Slovenec (1937): Že pred leti, da, celo že pred desetletji so alpinisti proglašali, da je nadaljnji razvoj plezanja v skali nemožen; zanje so že bile dosežene zadnje težavnostne stopnje v kopni skali.
Trdili so, da so nove, težje smeri povsem izključene. Kdo je imel prav, ti možje, iz katerih sta govorila dolgoletno izkustvo in zreli preudarek, ali pa del mlade gorniško generacije, ki je prav do današnjih dni težkoče neprestano stopnjevala?
Odgovor na to vprašanje je navidez mnogo težji kot v resnici. Obe skupini sta imeli v neki meri svoj prav. Prva, ki je menila, da je bil višek alpinskih težkoč že zdavna dosežen, in druga, ki je trdila, da se da ta višek še nepregledno daleč prestavljati in stopnjevati ter je tudi še dandanašnji istih misli. Ker bi bilo povsem nelogično, da bi ocenjevali obe te dve sodbi kot pravilni, mora biti nekje v njima skrit napačen In zmoten sklep. Tako je tudi v resnici, in sicer bolj razločno ter jasno, kot bi so človeku na prvi pogled utegnilo zdeti.
Obe stranki jemljeta kot premico pri svojem sklepanju enako gorniško plezanje, nobena stran noče uvideti, da je nekdanje plezanje prav zaradi sedanjega plezanja, ki brez omejevanja rabi umetna pomožna sredstva, postalo v bistvu absolutno tuja zvrst.
Težje kot spoznati to dejstvo pa je raziskati vzroke, ki so krivi za to zamenjavo. Starejši gorniki, ki so že davno preden se je razvila sodobna, moderna šola plezanja, proglasili skalno plezarijo za zaključeno, niso spoznali in deloma tudi niso mogli spoznati izpopolnitve tehničnih sredstev, pa je tudi še dandanašnji prav ne spoznajo; nič čudno ni tedaj, če se pred nekaterimi uspehi mladih vrvitev ustavljajo brez razumevanja, presenečeni in začudeni. Na drugi strani pa se uveljavljajo zastopniki in poborniki sodobnega, pomožno-tehničnega plezanja. Ti so prav dobro zavedajo, da je njihovo početje v skalah povsem pomožno-tehnično plezanje; o tem so si docela na jasnem, brez dvoma bolj kot njim nasprotna skupna. Seveda tega javno nočejo priznati iz razloga, da bi alpinisti in občinstvo njihove presenetljive uspehe primerjalo z uspehi iz klasičnih časov alpinizma — ter jih postavljalo nad onimi starimi visoko na zmagoslavni prestol. Za tako vedenje je seveda kriv občutek, da bi bilo njihov način udejstvovanja v skali treba ocenjevati z drugačnimi merili — ter bi pri tem seveda v vrednosti moral podleči staremu, klasičnemu, stilnemu.
Pravo torišče, pravi »playground« za skrajne skalne ture so predvsem Dolomiti. Čudovite oblike stolpov in sten so kakor ustvarjene zanje. Svoje čase že so alpinisti menili, da so Dolomiti »otvorjeni« in celo že povsem »zaključeni« — to mnenje je seveda korakalo vštric z naziranjem, da je skalno plezanje doseglo svoj končnoveljavni zaključek — dandanašnji pa so ta stari nazor moderni dolomitski plezalci povsem postavili na glavo. Uporabljanje pomožnih tehničnih sredstev ni le že »docela izčrpano«, ampak prav za prav šele v plenicah.
Prve drzne stvari so v tej skupini seveda izvedli Nemci, ki so z Lettenbauerjem in Emilom Solledrom takoj po vojni dosegli prve, presenetljive rezultate. Prav za prav bi k tema dvema mojstroma lahko tudi že šteli Rollanda Rossija (to ni bil Italijani).
Za to skupino sta prišla Stöβer in Schütt, Paula Wiesinger, Hall in drugi. Medtem, ko smemo vse te smatrati za »predhodnike« pravega modernega plezanja, ki so pripravljali pot najmlajšim, je sodobni rod za čas premaknil torišče svojega udejstvovanja na drugo skupine, v gorovje Wilder Kaiser ter — predvsem v Wetterstein, kjer sta †Harringer in Peters (zmagovalec severne stene Grandes Jorasses) preplezala neznansko južnovzhodno steno Schüsselkarspitze. Po teh ekstremnih činitvah v kopni skali je nemški mladi rod s svojimi bogatimi izkušnjami dobro pripravljen krenil v stopinje največjega alpinskega mojstra vseh časov, Willa Welzenbacha ter naskočil poslednje, do njihovega časa nepreplezane in nepreplezljive probleme ledenih Centralnih Alp. Zanimanje za skrajno plezanje v kopni akali je na ta način med Nemci precej popustilo, ker se je obrnilo vse alpinsko zanimanje med njimi zadnja leta na sneg in led.
