Tine Orel: Sisne (ca 6800 m) je vrh v Kanji roba — Himalu.
L. 1963. je bila nürnberška ekspedicija že na tem, da ga spravi podse, pa so se vodji Billerju uprli nosači in ni prišlo do sporazuma. Biller se je v Nepal odpeljal z ženo in z R. Mendom z majhnim avtobusom.
Norvežani v Hindukušu že desetletja niso poskušali uveljaviti svojega razmeroma cvetočega ekspedicionizma. Letos so se odločili spet za Hindukuš, kjer je Tirič - Mir pravzaprav njihova gora.
Švica je tudi na Gronlandiji in to od 1. 1912, ko je dal glaciolog Alfred de Quervain to ime ledenim poljanam okoli Tupideka (2260 m). L. 1963 se je sem napotila švicarsko-nemška ekspedicija. Angerer iz Luzerna, ki se je je udeležil, pravi: »Malo je takih alpinistov, da bi jih v ekspedicije vabili. Če torej hočeš z ekspedicijo v tuje gore, jo organiziraj sam!« (Pri nas to komaj še drži, čeprav smo komaj začeli z njimi). No, njemu je šlo kot po maslu. Nekaj tednov priprav in že je ekspedicija deloma z ladjo deloma z letalom na potu na Gronlandijo. V letalu jim je bilo strašno vroče. Pa ne zaradi vročega poletja! Navlekli so nase vsa mogoča oblačila opremo, ker so v letalo smeli vzeti le po 20 kg prtljage na osebo. Ob letališču je bil že sneg, kontrole, carine nobene, potniki le danski delavci, ki so vsi hiteli v vasico Kulusku z rdečimi hišicami okoli cerkvice, vmes je bilo tudi nekaj »zemljank«. Vas je bila polna laježa. Psi so bili plašni in videti sestradani. Čeprav so pozimi tu človeku tako potrebni, jih poleti kak dan sploh ne nakrmi. Iz Kulusuka so se z ladjo odpeljali v Angmagssalik na vzhodni obali Gronlandije. Ledomilec »Nella Dan« si je zlahka utiral pot skozi led, čeprav se je pri prebijanju ledene skorje ves tresel. Za 20 km je potreboval štiri ure vožnje. Naslednji dan so šli spet z ladjo do eskimske vasi Kungmiut. Opazili so kajake, dejane v nekake kozolce, da so varni pred lačnimi psi, ki se lotijo tudi lesa. Ista ladja jih je odpeljala blizu baznega šotorišča. Z delom so začeli takoj. Ledenik jim je branil dostop z ledeno mrzlimi potoki, seraki in razpokami, čez dan pa tudi z roji sitnih mušic. Zato so za prenašanje tovora izrabili predvsem noč, po dnevi je bilo tudi vroče, do 20° C. Improvizirali so celo majhno transportno žičnico, za obtežbo so sani obložili s kamenjem, pa je šlo 300 m više. In tako so svojo bazo spravili 700 nad morje, v vznožje neznanih in neraziskanih gora. Od tu so — šesti dan po odhodu iz Švice — po ledu in snegu prišli 17 km dalje od baze in postavili tabor I. na prostor, ki so si ga l. 1959 pripravili Avstrijci, na Col de Poulies, kakor je l. 1938 krstil to mesto A. Roch. Naslednji dan so sredi ledu naleteli na skalnat otok, na katerem je cvetelo toliko rož, da so kraj imenovali »otok rož«. Mimogrede so se povzpeli na dva neimenovana vrhova, na enega s smučmi prav do vrha. 14 km odtod so naleteli na Tupidek (= hudič), goro, ki se je zavarovala z ledenimi stenami, krušljivostjo in strmimi grapami ledeniških hudournikov. Nanj so se odpravili ponoči z minimalnim brašnom poleg vojaške železne rezerve, ki so jo obvezno vzeli na vsako turo. Severna stena Tupideka je visoka nad 1000 m, po njihovem nepreplezljiva.
Takih nočnih prvenstvenih vzponov so naredili še več. Pri povratku so naleteli na Škote in so nato z njimi v mešanih navezah opravili še nekaj vzponov v gronlandski Švici. Ne morejo prehvaliti, kako so se ne glede na jezik in nacijo spoprijateljili.
Ko so se vrnili vsi skupaj do fjorda, so nekaj dni prebili ob samem ribolovu in v pridobivanju na teži. Pri turah so namreč tako štedili s hrano, da so en tabor v šali imenovali »tabor lakote«.
