Četrtkova zgodba (Iztok Snoj): Mižim. Notranja ura me opozarja, da prihaja čas vstajanja. Pritisk v sredini telesa skrbi, da ne zadremam nazaj. Mobilnik vklopi piske budilke. Čez tričetrt ure bo vstajanje sonca. Odprem oči in se spustim s pograda.
Rž 2
Uresničena druga decembrska želja
Višinski sprehod. Z vrha Rži se razgledujem po slovenskih gorah. Pogled nese daleč čeznje, do Tur, Karnijskih in celo Dolomitov. Naredil bom še ovinek za kratek obisk. Zaradi velikosti je koča videti blizu. Zažvižgam Kekčevo pesem, morda me bo spodaj slišal Pretepač. Ali ne znam ali pa ne upam iti vseskozi po razu. Po njegovem odsekanem robu je sneg ponekod napihan na ostro. Kjer začutim pod snegom trd led, ki prekriva skale, raje naredim dodatni ovinek. Na polovici grebena naletim na sledove smuči. Aha, mož je le prišel gor. Le zakaj sam nisem sestopil v dolino? Zadnji vzponček na vrh Kredarice je lahek, če ni človek preutrujen (Ana bo naslednji dan pripomnila: »Čudila sem se, da si se odločil za tako turo, ko si še v nedeljo težko hodil na Slavnik«). Pretepač stopi v vežo pred mano. Prišla bi istočasno, a grem vedno rad še zvonit. »Sem ti rekel, da ni nujno, da bom pred tabo gor,« na vratih glasno komentiram za njim. Iz notranjosti se zasliši: »A je še kdo zunaj?« Zasmejem se. »Janez, kaj misliš, kdo je?«
Višinska večerja. »A ti si? Zjutraj sem te slišal na radiu! Takoj sem te spoznal po glasu, še preden je povedal tvoje ime.« »Malo za šalo sem se oglasil... mislil sem, da me po osmi uri itak ne bo slišal nihče od poznanih. Ampak misliti si pa nisi mogel, da me boš še danes videl tu gor!« V jedilnici je samo dvojica, ki je prehitela Pretepača. »Kako sem vesel, da sem bil na Rži, bolj kot če bi stal na Triglavu.« Pogledata me kot otroka, ki mu želijo starši natveziti - v kolikor pojesta čokolado, dobita za nagrado še krožnik špinače. Janez takoj vpraša bistveno: »A greš še danes v dolino?« »Najem se in odpočijem, potem pa grem dol.« »Kakor veš.« Pretepaču ni jasno: »A potem ne misliš iti jutri na vrh?« Nekaj parov oči se pozorno zazre vame. Našel me je na levi nogi, ki pa je pri meni močnejša od desne. Mobilnik je odlična naprava, šef jo ima vključeno. Nekaj omenja kontrolo v službi, vendar imam vtis, da me posredno odvrača od namere. »Jutri dopoldne bo šla čez fronta, vreme bo slabo.« »To me ne moti.« »Kakor sam veš. Po pameti, Iztok.« Dobim dan dopusta in naročim ričet. Predelam nasvet:
po občutku, Iztok.
Gremo v troje, eden počiva. »Boš zraven polovico klobase?« »Ne, imam še očetov
štrudl... pa daj, bo ostal za zajtrk.« Janez kuha odlično. Rado medtem končuje poročanje. Prijeten vojak. Vsi uniformirani, ki sem jih srečal v hribih, so
fejst fantje. Po moje nanje vpliva stalen stik z naravo. »Greš zraven? Igrali bomo v troje, vmes eden počiva.« Karte dajo priložnost. »Kako to, da te kličejo Pretepač?« Vskoči Janez: »A ne veš? Otroke je pretepal v šoli, zato.« »No, a enega je udaril ali kaj?« »V alpinističnem odseku v Tržiču so ga začeli klicati tako. Prvič, ko je prišel sem gor, se je predstavil: jaz sem pa Pretepač!« Karte igram, kot bi še enkrat hodil po zasneženem grebenu od Rži do Kredarice - izmenično se vzpenjam in zgubljam višino. Na toplem prijetno mineva čas, sede na približno isti višini kot na vrhu Rži. Ponoči sta posamično prišla v kočo še dva gornika.
Gremo v četvero, eden še spi. Jutro ima svoj čar. Pretepač je šel že naprej. Med tem ko zunaj zategujemo paščke derez, ga iščemo v steni
Malega. »Tamle je,« eden pokaže z roko. Zagledam ga na koncu prečke. Preča, prečka je lahko nekaj na glavi, prečka je vodoravna letev v lestvi, meni pa je ime všeč za označbo ozke vodoravne poličke v steni. Te sedaj ni, zalizana je s snegom. Na vzhodnem horizontu je ostal ozek pas jasnine. Dovolj ga je za lep sončen vzhod. Trojica me dohiti na istem mestu, kjer smo izpred koče ugledali Pretepača. »Greste naprej?« »Ne, ne, kje pa. Ti kar.« Tretji si popravlja derezo. »A počakam, je vse v redu?« »Kar pojdite, ni problema.« Tako je, kot sem si predstavljal - led je na istih mestih kot lani novembra in zamet se je tudi naredil tam, kjer sem pričakoval. Gledam, kako se bom skobacal čezenj.
