Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Simbolni pomen slovenskih gora

Uroš Sadek: Slovenske gore kot prostor nacionalne identitete, najbolj tipičen del teritorija, prizorišče zgodovinskega boja s tujci in boja posameznika z naravo, prostor pobega iz mesta in kraj, kjer izginejo razredne razlike

APLIKACIJA ALTHUSSERJEVE MISLI O IDEOLOGIJI

Simbolni pomen slovenskih gora

1. SIMBOLNI POMEN SLOVENSKIH GORA

Po revolucionarnem letu 1848 so nacionalne aspiracije v marsikateri evropski deželi narasle. Zadevale so predvsem željo po združitvi posameznih narodov v nacionalnih državah. Specifične poteze posameznih narodov so pri tem služile kot argumenti za državotvorne zahteve. Po A. Erjavcu (Fil.Vest., 2/94) so bile torej pri nekataterih narodih, tudi v slovenskem primeru, uporabljena v ta namen geografska obeležja dežele. Simbolna konstrukcija (konstitucija) tistega geografskega prostora izmed več obstoječih v deželi, ki je izbran kot narodotvoren, dobi značaj "nacionalnega prostora". Kot poudarja A. Erjavec, je tak prostor zaradi simbolnega kapitala obenem imaginaren in realen, torej obstaja na dveh ravneh. Tak prostor so slovenske gore.

Slovenske gore so po Erjavcu ideološka reprezentacija, ki jo populacija tako zavedno kot tudi nezavedno sprejema kot topos (nacionalne) identitete. Kot realno obstoječa geografska danost so po eni strani fizično dosegljive, po drugi strani pa je predvsem pomembno, da so na simbolnem nivoju zmožne neskončne investicije pomenov. Najrazličnejši pomeni, ki jih lahko pripisujemo goram kot takim omogočajo, da v njih sleherni pripadnik slovenskega naroda lahko najde "nekaj zase".

V slovenskem primeru je zgodovinska odsotnost nacionalne države potrebovala serijo simbolnih nadomestkov, ki segajo od slovenskega jezika in literature do gora in njihovih mitičnih reprezentacij. Vendar pa se je v širšem evropskem prostoru ljubezen do gora lahko razvila šele od razsvetljenstva (in romantike) dalje, se pravi po obdobju "odčaranja" sveta. Pred tem časom so bile gore prebivališča duhov, naravnih sil, hkrati pa pogled nanje tudi ni nudil nikakršnega estetskega užitka. Romantika pa je tovrstne zgodbe in mite združila v široko občutenje slovenske nacionalne identitete. Gore so po tem času povezane tudi s slovensko literaturo in slikarstvom, kar je še dodatno učvrstilo njihovo "tipičnost" za slovenski narod. V devetnajstem stoletju je hribolazenje postalo tudi eno najbolj priljubljenih meščanskih razvedril v prostoru srednje Evrope. Erjavec (str.216) poudarja, da so tedaj gore predstavljale eno zadnjih nedoseženih meja. Ta visoki status hribolazenja se je močno navezoval na občutek nacionalne identitete.

Hribolazništvo se je v slovenskem prostoru ob prelomu v dvajseto stoletje spremenilo v boj med zagovorniki vsenemške ideje in Slovenci. Obe skupini sta poskušali simbolično zaseči slovenske gore, s serijami prvenstvenih "slovenskih" oziroma "nemških" smeri.

Zgovorno je dejstvo, da sta bila prva slovenska "celovečerna" filma posneta na osnovi gorske tematike (V kraljestvu Zlatoroga, 1931, Triglavske strmine, 1932). Oba sta bila patriotska filma, osnovana na dihotomijah sveto/profano in narava/kultura. Gore v njiju predstavljajo nedotaknjeno naravo, zibelko slovenskega naroda, kamor se zateka mestni človek, obremenjen s tegobami civilizacije. Tudi gorska fotografija ni le dokumentacija naravnih dejstev, temveč so motivi tu pazljivo izbrani, fotografija pa učinkuje na ozadju simbolnega konteksta, ki je že obstoječ. Gorske fotografije doživljamo kot nekaj, kar po eni strani prikazuje "resnične" gore. Po drugi strani pa te fotografije predstavljajo nekaj fiktivnega, saj pogosto prikazujejo prizore iz gorskega življenja, ki so geografsko neopredeljeni. Zato učinkujejo na simbolen in ideološki način. Ideološki nastavek, ki je v ozadju gorske fotografije pravi, da "gora ni mogoče poseliti, ostajajo prazne". Zato si jih tudi ni moč prisvojiti, razen na simboličen način. Zaradi "lastninskega paradoksa" je gorski svet področje, v katerega lahko investiramo "neskončno" število družbenih pomenov.

