Ta pokrajina mi je prav všeč, tako mirna in odmaknjena je, pogosto slišiš slovensko besedo.
PLANINARJENJE
Setiče
Zadnjič mi je sodelavka rekla , da zdaj, ko so visoki vrhovi še v snegu, ne najde več primernih ciljev zase, ker je vse "primerne" že obhodila. Saj res, ne moreš stalno ponavljati samo Blegoša, Porezna, Ratitovca … No, zato je tule ideja za lepo podobno turo!
Popoldan je že, ko se šele odpravim z doma. Čez Ljubelj jo mahnem na avstrijsko stran in parkiram prav v centru vasice Sela/Zell. Mirno nedeljsko popoldne je, ljudi ni veliko, verjetno počivajo po kosilu. Nad mano kipijo vrhovi, na južni strani zeleni, na severni še beli. Ta pokrajina mi je prav všeč, tako mirna in odmaknjena je, pogosto slišiš slovensko besedo. Moj cilj se odkriva visoko zgoraj, do tja je kar 1000 višinskih metrov. Vzamem samo najnujnejše da bom bolj hiter. Čez cvetoče rumene travnike jo uberem v gozd. Prestop električnega pastirja je zavarovan (poznam tudi drugačne, manj prijazne zgodbe na to temo …). Kolovoz je strm, od zadaj pripeka sonce, zato iščem senco. Višje stopim na cesto – pa nikjer ni vrisana v zemljevidu! Nič zato, bom pač hodil po njej, saj sem na "razgibavanju". Kmalu jo "dokončno" zapustim. Stezica vijuga sem in tja, prav prijazna je, mehka, polna iglic in zato zelo prijetna za hojo. Razgledi po dolini pa se vedno bolj odpirajo. Čez sedelce stopim v pobočje gore, do zdaj sem se ji le približeval. V vijugah se hitro vzpenjam in kar naenkrat sem na vršni planoti. Tu pa prava idila: cvetoči, mehki travniki z redkimi macesni in čudovitimi razgledi. Severna stena dolge Košute je tu kot na dlani. Koliko je še snega, pa že junija smo! Vrh je gol, na njem je tako kot povsod v Avstriji, (lesen) križ. Sonce izgublja moč, prav prijetno je, malo pihlja, zato se zadržim kar dolgo. Sestop gre hitro od nog, saj je pot tako mehka. V vasico Sela se spustim, ravno ko jo zapuščajo zadnji sončni žarki …
Info: Setiče/Setische, 1922 m. Samostojna gora nad Selami, na severni strani grebena Košute, enim najlepših predelov Karavank. Opis: Iz vasi mimo Ljudske šole (oznaka poti 603) in zadnje kmetije čez travnik (električni pastir) v gozd na kolovoz. Strmo navzgor do gozdne ceste, po njej in spet skozi gozd do ceste, kjer so križ, klopca in razgledišče. Po prijetni poti (oznaka poti 631) po gozdnem hrbtu do lovske koče in zadnjič čez cesto. Po gozdnem hrbtu do sedelca, kjer začnemo zadnji vzpon na goro. Prečno levo po strmem pobočju in v ključih do vršne planote. Skozi redke macesne in vršne travnike stopimo na goli vrh. Časi: vzpon: 2.5-3 h, sestop 1-1.30 h. Nezahtevno, zgoraj strmo pobočje. Vodnik: Karavanke (Klinar, PZS). Zemljevida: Karavanke, osrednji del, 1 : 50.000, Carnica Region, Rosental, Klagenfurt (Freytag&Berndt), WK 234, 1 : 40.000.
Junija je deset let rednega objavljanja planinskih prispevkov v Našem stiku. Prvi redni prispevek je bil namreč objavljen junija 1996. Vsem, ki ste me spremljali vsa ta leta, se ob tej priložnosti najlepše zahvaljujem za pozornost in vam želim srečno pot!
Vladimir Habjan
Fotografije: Irena Mušič, Vladimir Habjan