Hiter prehod spremembe vremena. »Češ še en cepin?« »Ne, hvala.« »Ampak je trmast,« slišim za sabo. Tudi dol bo treba tu, želim imeti dobre stopinje. »Grintovci imajo že oblak!« Tole mnenje upoštevam in pogledam preko ramena. Hitro gre vse skupaj po nebu... Zjutraj smo še videli ozek pas neba v mavričnih barvah sončnega vzhoda, večina neba pa je bila že pokrita s sivino višje oblačnosti. Sedaj se motnjava preliva čez Škrlatico. Veter zapiha močneje. Razmere postanejo bolj zimske. Na koncu grebena pod
Velikim dohitimo prvega. »
Slapernik, od danes te bom klical
Slap Triglavnik, tolikokrat si že bil gor.« Uvidevno ga počakamo, kjer želi narediti kako posebno dobro stopinjo v strmo napihanem in zbitem snegu. Pri Staničevem zavetišču mi ponudi, da stopim naprej. »Ne, si si zaslužil, da prvi stopiš na vrh. Saj nisi šerpa. Angleži so bili taki, da je morala njihova noga povsod stopiti prva.« Vseh pet nas pristopi k stolpu.
Neobičajne razmere so pravo darilo. Stegne roko. »Tule smo poleti stresli pepel od Jožeta.« »Potem pa še en pozdrav Jožetu.« Zazrem se v nebo, z rokami razširjenimi v zrak. Kljub slabemu vremenu se nam vsem razmere zdijo fantastične, prav posebne. Neobičajne. Kako lahko navidezno slabo vreme prinese prijetne občutke. Veter nosi leden prah, pomešan s snežinkami. Vreme se še slabša. Navzdol gremo vsi skupaj in vsak zase. Različno hitri in spretni na posameznih mestih se ločujemo in ponovno združujemo. Nismo šibki kot najšibkejši
člen.
Členi so podobno kot
člani, ti naj bi s
članstvom postali močnejši. Nekateri
člani se spremenijo v
klan. Od kod izvor besede
klanjanje? Tudi
klon nočem biti, perfektni posnemovalec. Kaj pa
klovn? O tem pa ne bi tukaj… Na hrbtu
Malega še šesti prihaja nasproti. Z desnico dela zapike s cepinom in levico uporablja za kritje obraza. Vsem nam nosi okoli ušes. Edini od nas nosi na glavi čelado. »Namesto čelade bi ti bolj prav prišla ena kapuca!«
Veter močno vleče. Vrtinec se ujame v oglavnik in ga napihne kot otroški balonček. Okoli glave zaplešejo svoj diamantni ples ledeni kristali. V kratkotrajnem zavetrju odsunem kapuco in se nadiham zraka. Nad najtežjim delom počivamo. »Koliko pa je star tvoj kolega?« Ne vem. »Slapernik, koliko let imaš?« »Ne vem.« »Potem pa povej, katerega leta si se rodil…« »Ja, saj že sam računam.. dvainštiridesetega.« Vsi znamo odštevati in kot v zboru zapojemo: »Šest in šestdeset…« Po najbolj zahtevnem in poledenelem delu se spuščamo ritensko. Pod seboj ne razločim stopinj, oči so mokre in motne. Naša četica se še enkrat raztegne. Vsak zase smo prišli v kočo. Zadovoljni. »A ste bili vsi na vrhu?« vpraša Janez. »Vsi.« Za razmere izvemo iz Radovih ust. »Minus pet stopinj je bilo in veter 20 m/s.« Okrepčam se z jabolčnim zavitkom. »Spekel ga je oče. Dober je – star je že 82 let,« se pohvalim. Vreme ima željo po izboljšanju. Ura na steni me ne vznemirja. Točno opoldne je.
Romar s Kriške. Današnji zadnji s Triglava pripravlja smuči. »So čisto nove. Imajo dober patent. Zapnem jih lahko kar na navadne čevlje.« Odhiti skozi vetrolov, a je še hitreje nazaj. Preklinja. Plastična vez se mu je prelomila. »Prodajalka me je prosila, naj pridem nazaj povedat, kako se obnesejo. Gotovo ji bom šel povedat!« Zavzdihne. »Danes bi rad šel še na Kriško.« Je Kriška njegova
sveta, romarska gora, važnejša celo od Triglava? Skupaj začneva hojo v dolino. Zame je prehiter. Sname se mi pašček od gamaše. Počaka me, da si ga ponovno namestim na mesto. Vidim, da ni sproščen, Kriška ga vleče. »Pojdi kar naprej, ni me treba čakati!« Noče. Srečava prvi par moških, ki močno sope v zadnji strmini. Težo imata vsepovsod, tudi na hrbtu. Vesta, da je koča z oskrbo že blizu. Na obrazih se jima vidi zmagoslavje. Ali veselje. Ali oboje. Ponovno imam vtis, da sestopam prehitro. Enkrat pogled močno potegne v levo. Skoraj bi pozabil pogledati Rž. Danes je videti drugačna. Ko se mi pašček sname v drugo, postane razdalja med nama dovolj velika in končno potegne naprej.
Nenavaden planinec. Sam spet lahko sestopam mirneje. Naslednji,
mešani par se začudi: »Vas je bilo pa veliko gor.« »Kako veliko, srečali ste nas samo šest. Pravzaprav pet, eden je ostal gor še do jutri.« Seveda vprašata po vrhu. Tudi spodnji del se ne hodi lažje kot ponavadi in do avta pridem v enakem času kot običajno. Pripelje se mali avto, sunkovito in hitro obrne in se ustavi, pripravljen za vožnjo nazaj. Odprem usta... in jih zaprem, ko ven stopi gozdar z žago v eni roki in derezami v drugi. »Tole me je pa presenetilo! Sem se čudil, kakšni neobičajni planinci so to, da takoj obrnejo avto. Ponavadi se zarinejo z nosom avta naprej. No, sedaj mi je vse razumljivo!« Muza se. Še kakšno rečeva. »V gozdu je precej poledenelo. Brez derez se zna kaj čudnega pripetiti. Ja, še kakšni dve uri bom lahko delal.« Že odhiti. Kot ponavadi se od Krme poslavljam v samoti.
Iztok Snoj