Zato pa so se razmahnili Italijani, ki še leta 1925 niso ne v kopni skali, ne v ledu pomenili prav ničesar. Šele tedaj se je začutilo živahno gibanje.
Narodni ponos ni trpel, da bi Nemci osvajali stene v dolomitski skupini Civetta. Prvi so se zganili plezalci in vodniki iz Agordate. Talentirani Attilio Tissi je ponovil najprej stene in smeri, ki so jih bili izvedli Nemci in ki si jih do njega Italijani niso upali ponavljati, nato pa je preplezal v družbi z Benedettijem in z raznimi drugimi tovariši serijo skrajno težavnih sten, razov in grebenov. Ti njegovi uspehi so živahno odmevali med nemškimi alpinskimi krogi. Ni trajalo dolgo, ko so morali Nemci priznati, da so jim Italijani v kopni skali
že enakopravni. Rudatis, Faésen in Faéjun ter še prav posebno mladi Agordatec Andrich pa so začeli z otvarjanjem takih alpinskih činitev, da jih Nemci še niso mogli pokazati. Največjo senzacijo je vzbudil prvi vzpon po severovzhodnem razu Cime di Busazza, ki sta ga izvedla Andrich ter Faé.
Kmalu pa so Agordatčani prestavili svoje udejstvovanje na Torre Trieste, kjer so izvedli celo serijo skrajno težavnih vzponov. Ni trajalo dolgo, pa je dobila skupina Civette naslov »kraljestvo šeste (težavnostne) stopnje«. Italijani so napredovali z velikimi koraki; napredek je bil tako nagel, da mu ni najti v zgodovini alpinizma primera. V ogromni meri je pri razvoju posredno pomagal tudi Mussolini, ki je v Aosti ustanovil kar »Scuola nazionale di arrampicamento« (narodna šola plezanja). S tem je Mussolini dokazal, da se jo zavedal važnosti, ki jo ima pri športnem in reprezentativnem mednarodnem ugledu alpinizem kot ena bistvenih, borbenih panog športa.
Italijansko zanimanje za plezanje v kopni skali se je še stopnjevalo s prihodom Comicija in Dimaiev. Naskoki so so usmerili predvsem na dolomitsko skupino »Drei Zinnen«. Petdeset let je minulo od prvih vzponov na Zinne, vzponov, ki so veljali dolgo časa kot težavnostni mejniki, pa do leta 1931, ko je Emilio Comici z bratoma Dimaijema preplezal severno steno Grosse Zinne ter s tem otvoril ekstremno-tehnično dobo.
Nova doba je povsod v Alpah pokazala sadove ekstremnega plezalnega alpinizma, jasno pa je, da so bili ti sadovi obilnejši v skalnih vzhodnih kot pa v zahodnih Alpah. Toda tudi v zahodnih Alpah so se nove metode obnesle. Vendar Drei Zinnen nikdar niso zaostale, prav za prav so celo vodile in usmerjale. Severni steni Grosse Zinne je sledila severna stena Westliche Zinne, ki je še bolj gladka, še strmejša, še težavnejša.
Ni trajalo dolgo, pa si je priboril venec južni raz Klaine Zinne. Tod ni smer več vedla po navpični steni, ampak preko žmul, ki so bilo vertikalno nakopičene druga na drugo. Težavnostno stopnjo tega raza so alpinisti spet premaknili navzgor.
Lansko leto je spet iztrgalo tudi temu vzponu slavo. Zdaj nosi krono severni raz Kleine Zinne.
Italijana Emilio Comici in Pietro Mazzorana sta ga preplezala v dneh 17. in 18. avgusta 1936. Nihče pomožno-tehničnemu plezanju ni dal večjega impulza kot Comici. Med skrajno težkimi novimi vzponi v Dolomitih je lepa vrsta njegovih uspehov. Tako med drugim znana severna stena Grosse Zinno, južni raz Kleine Zinne in zdaj še severni raz, ki presega vse doslej v skali izvedene vzpone.
