Janez Pikon: Prisojno pobočje z globoko grapo »hude štapne« in zeleni pomol, odkoder je vodila na sedlo Čez Suho stara tihotapska pot. 
Izhodišče dolge poti je Grantarski gozd nad vasico Rut, odkoder se povsem prepustim navdihu in označeni Geološki poti E7 v smeri Ravenske Ovčje Suhe do planine Kuk. Po poti nad Baško grapo, kjer vodi označena steza južno v pobočju med Rodico in planino Razor, ter zahodno pod Žabiškim Kukom. Prijetna steza me vodi nad vasjo do odcepa in nižjega predela Jehlc z vrhom Špičasta kupa, na priljubljeno in višjo Rodico. Močno sledljiva steza vodi zahodno nad gorskim travnikom Trata z vrhom Temerce in lovsko kočo po označeni mulatjeri, ki preči celotno pobočje nad Baško grapo. Nadaljujem pod strmimi pobočji vrha Peči, za robom se odpre nova dolina nad vasico Kneške Ravne. Presenetijo me geološko zanimivi predeli, kot so ozeleneli in izpostavljeni pomoli z prelepimi razgledi po Baški grapi in dlje v Primorsko.
Najprej prečkam hudournik Knežica, to so stranski pritoki potoka Kneža, katerega dosežem kasneje v najgloblji grapi »hude štapne,« preko katere so v pomoč številne skobe za lažji prehod preko divje struge v močnih nalivih neprehodnega hudournika, južno pod gorskimi pašniki Ravenske Ovčje Suhe. Pot neprestano valovi prečno po širnem pobočju razglednih gorskih travnikov. Izsekani predori so speljani skozi težje prehodne predele z izstopajočimi skalnimi trebuhi in neprehodne previsne pečine v že tako strmem pobočju, ki so še dodatno posejane z gorskimi mahovi, kjer gladke travne vesine pričarajo pravo gorsko divjino. Po razglednem pobočju dosežem travnati pomol, od koder je vodila na preval Čez Suho stara tihotapska steza, domačini pripovedujejo, da je bilo teh skrivnostnih stezic še več. Po gozdu sestopim do planine V prodih z lovsko kočo. Pod pobočji Vogla in steno Žabiškega Kuka se skozi gozd, ter pod Ljubinskimi stenami vzpnem na predel Močila in planino Kuk. V popoldanskih urah, ko ob prijetnem pogovoru s sirarjem (Mitja) na planini posediva pred sirarno in oba vsak po svoje podoživljava dan se kasneje vrnem v obratni smeri do Grantarskega gozda.
Po grebenu s primorske strani se vije stara italijanska mulatjera, ki je tudi evropska pešpot E7 in geološka transverzala. Pot me večinoma vodi nad gozdno mejo, tako da je hoja izredno razgledna. Nad menoj kipijo zasneženi vrhovi in strme stene, pod potjo pa v daljavi kot drobne pikice vidim raztresene tolminske vasice. Razgibano pobočje mi vedno znova odkriva nove pokrajine, saj iz ene doline prehajam v drugo. Na poti mi razveseljuje neokrnjena narava, vrsta drobnih zanimivosti z gorskim cvetjem.
Dolg in valovit greben gora, ki poteka v smeri iz vzhoda na zahod ali obratno, je ločnica med severno, alpsko in bohinjsko pokrajino, ter južno v bolj toplo primorsko deželo. Zahodni greben gorskega venca se navezuje na Krnsko in Triglavsko skupino, vzhodni za Ratitovcem pa utone v gozdnatih prostranstvih planote Jelovice. Greben je po svoji obliki izredno enoten, vrhove, ki so si večinoma podobni, pa prekinjajo sedla in prevali. Pobočja teh gora se spuščajo v Baško grapo do reke Soča, ter slikovitih korit Tolminke. Prečenje nižje pod dolgim grebenom poteka na nadmorski višini nekje med 600 in 1700 metri. Zaradi skromnih višinskih razlik je hoja prijetna in primerna za vsakogar. Steze so označene z rumeno oznako E7 in so izjemno dolge, vendar niso zahtevne, vseeno pa posamezni odseki zahtevajo previdnost.
Janez Pikon