Delo - Anja Intihar: ... njunega življenja - Everest

Ne vem, kje sem jemala voljo, trmo, preživela te dneve, ko sem v dnevnik pisala: 'Nikoli več! Nikoli Več!' opisuje Marija Štremfelj manj svetle trenutke.

Marija in Andrej Štremfelj sta pred natanko 30 leti kot prvi zakonski par osvojila Mount Everest. V senci dosežka, ki se je zapisal v Guinnessovo knjigo rekordov za leto 2020, se je skorajda skril morda še večji uspeh – Marija je bila prva Slovenka, ki je stopila na najvišjo goro sveta, tretja Evropejka in leta 1990 šele 13. ženska, ki ji je to uspelo. Za primerjavo – prva Italijanka je Everest osvojila šele 13 let pozneje. Objem na vrhu sveta je naslov knjige, povsem sveže, ki sta jo izdala zakonca in nudi njun ločeni vpogled v srčiko bistva – v vzpon na Everest, ki ni zgolj njuna skupna gora, pač pa simbol neke življenjske poti. Simbol, ki ju je povezal že veliko prej, preden sta ga skupaj osvojila.

Dve izjemni osebnosti alpinizma sta vsak zase in tudi skupaj, več desetletij zaznamovala slovensko plezanje. V njuni kuhinji v Orehku pri Kranju smo klepetali več kot uro, še enkrat toliko bi lahko, pa še ne bi niti približno izvedela vsega. Odkrita sta in iskrena, razmišljujočega, pronicljivega duha. Marija se je pred dobrim mesecem upokojila, uvod v pogovor se je tako ponudil kar sam.

Vam je nova življenjska prelomnica prinesla kakšen cmok v grlu?

Marija: Sploh ne, čeprav sem vedno rada učila. Zato sem leta 1990 tudi lahko šla na Everest. Imam to sposobnost, če se temu sploh tako reče, da sem po odhodu od doma – čeprav mi je bilo otroke seveda vedno zelo težko pustiti – »pozabila« na življenje tu. Lahko sem se predala tistemu, zaradi česar sem šla. Služba je bila neko lepo obdobje v življenju, a zdaj imam novo.

Je sposobnost preklapljanja med dvema življenjema prišla z leti in izkušnjami?

Andrej: Mogoče sem to omogočil s svojim pogostim odhajanjem na odprave. Ker je morala vsakič preklopiti na to, da me ni.

Marija: Saj res, točno. Ko sva se poročila, sem imela 22 let, kar je za današnje razmere zelo zgodaj. Takoj naslednje leto sva dobila Katarino. Andrej je vsako leto hodil na odprave, to zelo rada povem, tudi zato, da on sliši. Če kakšno leto ni šel, je šel naslednje dvakrat. (smeh) Ta ritem prihajanja in odhajanja oziroma prehod v enostarševsko družino je bil zato pogost. Hitreje in lažje pa sem preživela to odsotnost, če nisem preveč razmišljala o njem. Saj niti ni bilo časa, dan je dal svojo težo. Če bi preveč tuhtala o možu na odpravi, bi tudi prej prišle misli o tem, kaj vse se mu lahko zgodi, kot pa, kako dobro se ima. Čeprav sem tudi na to dostikrat pomislila, iz lastnih izkušenj sem vedela, kako je na odpravah lahko dobro.

Mu nikoli niste zamerili ali poočitali tega odhajanja?

Marija: Ko sva postala par, je bil on že zelo priznan alpinist, jaz pa začetnica. V alpinističnem odseku sem ga gledala kot boga, bil je že na osemtisočaku in imel svoj sloves. In zdelo se mi je samoumevno, da je alpinizem zanj življenje. Sprejela sem ga skupaj z odpravami. Je pa prišlo obdobje v 90. letih, temu pravim moj ovinek v new age, ko sem se spraševala o brezpogojni ljubezni, zakaj gre Andrej vsako leto, jaz pa ne. Zdaj mi je seveda čisto jasno, niti takšne želje nisem imela, bilo je umetno vprašanje. A za najin odnos je bilo to zagotovo najslabše skupno obdobje. Potem sem ugotovila, da je čisto v redu, da sem lahko še srečna, da imam moža, ki mi omogoča, da grem lahko tudi jaz kot ženska plezat. Ker dostikrat se je zgodilo, da je bila alpinistika dobra v začetnem obdobju, potem ko se je poročila, rodila otroka, pa je opustila to dejavnost. Seveda sem s svojim načinom plezanja tudi sama prispevala k temu, da sem lahko nadaljevala. Ampak vprašanje, ali bi lahko, če bi bil Andrej drugačen.