Podatki o tej turi, ki jo je smatrati za najpresenetljivejšo pomožno-tehnično činitev v skali, so naslednji: Višina raza znaša približno 180 m; po izjavi prvopristopnikov (izraz dr. Tume) je do 30 m pod vrhom previsna. Brez dvoma pa so bliža absolutni strmini 90-ih stopinj. Plezalca sta rabila dva dni s 25-imi urami čistega plezalnega časa (za 180 metrov!). Pri tem pa moramo pomisliti, da sta pri poskusnem naskoku, kjer sta morala obrniti zaradi slabega vremena, rabila prav tako dva dni za samo spodnjo tretjino raza (pičlih 60 metrov!). To pripravljanje pota (zabijanje klinov, po katerih sta si pri poznejšem uspelem naskoku brez zamujanja pomagala kvišku) je na vsak način mnogo skrajšalo čas turo. In vendar sta kljub temu, da je bil najtežji del raza, spodnja tretjina, že premagan, rabila vendarle še dva dni za celotno izvedbo tega presenetljivega vzpona.
Moderna tehnika umetnih pripomočkov streže pri usidranju plezalca v skali, pri neomejenem uporabljanju klinov (okrog 50—60), karabinerjev, pri varovanju in podpori po dvojno in trojno vpeti vrvi, pri nihalnih manevrih, pri uporabi zank in stremen vseh vrst itd.
(Dalje.)
Slovenec, 18. september 1937
Skalna alpinistika na razpotju
Kritična razčlemba tega vzpona nam pokaže na grozljiv način, do kakšnih izrodkov je novodobna skalna tehnika prišla. Pri višini 180 metrov čistega plezalnega časa ugotovimo, da je bila pot povprečnega premikanja na uro 7 metrov! Če razdelimo kline na vso steno, pride na vsake 3 metre po en klin! Teoretično pa to spet predstavlja lestvico iz samih klinov, lestvico, po kateri bi se človek samo z umetnimi pripomočki lahko zvlekel na vrh. Saj bi lahko z enega klina ujel s stremeni in zankami naslednjega. Zadnji korak k umetno zgrajeni poti v skali je bil s tem napravljen! Za zdaj sicer le še teoretično, vendarle spet ne tako izključno, kakor se zdi! Kajti tudi če zlobna skala ne dovoljuje, da bi se na vsake 3 metre zabijali klini po mili volji (marsikje ni špranj), vendar so med temi večjimi presledki morda mesta, ki jih je možno prosto preplezati. Saj so plezalci tudi že zdelali popolnoma navpična mesta, ki so bila visoka 10 do 15 metrov in še več — povsem prosto!
Ta način plezanja je brez nadaljnega izvedljiv prav za prav le na nižjih in kratkih skalnih stenah. Če bi bila severna stena proslulega Eigerja pri svoji silni višini tako težka kot južni raz, bi trajal vzpon po njej 25 do 30 dni — pa še dnevi odmora!
Toda v Centralnih Alpah je treba vsak čas računati z vremenskimi katastrofami! Saj prav vremenske katastrofe v Centralnih Alpah povzročajo večino smrtnih nesreč. To razmišljanje o severni steni Eigerja in o hiperinoderm plezalni tehniki ni tako odveč kot bi se na prvi pogled utegnilo zdeti. So namreč tudi še v Dolomitih stene, ki so visoke po 400 do 600 metrov ter bodo zaradi svoje posebno sestave (odlomne stene) zahtevale od plezalcev še izdatnejše uporabe tehničnih pripomočkov. Zaradi pripravljalnega dela v skali (zabijanje klinov itd.) pa bodo seveda zahtevale tudi še daljši čas za vzpon (morda 8, 10 ali celo 14 dni!). Take stene so na primer: Rotwand pri Karersee ali pa direktne severne stene Zinn! Na ta način bo že v doglednem času preplavila plezalni šport popolna mehanizacija z vsemi izrodki. Te mehanizacije se dandanašnji resno bojo vsi pravi gorniki.
Rešitev je samo nekje: ne v prepovedi uporabe umetnih pripomočkov, ne v omejevanju na varovalne kline, ampak v športni zapovedi stilnega plezanja. Stilno plezanje je možno: Attilio Tissi je preplezal v Brabantskem stolpu mesto, ki ga ponavljalci še danes z vsemi umetnimi pripomočki ne morejo dostikrat ugnati. Solleder in Lettenbauer sta preplezala severozahodno steno Civette l. 1921 stilno! Koliko je še takih zgledov!Plezanje v skali je na razpotju. Kam se bo odločilo, pa bo seveda odločila bodočnost. Morda že prav kmalu.
Slovenec, 19. september 1937