Planinski vestnik (1940) - Anton Seliškar

Ko je ljubljanski škof Tomaž Hren leta 1601 blagoslavljal cerkev svete Uršule na Plešivcu ter nato z vrha (1696 m) strmel v rajde gora naokoli, Bog ve, da li je mislil na planinske bližnjice. Rodovi Plešivčnik, Naravnik, Šisernik, Prevolnik, Močilnik, ki so gradili svetišče 30 let, so sedeli spoštljivo ob njem, srebrni glas zvona pa je odmeval po planini in se je razlival v sinje dalje.
Ob mislih na to dobo kmečkih uporov in luteranstva me je vodila steza s Plešivca mimo kmetije Šisernik in gostilne Križan ter nato v višini okrog 1100 m do št. Vida. Tu sem se založil s tobakom za »moje« pastirje, ogledoval malce novo široko banovinsko cesto, ki se je letos le prevalila preko št. Vida v šoštanjsko stran ter bo, upam, enkrat vendarle dograjena. Tu bo izhodišče za pota na Plešivec ali na Smrekovec (na vsako stran dobri dve uri hoda).
Nad št. Vidom se odcepi v desno »romarska pot« k Sv. Križu pri Belih vodah, ki pa je tudi planinska pot na Smrekovec. Med gozdovi in izseki se vije, ob razgledih na Sv. Uršule goro, na Peco, vasici Javorje. V dobri uri jo primahaš k samotni kmetiji »Na Pvanini« (Ludranski vrh). Okrepčaš se z mlekom. Tu žive ob rži, ječmenu, ajdi, pšenici, krompirju, solati in mleku. Sadje ne dozori, tudi fižol in zelje ne. Otroci ne hodijo v šolo. Do najbližje v Črni je 3 ure hoda. Tu že kaže Smrekovec svoje bregove in travni, obli vrh. Cesta »Kramarica« te vodi zložno navzgor, s poti preganjaš vole, krave in bika ter prideš po ovinkih v gozd, kjer se kmalu pridruži pot s Šoštanja. Še nekaj strmin in odpre se travni breg Roma, v njem prijazna planinska koča. Od tu vodi steza strmo okrog 20 minut na vrh Smrekovca, kjer te pozdravljajo ovce, oči pa si napojiš z razgledi na Savinjske Planine, Peco, Olševo, Plešivec, Pohorje, v Šaleško in Savinjsko dolino; Rogaško goro in Gorjance poišče pogled.
Moraš naprej, daleč so še grebeni Raduhe, a sijajna stezica vodi po pašnikih in med gozdovi na Krnico (1611 m), Komen (1695 m), Veliki Travnik; prelepa pot je, da bi gledal na uro. Studenčkov je nekaj ob poti, solnce te razveseli, človeka redkokdaj srečaš. Mir, prirodnost. Včasih splašiš srnjaka v gozdu ob potu. Pri kapelici na travniku malce počivaš; truden nisi, a svet je lep. Stezica mora navzdol; skozi gozdne samote in nekaj travnikov se vzpenja zopet v višino, v dobri uri si ob pečini. Še strmo navzgor ter preko ograje v bukov gozd. Navzdol, odpre se planina »Bele Peči«. Z markiranega pota kreneš še nižje k pastirski koči.

Tudi letos bom stisnil roko šestinsedemdesetletnemu pastirju in njegovi ženici, ki ni mnogo mlajša. Gledamo se, spoznavamo, spregovorimo; tobaka jima prinesem, da ne bo prepira, kdo več pokadi iz svoje pipice, on ali ona. Kravo in koze pomolze stara, kuhamo kar po vrsti mleko, kavo, čaj; mal praznik si napravimo ob ognju. Večer že pada na planino. V stenah Pece še sije solnce, mrak zagrne tudi dom kralja Matjaža. Ko si povemo doživljaje enega leta, trudni ležemo. Stara dva še molita, zleknjena v pogradu, jaz ležim na klopi. Želimo si lahko noč. Pred svitom že čujem kašelj starke; stari vstaja, odpira vrata, prižiga pipico. »Lepo bo!« se nasmehne in leže še malo v pograd.
