VEČER, splet - Žana Vertačnik: Prihranijo živce in čas, ohranijo življenja
Zakaj narašča število posredovanj, kateri so najbolj obremenjeni meseci in kateri glavni izzivi ekip na terenu, smo ugotavljali na običajen delovni dan dežurne helikopterske posadke Slovenske vojske s pridruženim medicinskim osebjem.
V nadvse umirjenem, sicer predprazničnem jutru na Letališču Edvarda Rusjana Maribor prav nič ni dajalo vtisa, da bi bila v neposredni bližini v polni pripravljenosti ekipa, ki bi utegnila v naslednjih trenutkih na terenu reševati življenja. Pa to naj si dežurna posadka, sestavljena iz pripadnikov Slovenske vojske in medicinskega osebja, šteje v čast, da zdaj z že rutiniranim postopkom aktivacije ne izgublja časa, dvoma o nujno potrebni usklajenosti in kolegialnosti znotraj ekipe pa ne dopušča niti s sproščenim jutranjim zborom ob našem prihodu.
Z mariborsko bazo do porasta aktivacij
V leto 2018 sega razširitev sistema z ustanavljanjem baze na Štajerskem in s tem je bil narejen pomemben korak - okrepitev angažiranosti posadk v vzhodnem delu Slovenije. Tako se zdaj brniška ekipa osredotoča na zahodni del, z glavno bazo pa so prisotni na letališču Cerklje ob Krki pri Brežicah, kjer je v 120-minutni pripravljenosti na voljo ekipa za varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami. "Ostale posadke so v 15-minutni pripravljenosti. 
To ne pomeni, da v tem času poletimo, to je maksimalni čas, ki nam je dovoljen," razlaga namestnik poveljnika 15. polka vojaškega letalstva Robert Špernjak. "Tri minute potrebujemo, da pridemo do helikopterja, in dve do tri minute, da startamo in vzletimo," zagotavlja Špernjak.
Vse pa se začne s klicem na številko 112, razlaga zdravnik Štefan Mally in opomni, da je s potencialno aktivacijo helikopterja seznanjen tudi regionalni center za obveščanje. Do dežurnega zdravnika v posadki prevežejo zdravnika, ki je na terenu prepoznal nujno stanje. "Najprej narediva indikacijo, ali je potrebna pomoč, dogovoriva se in nato neposredno stopimo do letalskega dela ekipe, ki preveri, ali je tak polet varen in možen glede na vse razmere, ki jih morajo upoštevati," pojasnjuje Mally.
Če pilot odobri aktivacijo, to potrdijo terenski ekipi in odidejo na intervencijo. "Vse to se dogaja, ko hodimo do helikopterja, da ne izgubljamo časa. Eden od pilotov se uskladi glede teh podatkov z zdravnikom, kopilot vmes najavi let letališki kontroli in preveri vremenske razmere, letalski tehnik pa pripravi helikopter za polet," doda Špernjak.
Poletni meseci najbolj obremenjeni
Ekipe se sicer dnevno menjavajo, rotirajo tudi med lokacijami, kar zagotavlja vzdrževanje forme v različnih tipih nalog. Specifično je gorsko reševanje, Špernjak navaja posebno znanje za lebdenje v steni, tudi spuščanje po vitlu. Posadke v sestavi dveh pilotov, letalskega tehnika, zdravnika in diplomiranega zdravstvenika so letos na vseh lokacijah opravile skupno 713 akcij, mariborska jih je od tega izvedla 151. Število z leti narašča, samo za primerjavo: v letu 2013 je bilo skupno 156 akcij, lani pa 645. Porast pripisujejo dodatni bazi, ker je prej brniška ekipa pokrivala celotno Slovenijo, leti pa so bili za vzhodni del predolgi, pravi Špernjak. Izpostavlja, da so začeli tudi prevoze inkubatorja, novorojenčkov, opravljajo še sekundarne prevoze, to je medbolnišnični transport.
Največkrat so v dnevu poleteli štirikrat, razlagata sogovornika, v povprečju pa akcija traja eno uro, tudi do uro in pol. Če imajo dovolj goriva, so možna prehajanja z ene intervencije neposredno na drugo. Se pa te razlikujejo tudi glede na obdobje v letu, Mally pravi, da bi lahko govorili o sezonskih nihanjih. Najbolj obremenjeni so meseci junij, julij in avgust, takrat je posebno veliko reševanj planincev.
Znotraj helikopterja delujejo združeno
Zvrstijo se različno zahtevne akcije, nam sicer v še vedno mirnem dopoldnevu, ko kaže, da poziva ne bo, razlagata Špernjak in Mally. Slednji se kot posebno psihološko obremenjujoče nesreče spominja padca dekleta iz stolpnice na Koroškem: "To je bilo že v temnem delu, torej tik pred koncem našega delovnega časa, tako da smo praktično celo intervencijo izvajali v temi."
Opomni še na akcijo, ko je "bila noga delavca, ki je vrtal luknjo v zemljo z velikim svedrom, ovita okoli svedra in smo morali pacienta skupaj s tem svedrom prepeljati v bolnišnico". Izziv za pilotski del pa je največkrat pristajanje, večinoma gre za improvizacijo, saj pristajališča niso primerno urejena. A Mally poudarja, da kljub različnim izzivom obeh delov posadke znotraj helikopterja delujejo združeno. "Mi ne samo da potrebujemo štiri roke, ampak pri samem iznosu prosimo še koga, da nam pomaga," pravi. Zato smo tukaj, da stopimo skupaj, ob tem doda Špernjak. Dobre so zlasti povratne informacije kolegov v perifernih nujnih enotah, še prepoznava Mally in pravi, da je helikopterska pomoč "absolutno dobrodošla, veliko prihranimo živcev in časa pa tudi življenja ohranjamo in rešujemo". Bo pa treba v bodoče odpraviti nekatere težave, v Mariboru jim prvo uro in pol njihovega delovnega časa zaradi kasnejšega pričetka obratovanja letališča onemogoča polet.
Dolgoročno naj zato cilj ne bo (tovrstno) krčenje službe, ampak razvoj, poudarja Mally in pravi, da naj se delo prepoznava še v politiki in medresorskem dogovarjanju, tako bo enota lahko postala zares nacionalnega pomena.
Žana Vertačnik