Andrej: Meni je bilo čisto normalno, da tudi ona pleza, in zmeraj sem užival, ko sva plezala skupaj. Bilo mi je samoumevno. Čeprav je bilo na kakšno turo težko iti in pustiti otroke doma. A pri Marijini mami, kjer je bilo v hiši 15 otrok, jim dolgčas res ni bilo.

Kako pa je na vas gledala alpinistična srenja? Nekajkrat ste omenili, da ste si morali izboriti svoj prostor pod soncem, glede na to, kako je bil Andrej že priznan.

Marija: Boljši izraz bi bil uveljaviti kot pa izboriti. Ženske so bile v alpinističnih odsekih takrat bolj redke. Morala sem pokazati kakovostno plezanje, če sem hotela, da so me sploh opazili. Andrej v knjigi piše o tem, kako smo šli v Paklenico. Jaz sem bila še pripravnica, on je želel plezati samo težke smeri in si je za soplezalca izbral fanta, ker jaz težavnosti še ne bi zmogla. Mi je pa prinesel zašit hlače. (smeh) A očitno imamo to v družini, neko predispozicijo moči. Moj brat Tone, soplezalec Nejca Zaplotnika, je bil recimo tudi izjemen alpinist. Sama sem hitro začela izstopati, in ko so fantje opazili, da sem dobra, ni bilo težko dobiti soplezalca.

Pred dnevi sem vas malo presenetila z vprašanjem, simbol česa je za vaju danes Everest. Rekli ste, da je to pravzaprav vajina skupna pot.Andrej: Vseskozi sva živela na ta način, vključena v družino in alpinizem. Sicer se na zunaj zdi, da je plezanje pomembnejše, ker se o tem več piše. Zame je bilo nekaj časa morda tudi res, a me je Marija vseskozi opominjala, bila moja slaba vest – kaj, če bi lep dan namesto na plezanju preživela z otroki. Ona je bila tista, ki je poskrbela, da sem ostal na tleh in ne poletel v alpinizem. Če bi, vprašanje, kako bi se končalo. Nikoli nisem bil sit plezanja, morda bi šel predaleč. Lahko bi bilo pogubno za družino, morda pa tudi zame. Ko več tvegaš, se zgodijo nesreče. Je pa res, da sva še danes najbolj prepoznavna ravno po tem Everestu, ker ljudi pač privlačijo rekordi – nisva šla tja zaradi tega, sva ga pa dosegla. Zame sta Everest leta 1979 in Kangčendzenga recimo bistveno večji alpinistični uspeh, niti primerjati se ne moreta z drugim Everestom.

Marija: Ampak jaz pa sem šla, vedoč, da bom prva Slovenka oziroma Jugoslovanka na njem. To je bila moja motivacija. Zanimivo je, da se ta moj osnovni motiv izgubi v dejstvu, da sva bila prva zakonca na gori.

Andrej: Kar je po svoje logično. Večina parov v Sloveniji si ne zna predstavljati niti tega, da bi plezala skupaj, kaj šele, da bi šla na Everest.

Marija: Pri naju je pustil pečat že zato, ker ga je on osvojil leta 1979, tega leta sva se nato poročila. Vse najino življenje je rdeča nit. Najprej njegov, ko se meni še sanjalo ni, da bom kdaj stala na njem. Italijanska smučarska tekačica Manuela di Centa, ki je dosegla kup uspehov na olimpijskih igrah in svetovnih prvenstvih, je nekje izjavila, da nobena tekma v karieri ni bila tako zahtevna kot vzpon na Everest. A nama je bil ta način življenja takrat tako normalen, da šele zdaj, ko se malo ustavljava, gledava nazaj, prebirava dnevnike in pisma, ki sva si jih izmenjala, ko osebnih težav oziroma hudega niti ne daš ven, ker ko govoriš o uspehu, pač poveš vedno le najlepše, vidiva, da sva res naredila veliko pot. In Everest dvakrat štrli iz nje.