Potem poslušam staro, kako pesnikuje: »Veter, sveti Peter, Svit, svit jezuit.« Nato molita oba, vstajata. Življenje se pričenja: molža, kuha. Redkobesednejši smo danes. Ob slovesu nam je že kar težko. Bog ve, da li se bomo še videli čez leto dni?
Žvenket zvoncev me spremlja na poti navzgor. Spomnim se mladega pastirja, ki je pred leti prignal tudi pet koz na planino ter si na teden eno zaklal in imel vsak dan pečenko. Kdo bi samo rženik in mleko otepal!
Markirana steza me vodi zopet preko ograje v gozd. Stoletna debla kraljujejo še v tej samoti. Po ovinkih hodiš navzdol, kakor da bi moral pripogniti koleno pred zakleto kraljično Raduho; potem smeš navzgor skozi mladi gozd, med raztresenimi skalami. Ptice ti pojo, jutranji hlad še krepča, rdeče jagode so bonboni, raztreseni v rosni trati. Pod nekim podirajočim se pastirskim stanom si malo oddahneš. Zopet vodi zložnejša, že kar promenadna pot po rebri planine Javorje. Za ovinkom - pastirski stan. Letos ima mlad pastir tu svojo republiko. Če dežuje, si igra na kitaro ali na citre, kuha si sam, hišica je čista in prijazna, ob nedeljah ga obiščejo deklica in prijatelji, turisti in lovci se oglašajo, hitro minevajo dnevi. Živina si gasi žejo z vodo po mlakah, pastir si prinese snega izpod skal Raduhe, kar v košu. »Sneg kuham,« se smehlja, »malo na solncu, malo na ognju.«
Pozdravljen, fant! Moram v grebene Raduhe; po ovinkih prilezeš do prvega, drugega, nižje so Durce in stezica na planino Grohot (1500 m, varianta Sv. Jakob, ali Solčava). Večkrat sem že prenočeval v pastirskih kočah Grohota. Rodovi izpod Olševe imajo to planino v najemu. Do sv. Lovrenca pasejo »majarice« krave. Sir pripravljajo, tudi svinčeta priženejo s seboj in jih krmijo. Same so in strah jih je včasih. Ko krave pojedo boljši del, priženejo pastirji ovce z Olševe (tam postaja trava suha, vode sploh ni). Selitev je prav vesela. V Grohotu pa ostane pastir sam z ovcami: pastir-kralj! V rjavi obleki iz raševine, s širokokrajnikom na glavi, ovenčanim s planinskimi cvetkami, z malho ob pasu in s palico v roki vriska pod grebeni Raduhe. Grohot je svet zase; noči ob mesečini so kakor kotiček večnosti.
Zdaj pa solnce že pripeka. Dvigni se človek na Malo Raduho ter še višje na najvišji greben: razgled -- kako naj ga popišem ? Tudi film bi ne ujel vsega. V dušo se vtisne, v sanjah se vrača.
Danes imam še dolgo pot. Navzdol po zapuščenih lovskih stezah do lovske koče (včasi »Koča pod Raduho«1456 m), nad njo je studenček. Hočeš-nočeš-moraš v dolino po gozdnih poteh v Luče. Valovi Savinje, solnčna pripeka. Kreneš v opoldanski vročini na cestico ob reki Lučnici, ki je toplejša. Kopel je prijetnejša, s škatle jemlješ prigrizek, studenčnice se napiješ ter še malo počivaš.
