Klemen Matk: V preteklem letu je TV Slovenija posnela kratek film o življenju Robanovega Joža. Moj str ati Martin Vršnik je bil njegov brat.
Kadar je prišla na obisk teta Štefka, ki je bila v mladosti veliko skupaj z Jožem, je v hiši stekel pogovor o Jožu in o življenju starega očeta, ko je bil še doma, na Rebanim. Kot otrok sem prisluhnil pripovedim, čeprav Joža nisem poznal. Robanovi bratje in sestra Kristina so v svoji mladosti izgubili očeta, padel je na soški fronti, menda ga je zasul prsten plaz, ki so ga sprožile granate. Oče, Martin Vršnik – Roban je pokopan v Avčah pri sv. Luciji. Mama Micka je bila Klemenča, skrbno je vzgajala družino in gospodarila, tudi s pomočjo najete delovne sile in otrok. Jože se je rodil leta 1900. S sedmimi leti so otroci začeli pasti koze in tako kmalu prevzeli odgovornost do zaupanega dela. Poznali so vsak rob, vsako stezo, kot pastirji od malih nog in jagri so bili doma v vsaki zelenici in pečeh Robanovega kota. Žal se je na eni od lovskih poti bratu Rafelu odtrgal jermen na krampižarju in je zdrsnil na ledenem snegu in zgubil življenje. Izguba brata je bila za celo družino boleča.
Rebanovi pobi so se izučili spretnosti, ki so bile v takratnem času potrebne na kmetijah. Delali so v žagi, kovačnici, vozili so les, obdelovali njive, redili živino. Ob zimskih večerih, ko so ženske predle laneno predivo in volno, so moški, utrujeni od težkega dela, prijeli za citre in hišo so napolnile vesele viže. Pripovedovali so si o dogodivščinah, ki so jih doživeli pri delu, na jagi ali na poteh po svetu. Tudi pisati so se otroci takrat učili kar drug od drugega, kar tekmovali so med seboj, kdo bo lepše izpisal pisano črko. Doma še imamo shranjeno kartico, ki jo je staremu očetu iz soške fronte pisal oče Martin, pisal je, da naj bo priden, da naj uboga mater in naj se boji Boga, kateri vse vidi.
Joža je bil menda zelo tankočutne narave. Spoštjivo je opazoval naravo, živali, človeka. Najraje je bil z živino, z ovcami in kravami. Poleti je bil v kotu, na planini, kjer je s sestro Kristino molzel krave, včasih jo je mahnil na Krofičko, k ovcam, na Covnikove travnike in Strelovec in se od tam razgledal po celi Solčavi. Po pripovedovanju je bilo njegovo življenje prežeto s ponižnostjo, preprostostjo, delom in spoštovanjem bližnjega.
Včasih je kaj napisal, o delu in življenju solčavskih ljudi, o prigodah z živalmi ter o lepoti in ljubezni do solčavskih planin. Njegova življenjska pot je zorela in dozorela na domačiji, kjer se je rodil, kjer je vložil vse svoje življenske moči in leta 1973 umrl.
Njegovi zapisi o Solčavi in ljudeh, ki živimo v tem gorskem svetu, so dragocena dediščina za današnje Solčavane. Mohorjeva družba je izdala knjigo, Preproste zgodbe s solčavskih planin. Solčavski govor se je od takrat, ko je živel Joža, pa do sedaj že kar zelo spremenil. Spisal je slovar solčavskih besed, ki so z obrazložitvijo razumljive tudi mladim Solčevanom. Tako se je tudi s pisano besedo pridružil ostalim slovenskim možem, ki so opominjali ljudi na svoje korenine.
S svojim življenjem je bil zgled, za spoštljivo sobivanje med ljudmi in naravo.
Klemen Matk