Planinski integral, to je skupnost vseh, ki se podajajo v gore vsak s svojimi cilji po svojih močeh, se razblinja, pravi znani planinski avtor Hermann Kornacher iz Münchena. Hribovci — šodrovci, ekstremisti, alpinistični srednji »sloj«, smučarji, visokogorski smučarji niso več udje iste družine. Kaj jih še veže? Ali se niso osamosvojili, ločili drug od drugega? Nekoč jih je vse družila gora in njeno doživetje. »Ni bilo glavno, koliko težkih in najtežjih vzponov si zapisoval, ampak koliko lepih in polnih ur si v gorah prebil.« Ni važno, kaj, važno je, kako doživljamo goro. Od subjektivne sprejemljivosti in občutljivosti zavisi intenziteta doživetja gore, ne pa od objektivne težavnosti. Če tako gledamo, potem je individualizacija planinske bratovščine lahko samo odraz časa, bratovščina pa bo še ostala, združena po gori in nje doživetju med seboj.
Dandanes očitajo mladini, da ignorira tradicijo, da prehitro drvi svojim ciljem nasproti, da ji ni mar za estetiko v gorah, da vse preveč trpi »na togosti eksistence« in zato hlepi po tveganju in dejanju, ne da bi doživljala goro in njene prelesti. Vendar ti očitki niso dobro premišljeni. Treba je pretehtati vzroke, zakaj mladina danes tako hitro živi. Nikar ne idealizirajmo starih časov. Tudi ta mladina, ki danes vidi samo prodorne, bučne uspehe, samo stene in vrhove, bo nekoč začutila čar gozda, rož, živali, ptičev, rastlin in kamnov, govorico vetra in oblakov, zvezd in tišine noči, skratka ves čudoviti kosmos planinca, ki se mu odkriva najlepše v gorah od začetka ture do vrha. Disonance, ki jih ugotavljamo, ta kosmos uglaša v harmonijo, v lepote notranje harmonije. Alpinizem, planinstvo je plodna njiva, na kateri rastejo in uspevajo najrazličnejše rastline. Tudi nove se zasajajo, stare se razvijajo in spreminjajo. Planinski kosmos še ni na koncu in ne more ga biti konec.
Stari Kornacher je torej optimist. V primeri z Greitbauerjem velja opomniti na tezo: Ne riši hudiča, da se ti res ne prikaže. Vendar z nojevo taktiko spet nikamor ne pridemo. Treba je o teh stvareh govoriti, dolžnost starih je, da povedo svoje, priložnost mladih je, da dobro posnamejo in narede še boljše kot stari.
Svartisen je pokrajina v severni Norveški, 500 km2 ledenega in snežnega plašča v arktičnem krogu, ki tu zajema nekaj Norveške in Švedske, sled ledene dobe na našem planetu. Vremenske razmere so ugodne za to, da se je ohranil sneg in led od vrhov do dolin vse na 200 do 300 m od obale. Od severovzhoda na jugovzhod je Svartisen razdeljen z globoko in zanimivo dolino Glomdal. Višave na obeh straneh, Vestisen in Ostisen, dosegajo višino 1100 m. Led je valovit in običajno pokrit s snegom. Kadar je poletje vroče, skopni in pokažejo se širne ledeniške poljane, zorane od razpok. Barva ledu je mračna, sem in tja lomijo led pragovi, na dnu pa se nabirajo ruševine ledeniških grobelj. Zaradi temne barve se ta del Svartisena imenuje: Črni led. Visoka planota Svartisena je enolična. Sem in tja štrle iz ledu »nunataki«, osamljeni špiki visoki ca. 1500 m, razorani, goli, ne dolgo tega še pokriti s ledom. So najtežji vrhovi na Skandinaviji in jih zelo malo obiskujejo. Po imenu so Snetind (1599 m), Sniptind (1591 m), Kamplitind (1532 m), Istind (1577 m). Tind pomeni vrh. L. 1963 je bil tu Anglež G. R. E. Brooke z domačinom Karlom Westermarkom. Ob fjordu Rane je mesto Mo, 30 km od ledenikov Svartisena. Šteje 9000 prebivalcev in se zaradi železarne in jeklarne, ki so jo tu pred kratkim zgradili, hitro razvija, pa tudi zaradi