, misterij neskladja med skico in smerjo je bil razrešen in Metek je bil takoj pomirjen. Z Julijo sva bila tako fokusirana na preizkušanje postavljanja frendov, jebic in klinov res koristilo, da tega še opazila ne bi. Ob tem pa sva ugotovila še nauk za bolj neučakane plezalce. Če tvoj soplezalec 5 minut išče primeren prostor za postavit jebico, nato še frenda, potem, proba še s klinom, ampak se na koncu odločiš pač it 2 metra gor do že postavljenega klina, je vseeno v steni nekaj pustil oz. zabil: 5 minut.

Z analizo in zasluženo večerjo pa smo zaključili v osmici Černigoj, ki je bila ravno tiste dni po sreči odprta.
Super zaključek vikenda!

AO Železničar, 26.03.2023 ob 20:13
Pridih »ajdovskih klasik« Krvava in malega Miha

Značke:
GL4 aoŽ

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45948

Novosti