Jutro (1938): Muke in napori štirih alpinistov
Švicarski radio je v nedeljo zvečer prekinil svojo koncertno oddajo, da je lahko poslušalcem sporočil senzacionalno vest, da so štirje plezalci opravili z zadnjim nerešenim problemom v Zahodnih Alpah, s proslulo severno steno gore Eigerja. Listi poročajo sedaj podrobnosti o tem dejanju, ki zbuja občudovanje vsega plezalskega sveta. Eden izmed četverice nemških plezalcev, ki so to dejanje izvršili.
Monakovčan Heckmair, je podal po povratku v dolino sledeče poročilo:
Osvojitev Eigerjeve severne stene pomeni v glavnem boj z ledom. Vsa stena sestoji skoraj samo iz ledu in malo skale, deloma je previsna. Tudi oba kamina, ki ju je morala plezalska ekspedicija premagati kot zadnji del poti v soboto in nedeljo, sta vsa zaledenela. To je bil tudi najtežji del ture. Številni plazovi so grmeli neprestano v dolino, Harrer in Kasparek, dva izmed četverice plezalcev, bi na nekem snežišču kmalu postala žrtev plazu, ko sta bila Heckmair in Vörg še v kaminu. Zadnja dva sta že mislila da sta oba njiju tovariša treščila v globino, ker ju nista videla skoraj pol ure.
Posebno težavno je bilo plezalno delo v nedeljo, ko so morali zavoljo vremenskega preobrata naravnost preračunavati presledke med posameznimi plazovi, da so mogli nadaljevati pot po drugem kaminu. Zadnji kos stene se je spenjal popolnoma navpično v višino. Prenočevanja v steni so bila skrajno slaba in jih je bilo mogoče zdržati ravno zato, ker so premišljeno uporabili vrvi. Pri zadnjih 300 m poti je besnel tako leden vihar, da so se mogli plezalci, ko so dosegli vrh, komaj se držati na nogah. Vrnili so se takoj v dolino in ta sestop je trajal 3 in pol ure.
Severna stena 3975 m visokega Eigerja je veljala doslej, kakor rečeno za zadnji nerešeni problem Zahodnih Alp. Eiger se dviga s svojima sosedoma Mönchom (4105 m) in Jungfrauom (4166 m) pred skupino Finsteraarhorna v Bernskem Oberlandu. Ti trije vrhovi vladajo nad Thumskim jezerom in so bili cilj hrepenenja tisočev planincev že od tistih časov, ko se je človek sploh drznil v takšne višine. Njih vrhove so si osvojili zapovrstjo in na 3457 m visoki Jungfrau joch je mogoče, kakor znano, danes celo z železnico, ki se začenja prav ob vznožju Eigerja in ga prevrta, kakor njegove sosede v več zavojih.
Ko so ljudje stopili na te vrhove, pa še niso bili zadovoljni. Premagati so hoteli tudi njihove stene in Eigerjeva severna stena je bila zadnja, ki se je kar upirala. Najdrznejši alpinisti so se v zadnjih letih poskušali z njo pa brez uspeha. Mnogo jih je tudi bilo, ki so svojo drznost plačali s smrtjo. Tudi lansko teto sta dva turista hotela tod na vrh, toda takšnemu podjetju nista bila dorasla in sta napravila toliko napak, da je eden umrl v strašni steni, po drugega pa je morala rešilna ekspedicija. Bila sta to oba Solnograjčana Primas in Goldacker. V svojem rojstnem mestu sta si kupila neobhodno potrebno spalno vrečo, pa sta jo kakor proviant pozabila ob vznožju. Razen tega se s steno in njenimi razmerami sploh nista že v naprej seznanila.
Strašen je bil že prvi bivak v steni. Naslednji dan je Primas med plezanjem padel in si poškodoval koleno. Ko sta bila tretji dan komaj dve sto metrov pod vrhom, sta se morala zavoljo popolne izčrpanosti dokončno ustaviti. Naslednji dan, bila je nedelja, sta dala znamenja na pomoč, toda šele v ponedeljek so postali nekateri planinci pozorni nanju. Preden so opozorili reševalce, je nastala spet noč. Navzlic temu je šla rešilna ekspedicija še v temi v steno in dospela v torek ob 7. zjutraj do obeh mož. Goldacker je bil že mrtev, Primasa so spravili s težavo v dolino. Najbolj tragično pri vsem pa je bilo, da bi bila moža lahko z uspehom opravila svojo namero, če bi ne bila postopala s skrajno lahkomiselnostjo.
Jutro, 28. julij 1938