turizma. Lokalni turistični aktiv je poskrbel za popularizacijo okoliških jezer, podzemeljskih jam, ledenikov, slapov in fjordov. Leži ob glavni cesti, ima železnico in dobre hotele. Brooke je od Mo potoval z avtom po slabi cesti 40 km skozi smrekove gozdove do Lac Svartisen, ki je dolgo 40 km. Motorni čoln ga je prepeljal na drugi konec jezera. Pred 50 leti je segal ledenik do jezera, zdaj je treba do njega po U-dolini dober kilometer. Tu ga je pričakal v koči Westermark. Odločila sta se za vzpon na Sniptind v Ostisenu. Na višini 700 m sta postavila tabor, 2 km južno od polarnega kroga na bregu ledeniškega jezerca. Vso noč je butal veter, zrak je bil težak in mrzel. Pri vzponu naslednji dan je Broke nataknil dereze, Westermark pa kratke lesene smuči, narahlo privezane na nogo. Ni bilo posebnih težav. Zanimiva je lokalna klima. Vlažen zrak z oceana se nad ledenimi poljanami hitro shladi, zgosti, hitro se zoblači, vsa pokrajina se zavije v sivkast, turoben plašč in je videti strašno pusta in zapuščena. V preteklih letih je univerza v Cambridgeu preiskovala Svartisen z geoloških vidikov. Že površen opazovalec lahko opazi, da se led izredno hitro taja in nekdaj polarni Svartisen dobiva iz dneva v dan drugačno podobo. Vendar zdaj še čuva ledenodobno podobo s svojimi belimi površinami v tihi negibnosti, le veter zavija grobno pesem okoli ostrih robov nunatakov. Ta mir budi domišljijo, je tišina sveta, ki je sovražen življenju in se upira človeku kot trdnjava izpred deset in desettisoč let, ko je bil naš kontinent ves ukovan v ledeni oklep. Pa tudi ta trdnjava bo padla, zlezla vase, če bo današnja klimatološka tendenca stanovitna. Pomlad življenja se bo zbudila se tu, kjer zdaj še lebdi smrtna bledica.
Glaciologija je hčerka geologije, tako pravijo že od konca prejšnjega stoletja. H. B. de Saussure je napisal svoja »Pota po Alpah« (Voyages autour des Alpes), zuriški geolog Albert Heim svojo razpravo o glaciologiji l. 1885 in oba gledata na glaciologijo kot geologa. V prvi polovici 19. st. so prirodoslovci skoraj povsod naleteli na nekdanje površine ledenikov: morenske odkladnine, ledeniške bolvane, ledeniške mize, izbrušene skale i. dr. Geologi so te stvari analizirali, kakor so to delali z usedlinami in fosili in jim dali ne samo vlogo ampak tudi natančno določeno mesto v zgodovini zemlje. Tako so dognali, da so pred milijardo leti v davnih geoloških dobah ledeniki pokrivali našo zemljo v Južni Afriki in Severni Ameriki, da so se glaciacije kot nekaki miljniki vrstile v zgodovini geologije. Tri najvažnejše ledene dobe so s fizikalnimi metodami datirali in potrdili geološke hipoteze: 1. Predkambrijska glaciacija, 600 milijonov let pred n. e., ostanke najdemo na Gronlandiji, Avstraliji, Indiji in na Kitajskem; 2. Perm — karbonska glaciacija v centralni Afriki in Avstraliji, pred 320 milijoni let; ta glaciacija sovpada s toplo in vlažno dobo na severni hemisferi z bujnim razcvetom flore, ki je dala zaloge premoga Evropi vse do Spitzbergov; 3. Kvartarne glaciacije, ki jih je teže določiti in so se začele pred 1 milijonom let. Menjavale so se s toplimi obdobji, zadnjo je videl človek in se je končala 15 000 let pred n. e. V tej seriji glaciacij sta najvažnejši Mendelova in Rissova, ki sta pokrili z ledom severno Evropo, Anglijo, Islandijo in Skandinavijo. Led je segal do Alp, do Lyona in Grenobla, zajel je vse alpsko področje, razen Sredozemlja. Ni čuda, če je okoli Sredozemlja prišlo do prvih velikih civilizacij od Egipta do Španije.