Kaj je bilo vse tisto, kar ni bilo zgolj lepo? Kateri so bili temačnejši deli odprave?

Marija: Moje prilagajanje na višino, recimo, o tem izčrpno pišem v knjigi. Čudim se, kako sem sploh zdržala. Višino res slabo prenašam, že na 3500 metrih imam glavobol, bruham. Ko marsikateri trekingaš, ki gre le do baznega tabora pod Everestom, mirno večerja, jaz hrane videti ne morem. In to se je ponavljalo do višine 7500 metrov. Ne vem, kje sem jemala voljo, trmo, preživela te dneve, ko sem v dnevnik pisala: 'Nikoli več! Nikoli Več!' A sem šla naprej. Ko to mine, potem dobro funkcioniram. Fizično v hribih nenehno garaš, vsak premik je težava. Ko se ustaviš in pogledaš naokrog, pa je lepo in najbrž s tem napajamo v sebi tisto, kar moramo ravno tako nahraniti. Zato mislim, da hodimo v gore kljub naporom.

Andrej: Znano je, da se mladi ljudje težje prilagajo na višino kot starejši, idealna leta za Himalajo so zato med 30. in 40. letom. Na prvi odpravi pri 20 letih na Gašerbrumu I z Nejcem Zaplotnikom sem mislil, da mi bo v taboru I razneslo glavo. Nejc se je hahljal, jedel suho meso, jaz pa sem gledal, kam bom šel bruhat. V dnevniku opisujem vzpon na vrh kot eno samo trpljenje. Zdaj, ko je Marija razlagala o tem, sem razmišljal, da moramo ljudje, ki se ukvarjamo s takimi športi, res malo uživati v trpljenju. Ampak sposobni moramo biti to premagati. Uživaš, da si kljub trpljenju sposoben tega.

Marija: Eden od atributov zmagovalcev je prav to, da prenesejo bolečino, gredo prek nje in zdržijo.

Prinesejo to le izkušnje, trening ali mora biti vsaj neki del vsajen tudi v človeku samem?

Andrej: Mislim, da oboje. Otroci zdaj niso več vajeni prenašati bolečine, ker jih starši samo zavijajo v vato in jim ne dovolijo te izkušnje.

Marija: V biologiji se zdaj močno uveljavlja področje epigenetike. Razlaga, da tudi okolje pomembno vpliva na dedne spremembe. In če zgolj zamahnemo z roko, češ, saj to je v genih, se s tem marsikdo sprijazni in živi življenje brez vsebine.

Jakofčič omenja tudi, da je Everest zaradi gneče in medijskega poročanja o tem dobil slab prizvok. Kot bi bila ta neverjetno lepa in mogočna gora, skoraj pravilna črna piramida, samo sinonim za gnečo in nič drugega. Mu delamo krivico?

Marija: Tu gre za odnos nas ljudi do gore. Ko pridem na rob Severne triglavske stene, se večkrat sprašujem, kaj je prav in kaj ni. Normalno je, da si ljudje želijo na Everest, Triglav, Kilimandžaro. Problem je v regulaciji, Everest zaradi gneče ni nič izgubil, izgubili smo ljudje – vse tiste, ki so na gori ostali. Če prepovemo vzpone in ne bo nobena vrv potegnjena čez Ledeni slap do vrha, če ne bo več kisikovih bomb na poti, bo gora še vedno taka, kot je bila takrat, ko sva bila midva tam.

Andrej: Ekonomija je pogubna za svet, dobrine so čisto nepravično razdeljene. Nikoli nam ni dovolj. Določeni ljudje so ugotovili, da lahko precej zaslužijo z vzponi. Bogataši so naveličani svojega življenja in bi radi nekaj posebnega, zato gredo na Everest. V razmerah, kot so bile leta 1979, ne bi nobeden od njih prišel na vrh. Še ljudi, ki so dobro natrenirani, to okolje, podiranje serakov, ambient, v katerem hodiš, pa ne prideš nikamor, psihično tako potolče, da gredo nekateri kar nazaj, čeprav so plačali. Ker ne zmorejo.

V alpinizmu ni več Štremfljev, ni Messnerjev, še piše Tomaž Jakofčič. Kaj je imel v mislih – pogum, spoštovanje, duhovno povezanost z gorami?