Pri analizi simbolnih pomenov gorske fotografije Erjavec izhaja iz Althusserjevega opisa ideologije kot "reprezentacije imaginarnih odnosov posameznikov v njihovih realnih pogojih eksistence". Kot pravi Althusser, ideologija interpelira posameznike v subjekte. Erjavec misli, da pomenijo gore za Slovence ideologijo, ki omogoča konstitucijo (nacionalne) subjektivitete. Torej lahko rečemo, da je po eni strani "slovenska nacija" ničta institucija, ki je osnova in mehanizem interpelacije posameznika v Slovenca, po drugi strani pa je vsebina, kri te interpelacije slovenski gorski svet.

Slovensko nacijo sestavljajo Slovenci – ali bolje posamezniki, ki so interpelirani v "Slovence". Ker pa je koncept "slovenske nacije" po sebi čista forma, je potrebno zgraditi omrežje simbolnih reprezentacij, ki "Slovencem" omogočajo občutek skupne identitete. Tak "vsebinski" medij skupne identitete so slovenske gore. Prav tako "vsebinski" medij identitete je tudi slovenski jezik. Lahko rečemo, da so gore vizualna, materialna reprezentacija identitete Slovenca, slovenski jezik pa verbalna reprezentacija.

Slovenske gore so po Erjavcu prav tako kot ničta institucija prazen prostor, ki ga lahko zapolnimo z nešteto pomeni, ki so med seboj lahko tudi konfliktni. Naštejemo lahko nekaj pomenskih sklopov, ki se vežejo na slovenske gore:
a) prostor nacionalne identitete-najbolj tipičen del nacionalnega teritorija,
b) prizorišče zgodovinskega boja slovenskega naroda s tujci, pa tudi boja posameznika z naravo, c) prostor pobega iz mestnega življenja d) prostor, kjer izginejo vse razredne razlike.

2. KAKO JE MOGOČE LJUBITI GORE (DISKURZIVNA ANALIZA)

Kaj pomeni, če rečemo, da so "slovenske gore prazen prostor", če pa občutimo, kako nas prav naš gorski svet polni z neko čudno, nedojemljivo energijo? Pomeni natanko to. Prav ta nedojemljivost, neizrekljivost je zagotovilo, da predstavljajo v slovenskem primeru gore enega izmed "okvirov" subjektivitete, s katerimi se posameznik brezpogojno identificira. Ta neizrekljiva, nezavedna pripadnost je zagotovilo, da so v simbolnem smislu gore v slovenskem prostoru ničta institucija – ideologija, ki interpelira posameznike v subjekte.

Vendar pa smo prej dejali, da je ničta instutucija že tudi slovenska nacija. Poleg tega trdimo, da so slovenske gore in gorništvo ena izmed osnov slovenske narodne zavesti. Ali je res, da so v smislu Althusserjeve teorije ideologije tudi slovenske gore po sebi "ničta institucija", ki je zmožna interpelacije posameznikov v subjekte. Kakšni so potem možni horizonti subjektivitete teh posameznikov? Če so slovenske gore "ničta institucija" po sebi, potem je tudi res, da se s konceptom "slovenskega naroda" prekriva le delno.