Čez petdeset teorij je poskušalo razložiti klimatsko oscilacijo našega planeta v milijardi letih in še danes ne vemo za vzroke glaciacije. Med najverjetnejše štejejo teorijo srbskega znanstvenika Milankoviča. Prirodne anomalije v relativnem gibanju sonca in zemlje zadoščajo, da se količina toplote na posameznih točkah planeta spreminja v času in prostoru. Spremembe temperature pa niso ravno velike. Milankovič je izračunal, da se v kvarternih glaciacijah znašale kvečjemu 6 do 10 stopinj. Saj tudi danes nekateri ledeniki še naraščajo, čeprav ima majhna sprememba temperature na druge ravno obraten učinek. Na ledeniku Aletsch je segal jezik v zadnjih letih konec poletja na višino 3230 do 2760 m. V prvem primeru je bilo vroče poletje, bilanca ledeniške mase je bila šibka. V drugem primeru je bilo poletje mrzlo, cona akumulacije ledu je bila trikrat večja kot cona kopnenja, bilanca mase je postala aktivna. Če bi prišlo do dolge serije mrzlih poletij, bi se sedanji režim usihanja ledenikov ustavil in jeziki ledenikov bi se stegnili po zelenih planicah. Saj že zdaj segajo do višine 1500 m npr. des Bossons, ki včasih ostane celo pri 1200 m. (Skutin ledenik pri nas v višini 1700 m, večni sneg Pod Podami pod Babo in Grlom v Logarski dolini v višini 950 m!).
Vendar klimatične fluktuacije ne morejo pojasniti vseh poledenitev, ki so jih ugotovili geologi. Marsikaj pomembnega je k Milankovičevi astronomski teoriji dodal geolog Alfred Wegener, ki je bil tudi velik glaciolog. Vse skupaj pa ne more odgovoriti na vprašanje, ali gremo spet v novo ledeno dobo ali ne. Koliko so stari ledeniki v Alpah, je vprašanje, ki se ponuja, posebno, če pomislimo, da se led drži na vseh zemljepisnih širinah. Verjetno so nastali pred več deset milijoni let. Vendar njihov led ni tako star. Polarni ali alpski led se stalno giblje, spreminja. Ameriški glaciologi so na Gronlandiji ugotovili, da so vzrok metamoi-foze ledu progresivne kompresije snega pod težo novih padavin. Ni torej treba klicati na pomoč termi- čen vpliv. Na Gronlandiji, kjer ima sneg stalno temperaturo —28° C, se sneg v globini 90 m popolnoma spremeni v led gostote 0,9. V Alpah se led zaradi vlage tvori hitreje, kar lahko opazujemo v razpokah. Led se zaradi lastne teže le počasi taja in se tembolj bliža koritu ledenika, čim bolj ledenik narašča. Tako pri ledenih gorah, na čelu ledenika najdemo najstarejši led, naredil je najdaljšo pot. »Potovanje ledenika« pa je še vedno neraziskana stvar. Rakiskovali so površino in notrino ledu, merili hitrost, ugotovili pa niso nobene zakonitosti. 40 m na leto, drugod več, tam manj. V globini ledenika je hitrost precej manjša. Računajo, da utegne biti led na čelu ledenika star od 500 do 1000 let. Verjetno bo morala priti na pomoč fizika s svojimi računi. Glaciologe sedaj bolj zanima hitrost, s katero se sneg spreminja v led. Na Gronlandiji so vzhodno od Thule Amerikanci zavrtali 411 m v ledenik Indlandsis in niso dosegli dna. Do 10—15 m so lahko sledili vsakoletne plasti snega, kakor zasledujemo letnice pri drevesih. Globlje od 15 m pa so se morali zateči k fiziki in laboratorijsko meriti koncentracijo v vsakem kristalu kisika mase 18 v primeri z onimi mase 16. Ta izotopska analiza temelji na dejstvu, da snežni kristali, ki se tvorijo pri nizkih zimskih temperaturah, vsebujejo manj atomov kisika 18 kakor pa tisti ki se tvorijo poleti. Rezultat je dal številke 1000 let za najnižjo točko v vrtini. Ugotovitev je zanimiva tudi v primerjavi s povprečkom padavin (34 cm). Nekaj vrtin so naredili tudi v Antarktiki, vendar ne tako globokih, kot jih tu verjetno še bodo (do 5000 m). Te bi utegnile posvetiti v davnino 100 000 let našega planeta, rekonstruirati morda tudi klimatsko fluktuacijo v kvarteru in določiti izhodno točko, ko se je začel nabirati led