Marija: Mislim, da prav tisto, o čemer smo prej govorili, prenašanje bolečine. Ker to je res zelo pomembna kategorija. Na pripravljenost, da greš v nekaj, ne da bi karkoli pričakoval nazaj. Da delaš to zato, ker ti nekaj pomeni. Seveda nočem reči, da zlati cepin kot nagrada (Andrej ga je za življenjsko delo prejel pred dvema letoma, op. p.) ni nekaj velikega in veselega za naju – polovica cepina je tako mojega. Ne otepam se materialnih stvari, ni pa to smisel življenja.

Andrej: Celotna družba je naravnana drugače. Prvič, obsedena je z varnostjo, adrenalin pa se sproža takrat, ko je prisotna nevarnost. Vedno manj je napora, scrkljani smo. Saj so še zmeraj posamezniki, ki štrlijo iz povprečja, le da je bilo to povprečje včasih višje. Tu so Luka Lindič, Aleš Česen, Luka Stražar.

Kaj vama predstavlja ta knjiga? Je za vaju le obujanje starih spominov ali tudi katarza, neke vrste očiščenje?

Marija: Očiščenje dogodkov, ki jih včasih potisneš pod preprogo, ker v določenem trenutku pač niso bili izrečeni. Oba knjigo začneva s tragičnim dogodkom. Jaz z izkušnjo smrti sestre Barbare, soplezalke, dobre prijateljice. Takrat smo poskušali normalno živeti naprej, nismo pa se pogovarjali o podrobnostih. S to knjigo in s časovno distanco je prišlo neko olajšanje in spoznanje, da njena smrt leta 1980 ni bila konec, ampak je usmerila najino življenje v pravo smer. Zdaj sva si tudi povedala več o občutkih, ki si jih takrat, ko se je to zgodilo, kot mož in žena z enomesečnim otrokom, nisva mogla. Mi smo bili družina z desetimi otroki, Barbara je bila najmlajša in vsak je njeno smrt doživljal po svoje. Zdaj bodo po prebranem videli, kaj vse sva tedaj preživljala midva.

Andrej: Ko hitiš, se ne moreš veliko pogovarjati ali to počneš površinsko. Zdaj pa sva si vzela čas. Drugače kot v miru take knjige ne moreš napisati, če se res ne poglobiš čisto v svojo osebnost in se ne poskušaš prestaviti v tisti čas. Priklicala sva nazaj avtentične občutke, presenečen sem bil, česa vse sva se spomnila.

Marija: Katarza je na neki način povezana tudi z Markom (Andrejev starejši brat, op. p.). Na prvem Everestu je Marku odpovedal ventil, o tem je bilo ogromno neizrečenih besed. Ampak prišel je čas, 20 let pozneje, ko sta se o tem pogovorila.

Andrej: Meni se je takrat podrl svet, ko je moral brat nazaj. Nenehno sva plezala skupaj, doživela v alpinizmu dobro in slabo. On je bil v prvih letih moj mecen, ker je imel že službo. Ko sva z Nejcem prišla nazaj z vrha, mi je bilo tako hudo, a na gori ni bilo časa, da bi se usedla in razpravljala.

Marija: Sta pa to storila čez 20 let.

Andrej: Ja. Rekel sem mu, da še zmeraj malo težko živim zaradi tega. Pa me je potolažil, da je on s tem opravil. In da mu zdi danes edino prav, kar smo naredili, ker sicer ne bi prišli na vrh.

Marija: Ko sem šla leta 1990 sama nazaj dol čez Ledeni slap, sem seveda rekla Andreju, da mora on ostati zgoraj, ker so napeljevali novo smer. Ampak v resnici me je bilo strah, pa tudi malo zamere sem čutila, zakaj moram sama dol skozi ta grozljivi labirint. Drobne zamerice, ki pa se sčasoma lahko tudi nakopičijo. Takšne stvari sva v Davči, ko sva pisala knjigo in se pogovarjala, razrešila.

Zakaj sta s knjigo čakala 30 let?

Marija: Redno zaposlena sva bila, s tremi otroki, zgradila sva si tole stanovanje. Najprej sva razmišljala, da bi Andrej napisal biografijo. Stojim za tem, da je eden od petih najboljših himalajcev na svetu, in vem, da bo enkrat napisal debelo knjigo. Sva si pa vedno želela nekaj napisati tudi skupaj, le da nikoli doslej ni bilo časa.