Matjaž Kmecl v knjigi Slovenske gore pravi, da je "gorska prostornost in zračnost eden izmed temeljnih načinov slovenskega življenja". Ta "prostornost in zračnost" slovenskega človeka spodbujata, da "celo v najhujših stiskah ne pozabi misliti o nepraktičnih, pa usodnih rečeh: Kaj je sploh bitje? In kaj je smrt?" Kot pravi Kmecl, "…se svet z vrha pokaže čisto drugačen kakor iz grape…Slovenec se pač že od nekdaj ne giblje samo v šir in dalj, ampak tudi navzgor in navzdol." Že slavni Julius Kugy, največji pesnik in ljubimec slovenskih gora, je namreč v svoji domišljiji ustvaril trentski grint, vse življenje iskano in nikoli najdeno rožo, ki je zanj pomenila "smisel nikoli končanega hrepenenja". Po Kmeclu je torej usmerjenost slovenskega človeka v eksistencialna vprašanja in poudarjeni individualizem ena izmed temeljnih nacionalnih značajskih potez, katere metafora je gorski svet.

Franc Vogelnik v isti knjigi trdi, da "…se v gorski naravi človekova notranjost bolj kot kjerkoli odpira navzven in postaja dovzetna za vesoljstvo … človek) se še zdaleč ni prilagodil čedalje bolj tesni, utrujajoči in dušeči, lahko rečemo kar nevarni in pogubni velemestni civilizaciji". Človeku iz mesta Vogelnik postavlja nasproti človeka iz slovenskih pogorij: "…Gorjanca oblikuje narava, njena skopost in darežljivost, ona mu kleše ponosni značaj, ki včasih s svojo poudarjeno pridobitnostjo zastavlja hude, tudi nepremostljive ovire ljubezni oziroma tanjšemu čustvovanju." Neprijazna narava oblikuje človeka iz gora, ga naredi trdnega in nikakor ne sentimentalnega, vendar naj bi bile prav te poteze tista osnovna kakovost slovenskega značaja. Klement Jug, legendarni plezalec-filozof, ki predstavlja prelomnico v slovenskem alpinizmu in pisanju o njem, govori podobno: "…Odločni in delavni možje, ki izvrše svoja največja dejanja ravno iz trme in rekordolovstva, so vendarle boljši od gnile, povprečne vode," ki naj bi bila prispodoba prebivalcev mest in njihovega plehkega, mehkužnega načina življenja. Planinski spisi Franceta Avčina so po Vogelniku dobe opis človeka iz planin: "…Vse odkrivamo v njih: pogum, odločnost in samozavest, pod tem oklepom možatosti pa tenkočutnega opazovalca narave, ki kljub svoji razgledanosti in ostroumnosti stoji pred nerešljivimi ugankami." Vogelnik poje hvalnico planincu, njegovi tenkočutnosti in možatosti. Vendar pa to ni več tisti planinec, ki je pred tristo leti vraževerno gledal v vrhove gora in se jim izognil. Današnji slovenski planinec je filozof, eksistencialist.
Gore ne spodbujajo v Slovencih le individualizma, temveč tudi narodno zavest. Franc Vogelnik v isti knjigi navaja, da v slovenskem prostoru "… lepa ni nobena dejavnost, zvezana z naravo, obrodila tako bogatega slovstva kakor prav gorništvo." Oton Župančič je svoje dni zapisal: "…tam zemlja je naša zakipela, /zahrepenela, v nebo je hotela, /v višino pognala se kot val, /a v naletu pod zvezdami val je obstal- /in tako strmi zdaj sredi višine /okameneli zanos domovine…" Morda je najbolj znana "gorska pesnitev" prav Prešernov Krst pri Savici, ki nam predstavlja gorski svet kot prizorišče zgodovinskega dogodka za slovenski narod.

Slovenske gore so tudi prizorišče zgodovinskih bojev z drugimi kulturami in nacijami, ki jih je opisoval že Prešeren. V devetnajstem stoletju, ko je hribolazništvo postajalo priljubljena rekreacija, je vse več Nemcev in Avstrijcev prihajalo v naše gore. Razvila se je prava borba med njimi in Slovenci, kdo bo osvojil več vrhov Julijcev. Alpenferajn je slovenskemu narodnemu ponosu pomenil grožnjo, saj je poimenovanje smeri z nemškimi imeni v bistvu pomenila simbolno prilastitev ozemlja. Šlo je tudi za moralno zmago nad Nemci. Kot pravi France Brenk v knjigi Slovenske gore: "…Kaj naj bi bilo bolj možatega kot hoja po hribih in zmagovanje nepremagljivih sten!" Tudi prva slovenska filma, V kraljestvu Zlatoroga in Triglavske strmine, iz tega razloga jemljejo snov iz gorske tematike: "…Filmi nemškega herojskega obdobja pa so se dogajali zvečine v ateljejih, med kulisami in umetno zgrajenim skalovjem. Bili so osladno lepi in so često učinkovali nenaravno. Kadri obeh naših prvih filmov so res posneti v naravi, njihova posebna vrednost je v tem, da so pristni."