na polarnih temenih. Izotopsko metodo je izboljšala Mednarodna glaciološka ekspedicija na Gronlandijo l. 1959 in so se je udeležili tudi Švicarji. Ti so izkopali 30 m globoko jamo v led in 40 m globok vodnjak, v katerem so določali starost snežnih kristalov z absolutno metodo, osnovano na pojemanju radioaktivnosti vodikovega izotopa mase 3, ki ga vsebuje led in ki se tvori na atmosferi. Polovična perioda dezintegracije tega atoma imenovanega Tritium znaša 12,26 let, tako da je možno določati starost do 100 let. Rezultat švicarskih glaciologov in fizikov je pokazal, da je sneg potegnjen iz 40 m globokega vodnjaka star 70 let. V globini 31 m je deloma že pretvorjen v led sneg iz 1. 1908. Priznajo kvečjemu 5 let pomote. Po tem računu je v centralni Gronlandiji led na dnu, kamor skoro vertikalno pritiska, star 10 000 let, če je visok 3 400 m. Led bliže obale — 400 km stran — pa je verjetno še starejši. Nemški fizik Kari Philbert ceni njegovo starost na 30 000 do 40 000 let. Starost ledu v Baffinovem morju je njegovo cenitev potrdila. Poleg obeh metod uvajajo še tretjo metodo za določanje starosti ledu: radioaktivni Carbone 14, ki ga vsebuje zrak zajet v obalnem ledu in poteka iz snega, zapadlega v notranjosti Gronlandije. Morebiti bodo te fizikalne metode pojasnile spremembe ledenikov. Če je obalni led na Gronlandiji star 40 000 let, lahko trdimo, da je poledenitev Gronlandije stara vsaj 40 000 let. Te precizne in elegantne metode bodo prinesle eksaktne odgovore povsod, kjer leži večni led, zgodovina zemlje morda ne bo več operirala samo s približnimi številkami.
Prečenje Mt. Blanca (Aig. de Beranger 3425 m, Dome de Miage 3675 m, Aig. de Bionnassay 4052 m, Mt. Blanc 4807 m, Mt. Maudit 4465 m, Mt. Blanc de Tacul in Col du Midi (3544 m) je velika tura. Vendar se je zdelo W. Mullerju Hillu iz Freiburga, da bo najtežji problem — nahrbtnik s proviantom za šest dni, spalno vrečo, 21 špirita, rezervnim perilom in ostalimi potrebščinami. »Do 25 funtov užitek, do 30 funtov se da prenašati, čez 30 funtov postane za turo muka«. Z Mullerjem sta šla na veliko prečenje še Kreis in Burkart. Nahrbtniki so bili resda problem, vendar ne edini. S prečenja so prišli tako zdelani, da so v Chamonixu med večerjo zadremali, na veliko veselje letoviške publike in personala.
Kozorogi v Švici so vsi iz italijanskega plemena in so se v Švici aklimatizirali 1. 1854 do 1911 so trajali poskusi, da se kozorog v Švici utrdi, od leta 1911 se lahko reče, da spada v švicarsko favno. To leto je prišel prvi mladič v divjini na svet. Okrog leta 1960 je kozorog razširjen po mnogih kantonih in dolinah. Samo v Engadinu jih je 40 (17 kozlov in 20 koz). Zanimivo je, da se kozorog rad seli. L. 1960 jih je bilo vsega skupaj 2410. Strokovnjak za te zanimive, ponosne živali v Alpah je Marcel A. J. Couturier iz Grenobla. Ta je 1. 1962 izdal 1564 strani obsegajoče delo z naslovom »Kozorog v Alpah«. Razpolaga seveda z natančnimi podatki o stanju v Švici, kjer za kozoroge zvesto skrbi »Scweizer Naturschutz«.
Col de Bretolet bo postal počasi prav tako znan pojem kakor Weissfluhjoch. Na Col de Bretolet so namreč pred nekaj leti zgradili alpski biološki observatorij. Stoji na francosko-švicarski meji, v višini 1923 in 1921 m. Ornitološka postaja Sernpach je tu organizirala študij ptičev in 1. 1958 zgradila prvo kočo. L. 1962 je stalo tu že večje poslopje, zgrajeno po načrtih dr. Auberta iz muzeja v Lausanni. V njem so nastanili ornitološki in entomološki laboratorij, prvo kočo pa priredili za personal. Od l. 1951 so tu opazovali ptice selivke, od 1. 1961 pa lausannski muzej opazuje migracije žuželk. Švicarski ornitologi si močno prizadevajo, da bi Švici ohranili vse ptičje vrste in jih celo pomnožili. Štejejo jih v poseben okras dežele in njeno pomembno značilnost.
