Jelena Justin: ... na Tržaški zaliv
Ferata Bruno Biondi – Dolina Glinščice ponuja obilo športnih užitkov: od planinskih poti do ferat in plezalnih poti. Ferate so idealne za privajanje na skalo in gibanje po tovrstnih poteh.
Dolina Glinščica je znan obmorski raj za športne plezalce, saj v dvajset sektorjih najdejo več kot štiristo plezalnih smeri, od najlažjih pa vse tja do VIII. težavnostne stopnje. Dolina je bila in je še vedno poligon za trening tržaških plezalcev, med katerimi je bil najbolj znan Emilio Comici, rojen na začetku 20. stoletja in ustanovitelj Državne šole plezanja v Glinščici, ki deluje še danes. Splezal je številne prvenstvene smeri v Zahodnih Julijcih in Dolomitih, svetovni sloves mu je prinesla smer v Civetti, ki jo je splezal z Giuliem Benedettijem, na alpinističnem prestolu tedanjega časa pa se je utrdil s prvenstveno smerjo v Veliki Cini. Prejšnji teden smo se povzpeli do njegovega spomenika, danes pa bomo Comicijev turn opazovali z druge strani. Preplezali bomo najdaljšo med tremi feratami, ki so jih tržaški alpinisti nadelali za potrebe učenja gorniškega gibanja po tovrstnih poteh. Najdaljša ferata se imenuje Bruno Biondi in leži v severnem delu doline, bolj vzhodno, na zahodni strani, v Čičkovi steni, pa sta smeri Zimske rože/Rose d'Inverno in Nos/Naso.
Primorsko avtocesto zapustimo na izvozu za Kozino in v križišču nadaljujemo v smeri Krvavega Potoka, kjer kmalu prečimo državno mejo. Nadaljujemo skozi vas Pesek/Pese. Kmalu na levi strani zagledamo smerokaz za Val Rosandro/Glinščico, zavijemo ostro levo in nadaljujemo do vasi San Lorenzo/Jezero, kjer lahko parkiramo na enem od parkirišč. Predlagam parkirišče takoj za vasjo, na levi strani, kjer je tudi nekaj metrov oddaljena razgledna točka, s katere je čudovit razgled na Tržaški zaliv. Po cesti navzdol se sprehodimo do odcepa do ferate Bruno Biondi; približno 5 minut hoje, označeno je z možici. Pod steno se opremimo s čelado, plezalnim pasom, samovarovalnim kompletom, priporočljive so plezalne rokavice in po potrebi še kakšna 'gurtna' z vponko za počivanje. Ferata je prečno speljana čez celotno steno in je ponekod komaj nekaj decimetrov oddaljena od tal.
Takoj na začetku je minimalen vzpon, nato pa ferata nekako drži konstantno višino, z minimalnimi odmiki navzdol in navzgor. Plezamo proti zahodnemu delu stene in občasno, ko ferata izgubi višino, imamo tudi možnost za predčasen zaključek. Približno na polovici smeri nas čaka strm vertikalen vzpon z minimalnimi stopi. Moč v rokah je nujna. V tem delu se ferata tudi približa vrhu stene oz. zgornjemu robu, kamor je tudi moč sestopiti. Ta detajl poti je označen z D. Nato ponovno sledimo žični vrvi oz. jeklenici proti levi oz. proti zahodu. Ta del ferate je najvišji, najbolj oddaljen od tal. Sledi precej atraktiven vertikalni spust, nato pa skoraj gladka stena, kjer se gibamo na trenje. Za tem delom smo hitro pri zahodnem vstopu v smer ali koncu poti. Za ferato Bruno Biondi bomo potrebovali uro do uro in pol. Odvisno od hitrosti plezanja, a ne pozabimo, da je bolje počasneje in varneje.
Če je še kaj moči v rokah in nobenih žuljev na prstih, stopimo še pod Čičkovo steno in preplezamo ferati Nos in Zimske rože, sicer se pa po stezi pod steno vrnemo nazaj na izhodišče.
Nadmorska višina: 395 m
Višinska razlika: 75 m
Trajanje: pribl. 1 h 30 min
Zahtevnost: 5 / 5