VEČER, Kronika - Nejc Strojnik: Bil je eden najboljših alpinistov
Grega Lačen ni bil le vrhunski alpinist, očaral je tudi z izjemno osebnostjo, so si enotni njegovi alpinistični kolegi.
"Zelo srečen sem, da sem lahko sodeloval z njim," pravi Viki Grošelj, ki nikoli ne bo pozabil odprave Daulagiri 1998. Tam je Lačna spoznal tudi Tomaž Jakofčič: "Skrajno sposoben je bil in preprost v svojem bistvu."
Bil je eden izmed sedemnajstih Slovencev, ki so stopili na najvišjo goro sveta. Opravil je več kot 600 vzponov in plezal z mnogimi uspešnimi alpinisti. Grega Lačen je bil v gore, v alpinizem zaljubljen od nekdaj, včeraj pa je opravil svoj zadnji vzpon. Življenje je izgubil pri sestopu z Mlinarskega sedla nad Jezerskim. Na zahtevni zavarovani planinski poti, ki je zasnežena in po kateri se z alpinistično opremo spušča s kombinacijo plezanja in hoje.
Vrhunski alpinist Grega Lačen se je smrtno ponesrečil
"Dobro sva se spoznala leta 1998 na odpravi Daulagiri. Bil je eden največjih mladih upov slovenskega alpinizma," se Lačna spominja Viki Grošelj, ki je bil nanj še kako ponosen, saj je znanja, ki jih je pridobil na odpravi Daulagiri, več kot odlično unovčil. "Pri njem me je fasciniralo tudi to, da je nadaljeval z zelo zahtevnim plezanjem. Ne le v Himalaji, ampak tudi v zahtevnih stenah v Evropi," nadaljuje Grošelj, ki se je vedno znova čudil, kako lahko pri teh letih vzdržuje tako visoko alpinistično raven.
"Zdelan sem in potrt. Če bi me včeraj vprašali, kateri alpinist se bi lahko ponesrečil, se niti v sanjah ne bi spomnil nanj. Ampak ne morem vam povedati, kako zelo srečen sem, da sem lahko sodeloval z njim," razlaga Grošelj in s cmokom v grlu pove, da kar šestih fantov z odprave Daulagiri ni več med nami. "Tragika vrhunskega alpinizma. Kako živo se spominjam, ko smo se leta 2018, po 20 letih od odprave spet srečali. In ravno Grega je bil pobudnik. Kako lepo smo se imeli, kako prijetno druženje je bilo. Ne bom se zlagal, če rečem, da sem ga vedno imel za enega najboljših slovenskih alpinistov, ki je visoko raven vlekel zelo dolgo. Ponosen sem nanj. Resnično. Zato me je vse skupaj še toliko bolj prizadelo," še pove Grošelj, ki je po Davu Karničarju v kratkem času izgubil še enega dobrega prijatelja.
Čeprav z njim ni nikoli plezal, pa je Lačna prek brata Dava spoznal tudi Drejc Karničar. Večkrat so se videli, se družili. "Zelo dober alpinist je bil, vseskozi zelo aktiven," pravi Karničar, ki teren, kjer se je Lačen smrtno ponesrečil, dobro pozna. Da je bil Lačen eden najboljših slovenskih alpinistov, se strinja tudi Tomaž Jakofčič, s katerim sta se, tako kot z Grošljem, spoznala na odpravi Daulagiri in kasneje skupaj preplezala marsikatero smer. "Veliko težkih stvari sva premagala skupaj. Velikokrat je bilo na meji, šlo je za nohte. A sva si zaupala. Do konca," pravi Jakofčič in nadaljuje, da ni bil le eden najboljših alpinistov, temveč tudi eden najbolj skromnih. "Svojih vzponov ni nikoli obešal na veliki zvon. Ni čutil potrebe. Bil je ideal stare šole. Je eden redkih alpinistov, ki je zdržal toliko časa in na tako visoki ravni. Pa ne le v alpinizmu, tudi v poslu je bil izjemno uspešen. 
Res je bil skrajno sposoben in zelo preprost v svojem bistvu," pove Jakofčič, ki Lačna opiše kot pokončnega človeka, ki je znal izraziti svoje mnenje, kot velikega poštenjaka in prijatelja, na katerega se je lahko vedno zanesel in ki je znal vedno prisluhniti.
Nesreča ga je precej pretresla, a v ponedeljek bo šel spet plezat. "Vsakič, ko se zgodi kaj tako tragičnega, se vprašam, če mi je tega treba. Povem vam, gre za neobvladljivo željo. Seveda si žalosten, potrt, grozno je. Umrl ti je dober prijatelj. A to te ne ustavi," zaključi.
Jurij Gorjanc: Grega je drugemu privoščil uspeh
Jurij Gorjanc: "Grega sem najprej doživel kot soplezalca na odpravi Skieverest, kjer je bil vrhunsko pripravljen in motiviran. Od takrat sva marsikatero smer doma splezala skupaj, zavedajoč se, da je bil on v svetovnem merilu eden najboljših alpinistov, jaz pa le zdravnik, ki rad pleza. S preprostimi besedami me je naučil, kako se pleza racionalno, za gibanje v skali je imel nekak prirojen talent. Skupaj sva splezala tudi Čopov steber v severni Triglavski steni, mojo dolgoletno željo. Na koroški odpravi na Broad Peak, ki jo je tudi organiziral in vodil, mi je kljub obilnemu zdravniškemu delu omogočil naskok na vrh, čeprav bi se lahko odločil drugače, saj je bila moja primarna naloga zdravniška, pa tudi sam se je takrat vrhu odpovedal. In tak je bil Grega - drugemu je privoščil uspeh, tudi, ko ga zase ni imel na vidiku. Lastnost, ki je po mojem danes rariteta in ga je odlikovala tudi kot človeka, ne le kot alpinista. Tudi življenjsko so ga zanimale podobne stvari kot mene in navadno sva rabila le pet minut, da sva lahko vstopila v prenekateri resen pogovor."