Špela Baznik: Ena najlepših gorskih cest na svetu – Transfagarasan ( avgust 2021)
Iz Brasova sva se v nekaj urah vožnje prebila do začetka slikovite gorske ceste Transfagarasan na severu. Fagaras je najvišje gorovje Južnih Karpatov, najvišji vrh je Moldoveanu (2544 mnm), ki je tudi najvišji vrh Romunije. Dostop nanj je sila težak, saj je zelo oddaljen, nanj se večinoma povzpnejo v večdnevnih turah.
Do izhodišča za naslednjo turo sva se pripeljala do vrha izjemne čudovite gorske ceste Transfagarasan, kjer je tudi ledeniško jezero Balea. Izhodišče je zelo visoko, gre za pravo turistično točko, kjer se vse umiri šele zvečer, ko tudi zaprejo cesto.
Izhodišče: pod jezerom Balea (2014 mnm)
Dolžina celotne ture: 7,5 km
Čas hoje (z dolgimi počitki vred): 5 h
Najvišji vrh Vanatarea lui Buteanu (2507 mnm)
Višinska razlika na poti: 766 m
Tokratna tura je bila balzam za telo in dušo. Ravno prav vzpona in čudoviti razgledi, prava sprostitev v vseh pomenih. Z izhodišča sva se povzpela najprej do vrha Paltinu (2399 mnm), nato sva sledila grebenski poti proti vzhodu, se povzpela na vrhove lezerul Caprei (2418 mnm), Vanatarea lui Buteanu (2507 mnm) in Capra (2494 mnm). Pot do Vanatarei lui Buteanu je bila malo bolj izpostavljena (posledično tudi bolj samotna), sosednji vrh Capra pa je bil bolj oblegan, saj je vrh travnat. Spustila sva se po strmi poti na severno stran proti Transfagaraški gorski cesti, kjer je bilo še nekaj snega. Nižje so se odprli prelepi razgledi, kjer sva skoraj celo uro uživala svež gorski zrak.
Po vrnitvi na izhodišču smo skupaj s sosedi Nemci v avtodomu pojedli sladoled (mlada družina že od maja potuje po Evropi s kombijem, ki ga je doma v avtodom preuredila žena iz kombija starega 32 let).
Pozno popoldne sva nadaljevala pot južneje. Na poti nama je kar naenkrat začel čudno zvoniti telefon, izkazalo se je, da gre za sos sms (v romunščini) z opozorilom za bližino medveda in čez nekaj minut sva ga zagledala ob cesti (medvedi so čipirani in očitno povezani z opozorilnim sistemom). Verjetno bi nama ta sistem prišel prav tudi na ostalih turah ali pa bi me večkrat prestrašil, če bi imela telefon vedno aktiviran. Na poti sva se ustavila ob 10 km dolgem jezeru Vidraru, kjer sva parkirala ob 155 m visokem mogočnem jezu, kjer je veliko domačinov zelo uspešno lovilo ribe. Po težavah z avtodomom (na pomoč so nama priskočili prijazni Romuni) sva se nato v večernih urah le uspela premakniti naprej proti Bukarešti.
Sledila je dolga vožnja proti Črnemu morju, najprej do Constante, nato sva mislila peljati proti jugu, a sva si ob prometnem zamašku premislila in se odpeljala proti severu, kjer sva po vožnji po slabih cestah v delti Danube poiskala plažo Vadu. Bilo je izjemno vroče in je pihalo, tako da je bilo le pod senco vzdržno. Posledičnoi sva se šele v poznem popoldnevu potopila v toplo morje. Morje je res črnikasto, motno, saj valovi tako dvignejo mivko, da v samem morju ne vidiš čisto nič. Doživela sem bližnji stik verjetno z meduzami (malo je peklo, hujšega ni bilo). Plaže ponujajo dolge kilometre peščenih plaž, kjer Romuni šotorijo kar ob obali. Zvečer in celo noč sva imela neprijetno izkušnjo s komarji, ki jih je bilo na stotine, tako da vsem svetujem pravočasen umik v notranjost (s komarniki) še pred mrakom.
Ker se je plan za Moldavijo izjalovil predvsem zaradi težav z avtodomom, sva se začela pomikati nazaj proti Sloveniji. Na dolgi poti sva si ogledala še delujoče blatne vulkančke (Paclele Mici) blizu mesta Buzau. Gre za nekaj metrov visoke delujoče vulkančke, ki 'bruhajo' blato in slano vodo zaradi plinov, ki nastajajo 3000 m globoko. Ogled pokrajine je resnično dih jemajoč, kot bi prišel na drugi planet.
Na poti proti Oradei sva si blizu Rupee (kjer je tudi čudovita trdnjava) ogledala še krater 1,3 miljon starega vulkana Racos (nazadnje je bil aktiven pred 10000 leti), kratersko jezero Esmerald in 12 metrske stebre lave. Naredila sva krožno dobro uro hoje dolgo turco, vredno obiska.
Ob koncu potovanja sva si privoščila še pravi oddih v kampu v vasi Suncuius, kjer se lahko kopaš v reki pod mogočnimi skalami, po katerih so speljali tudi več ferat. Kraj je znan tudi po več jamah, a sva si raje privoščila predvsem miren oddih in sproščanje ob reki Crisul Repede. V kampu sva spoznala tudi prijetno romunsko družino, ki so nama rade volje pripovedovali njihove življenjske zgodbe. Par v prostem času pokriva reševanje z avtomobilom v Karpatih, kar je vrsta pomoči na gorskih cestah. Poskusila pa sva tudi njihovo domače žganje, oni pa najino slovensko medico.
Celotno potovanje po Romuniji je bilo izjemno doživetje, predvsem polno nepozabnih gorskih tur, kjer sva v dobrih dveh tednih osvojila številne vrhove, srečala prijazne ljudi, videla medveda, se sprehodila po srednjeveških mestih, prevozila dve slikoviti alpski cesti. Doživela sva pristno Romunijo, od ljudi, ki se še prevažajo v vaseh z vozovi in konjskimi vpregami, do mest, kjer imajo šestpasovnice, drage avtomobile in kjer se bohotijo veliki trgovski centri. Skupno sva prevozila okoli 4000 km in zapravila okoli 1500 € (v to niso všteti stroški avtodoma). Potovanje po Romuniji priporočam vsem, ki ste željni odkrivanja lepih kotičkov sveta, predvsem pa vsem hribolazcem, saj so možnosti za gorništvo izjemne.