Tone Svetina pravi v knjigi Slovenske gore: "…Z vrhov naših gora se mi Slovenija vselej zdi kot bojna arena. Kamorkoli pogledaš, stoje obeležja in spomeniki…" V zavesti naroda je gorski svet odigral pomembno vlogo pri vojnih uspehih partizanov v drugi svetovni vojni, pri bojih pa so prišle na površje sposobnosti ljudstva iz planin: "…Boj na Lipanci, v katerem so imeli Nemci precej izgub, je bil eden izmed redkih zimskih visokogorskih bojev, ki so terjali od borcev največjo vzdržljivost in bojno sposobnost." Kot pravi Svetina, pa gore niso bile preprosto "sredstvo" za uspešen boj, temveč, kot se zdi, nekakšen božanski zaveznik, simbol narodove sedanjosti in prihodnosti: "…Junija 1944…je šla na vrh Triglava patrulja Gradnikove brigade…Na vrhu so razvili zastavo. Blaž, ki ni bil le poveljnik, marveč tudi ljudski pesnik, pa je deklamiral: "…Pozdravljam te, gora vladar! / V dneh, ko trgamo okove, / prišel sem k tebi na oltar / razpeti prapor misli nove…" Ali pa avgusta leta 1944: "…Zapisali so, da so vrgli v prepad osovraženi mejni kamen." Tone Svetina napiše: "…Naš gorski svet je v narodnoosvobodilnem boju odigral pomembno vlogo, saj je marsikdaj omogočil uspešen odpor in onemogočil okupatorju, da bi uničil partizane, ki so napadali tam, koder se jih je sovražnik najmanj nadejal, pred sovražnikovo premočjo pa so se umikali v gore in daleč v gozdove," in potem, "…Znano je, da je vojna v gorskem svetu najtežja."

Matjaž Kmecl se v knjigi Sij gora sprašuje, zakaj ima Triglav posebno, tako rekoč božansko mesto med slovenskimi gorami, četudi ni v objektivnem smislu nič posebnega (od Škrlatice kot druge največje gore v Julijcih je višji dobrih 100m). Kmecl sklene: "…iz neke neizrecne, pa vendar razprostranjene vere v Triglav, ki je bog slovenstva, bog tega, da smo Slovenci, naše znamenje in naš zaščitnik! …Škrlatica (…) je v svoji suhoplazni škrlatnosti vsa zemeljska, Triglav pa je bog…ima zato troje glav (…) z eno gleda v podzemlje in mu vlada, z drugo obvladuje vse zemeljsko, torej tudi Slovence, te še posebej, s tretjo se ozira v nebeško onostranstvo." Torej je Triglav dejansko nekakšen poganski bog, kot je nekdaj že bil (v slovanski religiji), množični pohodi na Triglav pa poganski ritual. Kmecl v knjigi Zakladi Slovenije pravi, "…da mora vsak Slovenec(…) vsaj enkrat zlesti na Triglav; približno tako, kot so ga svojčas nesli h krstu."

V knjigi Slovenska gorska pravljica M. Kmecl ugotavlja, da bi še sto let poprej v gorah morda prepeval domoljubne pesmi in pogumno gledal daleč v srečno slovensko prihodnost, "…zdaj pa tu ni nič od vsega, razen bivanjske nebogljenosti in srečne majhnosti sredi svetlobe in samote." Kmecl pravi, da je "…tam zgoraj doma predvsem svetla samota (ki) je je dovolj za vse, ki se odpravljamo poslušat njen molk. (…) Vse drugo je gor s takšno ali drugačno pretvezo, predvsem pa z veliko samovšečnostjo, navlekel človek." "…mogoče vabljivost samote…" razlaga Kmecl v Zakladih Slovenije, "…ampak prav tako mogoče potreba po intimnejšem, prijateljskem zbliževanju s sočlovekom, družabnost: znano je, da se prijateljstva, poznanstva in ljubezniv pogovorne začenjajo in krepijo nikjer pod soncem tako naglo, tako učinkovito in sami od sebe kot sredi prostranih samot gorskega sveta…"

