Oktober 2002: Odkril sem izredno lep svet, ki izstopa s svojo naravno prvobitnostjo. Preseneča sozvočje človeka-domačina z naravo, ki se kaže v lepi krajinski podobi.
PLANINARJENJE
Robanov kot
Pred leti sem se nekega oblačnega dne potikal po zanimivem grebenu med Križevnikom in Velikim vrhom v Kamniško-Savinjskih Alpah. Globoko pod menoj se je občasno odkrivala mala dolinica – Robanov kot. Seveda sem jo poznal, vendar takrat o njej še nisem vedel veliko.
Kasneje se je to spremenilo. Odkril sem izredno lep svet, ki izstopa s svojo naravno prvobitnostjo. Preseneča sozvočje človeka-domačina z naravo, ki se kaže v lepi krajinski podobi. Bolj ko sem spoznaval tudi kraje višje, bolj so se odkrivale skrite in komaj sledljive stezice, ki vodijo skozi divje in navidez neprehodne predele (to me je vedno spominjalo na znano Komarčo, kjer si prehoda, če gledaš od spodaj, sploh ne moreš predstavljati). Pa pojdimo po vrsti!
Podobno kot Matkov kot, o katerem smo pisali prejšnji mesec, je tudi Robanov kot otok nedotaknjene narave Zgornje Savinjske doline. Po svoji naravni ohranjenosti je to ena najlepših ledeniških alpskih dolin, ne samo pri nas, pač pa tudi v Evropi. Zato je že od leta 1950 zavarovana kot krajinski park. Dolinica je stisnjena med visoke gore s prepadnimi stenami in strmimi pobočji: na vzhodu so Križevnik (1909 m), Poljske device (1879 m, zanimivo ime, kajne?), Molička peč (2029 m) in Velika zelenica (2114 m), na vzhodu značilna špičasta Ojstrica (2350 m) in na zahodu "trentska" Krofička (2083 m) ter neizrazite Ute (2039 m) in gozdnati Strelovec (1763 m). Kaj je še posebnost Robanovega kota? To, da je dolina zaprta za ves promet! Če jo bomo hoteli videti, se bomo morali potruditi peš. Kako pridemo do sem? S ceste Luče-Solčava zavijemo zahodno (kažipot) v bližnje naselje Robanov kot (višina pribl. 700 m). Nekaj naprej od turistične kmetije Govc je manjše parkirišče pred Robanovo domačijo (cesta gre sicer še naprej v pobočje Strelovca do domačije Knez in Haudej, vendar se do tja pripeljejo večinoma le domačini). Kmetija Roban ima dolgo tradicijo, saj je bila vpisana v urbar že 1426 leta. Za ohranitev doline so bila pomembna prizadevanja domačina, pisca (tudi pesnika) Jožeta Vršnika-Robanovega (1900-1973), ki ima urejeno spominsko sobo na Robanovi planini.
Robanov kot. Foto: V. H.
Do tja nas vodi gozdna cesta, ki je speljana po dolini. Dosežemo jo v lahkotni hoji v eni uri, (890 m, 200 metrov višinske razlike, 4 km daleč). Dolinica je široka in dokaj ravna, takšno je v ledeni dobi izoblikoval ledenik, ki je za seboj pustil mnogo sipkega gradiva, moren in velikih balvanov. Tukajšnji alpski bukovi gozdovi so zavarovani, zanimiv je tudi tip smrekovega gozda (Carici albae-Piceetum). Prostrani travniki omogočajo široke razglede, predvsem na okoliške vrhove visoko nad nami. Sem (še) ni segla gradnja počitniških hiš, tako da se je ohranila stara stavbna dediščina gorskih samotnih kmetij. V poletni sezoni nam na Robanovi planšariji (izvir vode) ponudijo izvrstne domače naravne izdelke. Če nimamo planinskih ciljev, je tu naše poti konec. Po vsej dolini vodi markirana pot, in sicer na Ojstrico oziroma do planinske koče na Korošici. Pot pa je zelo zahtevna. Številne jeklenice omogočijo, da se po njej vzpnemo varno čez sicer dokaj težko prehoden svet. V veličastnem zatrepu doline pri potočku je lagodne poti konec: Pot je speljana mojstrsko, tako da nikjer ne bomo imeli pretiranih težav, le nekaj previdnosti je potrebno. Pod vrhom Žvižgovca (spet zanimivo ime!) dosežemo Moličko planino, kjer stojita kapelica in prenovljena nekdanja Kocbekova koča. Mimo Sedelca se na vrh Ojstrice vzpnemo po jugovzhodnem grebenu ali turo zaključimo na bližji Korošici.
In na koncu še obljubljene skrite stezice. Cela vrsta jih je, več kot hodiš, več se jih odkriva, domačini pa jih zaenkrat še uspešno skrivajo. Na jugovzhodni strani doline so največ stezic shodili alpinisti, ki imajo predvsem v stenah Križevnika obilo ciljev. Označena pot nas od gozdne ceste v bližini zapornice pripelje v slabe pol ure do partizanske bolnišnice, naprej se sicer še da, vendar ni več niti poti (le gamsje stečine) niti markacij. Čez strma pobočja nasproti stoječe Krofičke (imenovana Črni hriber) nas pripelje komaj vidna pastirska stezica, ki se začne nad Robanovo planino. Pripelje nas na kilometer dolgo prostrano travnato gredino imenovano preprosto - Travnik, ki velja za naravno znamenitost. Tu so nekdaj pasli. Od tu se lahko vzpnemo na vrh Krofičke (zelo zahtevno brezpotje) ali prečimo naprej proti severu. Pod vršnimi pobočji Krofičke in gladkimi ter previsnimi stenami sosednjih Ut je skrita idilična pastirska kočica, kjer je vpisna knjiga. Prečna pot nas v isti smeri z nekaj plezanja pripelje na travnati Movznik, pod katerim stopimo na markirano pot. Na teh odmaknjenih poteh bomo le redko srečali koga, upoštevajmo pa, da so poti zelo zahtevne! Še naši pomočniki: planinska zemljevida Grintovci (PZS, 1:25.000) in Kamniško-Savinjske Alpe (PZS) ter izletniški zemljevid Zgornja Savinjska dolina (GZS, oba 1:50.000) in plezalni vodnik Robanov kot (PZS).
Ojstrica iz Robanovega kota. Foto: Zoran Gaborovič. Dodano iz arhiva.
Vladimir Habjan