»Na Korošico,« pravi tabla, 5 ur. Torej pot pod noge in stopaj v breg! Nekaj kmetij, ogledovanje selišč onkraj pod Rogatcem - vesel si zopet, ko stopaš pod pečina mi v gozdnem hladu, premagaš izkušnjavo, da bi šel samo do Planinšeka, ker je veter potegnil in po malem dežuje. Le stopi na stezo, markirana je do Korošice! Občudujem kmalu pod seboj Planinšekovo domačijo sredi travnikov in njiv, Obkroženo z gozdovi. Skalna steza – po svetopisemskem izreku: »Prijatelj, pomakni se višje!« - le vodi me! Solnce posije. Ozračje se je ohladilo, planinski zrak krepča. V višini 1568m se prikaže planina Vodole. Zapuščena pastirska koča vabi ob stezi, velika rdeča markacija s puščico na okno: »Tu skozi!« Notranjščina ni nič vabljiva. Ob nalivu ali v snežnem metežu bi zahvalil Boga za takšno palačo; danes pa prešeren hitim skozi gorsko samoto. Ojstrica že kaže svoj vrh. Bo še nekaj vzponov, ovinkov; skalovja vedno več. Večeri se, mrzel veter potegne. Potem obstaneš, ko se očem odgrne kot pod Ojstrico in ona sama - kraljica Savinjskih Planin. Dve razsvetljeni okni koče na Korošici vabita. Truden hitim navzdol še zadnjih nekaj kilometrov. Korošica! Kdo se ni razveselil tvoje planinske domačnosti!
Pred svitom sem že spočit, novih stez in vzponov željan. Sam hodim po grebenski poti na Ojstrico. V solncu bleste rosne cvetke, Robanov Kot je še v sencah. Skale, grebeni! Novih sil poln privriskaš do piramide. Svet se odgrne očem. Raduho in Plešivec poiščemo. Prihajajo drugi, veselih obrazov, glasnih besed.
Pojdi, človek, sam naprej! Škarje, Planjava vabijo. Hodiš ves dopoldan in se vračaš pod Škarjami na pot, ki naj te pripelje na Klemenškovo planino. Snežišče pregaziš, po nasipini proda bi kar zdrčal do razpotja v Grlo. Prelepo je tu. Na skalo sedeš in ogleduješ stene Ojstrice in Planjave, struge plazov, prod, snežišča. Iščeš plezalnih smeri. človek božji - glej, pod teboj leži orjaški macesen med skalovjem. Kdaj že ga je podrlo! Trhlo deblo razpada v rdečo prst. Zvončice mu pojo, svišč molči ob njem. Tisoč metrov nižje leži Klemenškova planina. S Škarij imajo pozimi mladi smučarji svoj veseli zdrč do kočice na planini. Nova je, kaj na mestu, odkar je v Logarski dolini prah in vzduh po bencinu. Stari pastirski stan poleg kočice ti nudi ognjišče, planšarica ti skuha mleko, v spominski knjigi najdeš tudi takšne: »Marijan Lipovšek SPD, TKS. Iz črne skozi Logarsko dolino in čez Klemenškovo planino v Ljubljano.« Neki hudomušnež je pripisal: »Z aeroplanom?« - Ali: »Fini kisel mlek sem žrl, najboljšega v življenju. Fant iz Prlekije, solo.« - Ali: »Tukaj smo prenočili in prav sladko spali. Priporočamo še drugim turistom.« Nekdo poleg izprašuje: »Kakšen prašek ste rabili?« - Ali: »Moj pavrč pa edico sije (t. j. »ajdico seje«), mu edica gratava bo, jaz pojdem na gore visoke, nabrava mu rožic bom sto!« - Itd.
Od tu imaš lep izlet na Grofičko, Škrbino itd. Gozdove okoli podirajo. Neki macesen je imel 94 cm premera. Tu traja vigred od julija do septembra. Sam prenočujem v kočici. S svitom vstanem in hitim naprej. Pred 25 leti smo hodili vse drugače skozi Logarsko dolino: pri Logarju smo se lačni dijaki napili mleka, najedli kruha, masla in strdi ter nadaljevali pot na koroško stran. Danes »dirjam« do Solčave, oddam razglednice ter krenem v kraje pod Olševo. Pri Olševniku praznujejo »mali« praznik svetega Lovrenca. To mi je povedala šestletna Pavlica.