Lado Brišar v članku v reviji Planinski vestnik (7-8/99) pravi, da "…če gre (človek) na Triglav samo zato, ker se to za Slovenca spodobi, bo s hriba prišel s (krvavimi) žulji – ne samo na nogah, na duši bodo še dolgo brazgotine… In kakšen je ta moj "zakaj v hribe"? Najlaže je odgovoriti z eno samo besedo: iskanje. Nekje sem prebral, da je iskanje hudo osebna in nič manj hudo samotna stvar. Zato ne bom razlagal, kaj iščem v mrazu, ledu, snegu, soncu ali dežju tam po neobljudenih grebenih…" Milan Vošank v isti številki revije razmišlja: "…Ali bi lahko samo še kosil travo okrog domače hiše, urejal vrt, cvetlične grede, sadovnjak? …Se vrtel v trikotniku služba, dom, prosti dnevi z zatrtimi osebnostnimi željami, podrejen hotenju ideala skupnosti, ko mi kakor neznanci govorijo: zgradil si dom, imaš ženo in otroke? …Ali bi torej lahko pozabil gorske steze, skale in smučišča? Morda. Morda bi postal pijanec in pesnik praznih ter izgubljenih upov v neki drugi, tuji osebi…"

3. KAJ JE TOREJ "TISTO"?

V stoletnem boju slovenskega naroda za nacionalno državo je bil gorski svet tista specifična narodna poteza, ki je igrala vlogo argumenta za državotvorne zahteve. Gorski svet je bi namreč izbran kot narodotvoren, "nacionalni prostor". V tem smislu je tudi odigral vlogo simbolnega nadomestka nacionalne države.

V smislu Althusserja je torej gorski svet predstavljal "ničto institucijo", osnovo za narodno subjektiviteto in osnovo za interpelacijo posameznikov v Slovence. Danes temu ni več tako. Vlogo ničte institucije prevzema leta 1991ustanovljena nacionalna država. Gorski svet pa še vedno ostaja prazen prostor, na enak način kot novoustanovljena nacionalna država.

Horizonta možnih investicij pomenov nacionalne države in slovenskih gora se ne prekrivata v celoti. Vprašanju "kako je mogoče ljubiti gore?" lahko nasproti postavimo vprašanje "kako je mogoče ljubiti slovensko državo?". Horizonta pomenov, ki najbolj odstopata od tistih, ki bi lahko označevali nacionalno državo, sta naslednja:
a) gorski svet kot prostor pobega iz mestnega življenja,
b) prostor usmerjenosti v eksistencialna vprašanja. Na osnovi teh dveh sklopov pomenov bi lahko našli tudi tretjega, namreč Gemeinschaft gorskega sveta nasproti Gesellschaft slovenske nacionalne države.

Lahko sklenemo, da simbolika slovenskega gorskega sveta počasi izgublja narodotvorni naboj, v ospredje pa se pomika eksistencialna tematika, ki je vezana predvsem na "tegobe mestnega načina življenja". Vzklik sodobnega slovenskega navdušenca nad gorami, ki se sprašuje po smislu življenja, je zato tudi vzklik Rousseau-ja: "Fuyez les villes!".

Uroš Sadek

LITERATURA:


  1. Aleš Erjavec: Mountain Photography and the Constitution of National Identity, Filozofski vestnik, XV (2/1994), str. 211-234
  2. Slovenske gore, CZ, 1991
  3. Sij gora, FRANCE STELE, 1990
  4. Zakladi Slovenije, CZ 1997
  5. Slovenska gorska pravljica, Mihelač, 1994
  6. Planinski vestnik, julij-avgust 1999
  7. Rastko Močnik: Tri teorije, *cf 1999

Kategorije:
Novosti SLO Vse objave
Značke:
novosti v2

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45945

Novosti