Zakaj so biologi izbrali ravno Bretolet? Bretolet se dviguje pred prvo verigo Alp. Skupnost alpskih masivov predstavlja za ptice selivke resno, zapreko. Vrhovi Wildstrubel, Wildhorn, Diablerets, Dents du Midi so visoki 3200 m, Bretolet in drugi prelazi do in preko 2000 m. Proti tem prelazom se usmerijo ptiči, ko zagledajo pred seboj visoki alpski »nasip«. Ti prelazi so vsi v smeri sever — jug, torej smeri, ki žene selivke. Selivke so pritegnile človekovo pozornost že v antiki, v njihovih selitvah so videli božje znamenje, zato so jih opazovali in opazovanja zapisali. Današnji študij se poslužuje dveh preprostih metod: opazovanja in zaznamovanja. Opazovalec na Bretoletu skrbno ugotavlja vrste ptičev, približno število, smer leta in njihovo obnašanje. Mnogi ptiči se drže posebne ure, zato je treba biti na oprezu ves dan. Opazovalec mora poznati ptičjo govorico, njihovo topografijo, saj se drže stalnih »kanalov«, odnos med selitvijo in lokalnim ter splošnim vremenom, zato morajo priti na pomoč meteorologi s podatki o smereh in jakosti vetra. Vendar opazovanje ne more priti do vseh rezultatov, zato je treba ptiče tudi loviti. Za to je več metod, na Bretoletu se drže naslednje: Na prelazu (col) razpno čez vso širino (250 m) mrežo iz nylona, črno pobarvano, da je skoro nevidna. Mreža je visoka 3 metre, če teren zahteva, tudi 7 m, tako da zajame vse ptiče, ki hočejo preleteti prelaz. Seveda marsikdo uide, večina pa le ostane. Največ jim pomaga veter, ki maje mrežo, tako da se niti vidijo. Razmerje med posameznimi ptičjimi vrstami, ki se ujamejo, zavisi od tega, kako se ta ali ona vrsta lahko ali težko ujame. Pastiričke se že nerade ujemajo, so nezaupljive in zelo redko posedajo, lastovke lete previsoko in so zelo spretne. Večje ptice se ponavadi rešijo, preden se jim približa ornitolog. Ti so na delu dan in noč.
Ujete ptice v laboratoriju popišejo (spol, vrsta, teža, perje) in zapišejo podatke o ulovu in zaznamovanju, kar je važno, če se ptica ponovno ujame. Obročkanje ptic je uvedel H C. C. Mortensen, danski ornitolog, ki je l. 1890 prvim pticam nadel cinkast prstan s številko in datumom obročkanja. Kmalu nato je uporabil primernejši aluminij, danes pa uporabljajo lahko zlitino, na aluminijasti bazi. Vsak obroček ima okrajšavo institucije, ki je obročkanje izvedla, in njen naslov, zraven še serijo in številko, s čimer je možno ptico prepoznati pri ponovnem zajetju. Obroček se seveda ravna po velikosti ptiča. Če je ta velik, mora biti obroček pritrjen tako, da ga ptič s kljunom ne preseka in odvrže. Na Bretoletu so že ujeli ptico, ki je bila obročkana v SZ in na Helgolandu. Postaje se o takih primerih obveščajo. Največ obročkov gre v izgubo zaradi malomarnosti ljudi, ki ujamejo ali najdejo zaznamovano ptico. Večji del store to iz strahu, ker mislijo, da obroček pomeni zaznamovanje svojine in se zato ne upajo obveščati postajo, ki je ptico obročkala.
Smetišča postajajo vrhovi, ki so pristopni množici današnjih planincev, tožijo v Avstriji. Na vrhu Grossglocknerja da so našli cel kup praznih konservnih škatel, buteljk in druge embalaže, ki je znamenje avtomacije in velike proizvodnje. Našli pa so podobne stvari tudi na vrhovih, ki so rezervirani zaradi svoje težke pristopnosti alpinistom. Predvsem na to so naperili vprašanje: Ali se to spodobi za »gospodo« alpiniste, ki hoče veljati »več kot športnik«, ki se ima vsekakor za »elito« planinstva, večkrat celo za »duhovno elito«? Spričo vročih razpravljanj o smislu in bistvu alpinizma onstran meje vprašanje po svoje označuje razmere.
PV - november 1964