»Kaj pa delaš?«
»Nič. Danes je pražnik!« Črne očke in nebeški obraz so strmeli v mojega. Potem me je bratec Lojzek povabil v hišo. Smreke in macesni so bili strdeni. Hleb kruha na javorjevi mizi, krožnik medu mi ponudi. V hiši pustim nahrbtnik in Lojzek mi kaže prvi del poti na Olševo, da v gozdu ne zaidem. Spotoma mi pojasnjuje, kako bom šel mimo Oblega kamna, na Jerebičje, Oplezance, mimo zijalke Kapežnice in Cijazavke, mogoče bom našel Majdačevo jamo, kraj »V Skledici«, prav gotovo pa pridem na vrhu k Prodnikovemu križu, onkraj na koroški strani pa lahko poiščem zijalke Goveščo in Lukalco ter Mrzli dol.
»Bolj je strmo, rajši grem,« je nadaljeval ter še bolj potisnil klobuk na čelo, da so štrlela ušesa krepko navzven. Bister dečko, oprezujoč in napet, kakor gams. V šolo ne hodi. Predaleč je v Solčavo.
»Ko je Olševa gorela. so nastale razpokane pečine. ֽVisoko peč' boste videli!« mi pojasnjuje. »Kdaj je pa gorela Olševa?«
»Ne vem. Jaz ne pomnim, mogoče oča!«
Potem se vrne; sam se vzpenjam po stezi. Strma je. Kmalu se pridruži marki rana steza od kmetije Štiftar (Olševnikov sosed); uro hoda »kolenogrizca« po rumenih pašah in greben Olševe je pod nogami. Korošci pravijo, da je tu »Mala Olševa«. Pol ure še koračiš na »Veliko Olševo« (ob poti je zijalka Kapežnica); pod piramido se utaboriš. Veter je razgnal oblake. Razgled je edinstven in ti kaže Karavanke, Kamniške, Julijske, Ture itd. v novi luči. Soseda Raduha razkazuje svoje grebene, Ojstrica krono, Plešivec sveto Uršulo, Koroška se razgrinja; pogled bi rad poiskal vse kote pod Olševo, kmetije in rodove pri Svetem Duhu. Tu domujejo Macesniki, Gradišniki, Golarji, Olševniki itd.
Koliko je še v teh krajih slovenske starožitnosti, zvočne in nepokvarjene besede, močne krvi in samobitnosti! Plazovi odnašajo njive. Jablana tu ne dozori. Dolge so zime.

Olševnikova šestletna Pavlica strmi v svet:

Črne očke prisijale ko davnine Olševe,
bodo žive spraševale: »Kje slovensko si srce?«
Očke deklice šestletne, v njih zrcalo tisoč let,
doživeli jih rodovi, skriti v skalni gorski svet.
Čarni sij oči prešinja, kogar mimo vodi pot,
in obraz mu izpreminja, dvigne, ah, kopreno zmot.
O da bi ves svet objele črne očke deklice -
dneve srečne in vesele bi živeli vsi ljudje.

Vračam se k Olševnikovim. Pastirji priganjajo ovce v dolino, Prodnikov jih bo samo napojil, drugi pa jih ženo jutri zjutraj v planino Grohot. Pri Olševniku se zbero. Nekaj jih bodo prodali mesarju iz Luč. Kilogram 3 din.
Zjutraj še gledam. Mesar je odštel denar gospodarju; ta ga deli med sosede in sinove, kolikor je pač vsak svojih ovčic prodal. Strme v papir in srebro na javorovi mizi in v očeh vidim solze. Žive ovčke bo odgnal mesar. Denar je mrtev.
Poslovim se. Preko Slemena pod Lepim vrhom se prevali pot k Sv. Jakobu, lahko pa greš mimo Prodnika, Robnika, Prosenca, Radha in Kneza, ki domujejo v dolini Bistre do Črne.
Še eno noč prespim pod Raduho. Žive oči odpre svit jutranji. Sanje so kakor zvezde ugasnile. Mesec - beli pepel še tli. Solnce z vrhov se bliža.

Skalni grebeni nad hišo težijo.
Sproži se, zdrkne, ruši plaz.
V produ, v snežiščih macesni ležijo,
živosti gorske mrtvi obraz.
Vir ne usahne. Ptica še poje.
Struge plazov - o naš so obraz!
Ure peščene, gora se ruši:
zvončicam, sviščem zledeni obraz.