Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Skozi maroško pustinjo na Visoki Atlas

ŽiS (1933) - Oskar Reja: ... Iz našega tabora je trajal vzpon na najvišji vrh Tubkal dva dni.

Pot vodi najprej vasice Arund eno uro po dolini Ued Mizan navzgor do kraja, ki mu domačini pravijo »šamaruš«. od Tu je konec doline, odnosno se prvotna dolina razcepi v dve strmi visoki dolini. Desna je, če smo obrnjeni proti jugu, nekoliko položnejša in po njej vodi pot do glavnega sedla, preko katerega se navadno potuje čez glavni atlaški greben na njegovo južno stran. Ta pot vodi tudi na Tubkal.

Pri »šamarušu« se spajata potoka iz obeh strmih dolin in tvorita lep tolmun. V bližini tega tolmuna je velika previsna skala, ki služi domačinom kot zavetišče in ga tudi turisti porabljajo ob slabem vremenu. Od šamaruša do sedla traja vzpon še štiri ure, vendar pa zavije pot na Tubkal že prej na levo. Samostojno potujoč turist bi je ne našel, kajti vstopiti moraš s steze naravnost v strm grušč, kjer je najmanj izgleda, da bi tod peljala kaka turistovska pot. Najbolj nerodno je pri tem, da je ves čas vrh Tubkala neviden in ga zagledaš šele, ko si že skoraj na vrhu.
To mesto si je najlažje zapomniti po ogromni skali, ki leži popolnoma osamljena tik steze na zeleni tratiti nekoliko višje nad potočkom. Nadalje so v bližini te skale še neka druga zelo zanimiva bivališča. Kakor po naših planinah, tako srečaš tudi po Atlasu črede ovac, ki v skalovju mulijo revno hrano med bodečimi travnatimi grmiči. Pastirji stanujejo v nekakih brlogih, ki jih nazivljejo »azib«. Izberejo si kako previsno skalo, jo spredaj ograde s primitivnim zidom ter puste majhno odprtino, da lahko zlezejo v ta brlog. Tam kjer zavije pot na Tubkal, je nekaj takih azibov, ki so zelo pripravni za bivakiranje. Tu navadno turisti prenoče in so že v višini 3050 m. Drugega dne se zjutraj napote po strmem grušču navzgor, ki pa preide nekoliko kasneje v strmo »visečo« dolino.
»Viseča« dolina pomeni v geografiji dolino, ki preide na svojem dolnjem koncu pravokotno v večjo glavno dolino, dno njenega ustja pa ni v isti višini z dnom večje doline temveč nekoliko višje. Imenovana viseča dolina je zelo divja in vsa prepolnjena s skalami, ki so se odtrgale s pobočja Tubkala. Taki kamniti plazovi so zmerom mogoči in turist mora biti zelo oprezen. Pri povratku se je odtrgal tak kamniti plaz, toda mi smo bili že doli pri azibih. Slišali smo strašno bobnenje in videli dviganje ogromne količine prahu. Skale so izredno pestrih barv, od rdeče pa do črne. Črne skale so kakor ožgane in so popolnoma kompaktne in masivne strukture, sami znaki, da je to kamenje vulkanskega porekla.

Dve uri prestopaš med tem skalovjem, preden dospeš na greben. Vesel si, da si se rešil tega pekla, vendar pa vrha še ne vidiš. Še dobro urco po grebenu v smeri proti jugu in potem se znajdeš na toliko željenem vrhu. Čim višje se vzpenjaš, tem lepši postaja Atlas. Poudariti moram, da se kot turist ne prištevam k plezalcem. Zato naj mi cenjeni bralci oproste, da ne opisujem kakih vrtoglavih plezalnih dogodkov. Rečem pa, da je v Atlasu dovolj prilike za tovrstno planinstvo. Grebeni in vrhovi so zelo razsekani in strmo padajo na južno in severno stran. Tubkal sam je do zdaj zavzet samo z zahodne in vzhodne strani. Z zahodne strani, po kateri sem se tudi jaz na njega povzpel, je zelo lahek. Ni nič težji kot naš Stol ali pa Begunjščica. Na severni in južni strani pa so stene, ki jih do zdaj še ni nihče preplezal. Na vrhu so Francozi zgradili železno piramido, ki jim služi kot triangulacijska točka za merjenje okolnih manjših vrhov.

Razgled s Tubkala je bil veličasten. Proti severu se je razprostirala maroška pustinja, v kateri se je dobro videla oaza z glavnim mestom Marakeš. Proti vzhodu in zahodu so se vlekli nadaljnji vrhovi glavnega atlaškega grebena. Na južni strani štrle proti nebu grebeni nižjega Anti Atlasa in oko doseže že tudi prve početke nepregledne saharske puščave.
Tistega dne, 12. avgusta 1932, ko sem se povzpenjal na Tubkal, nam ni bilo vreme prav naklonjeno. Kljub redkemu deževju v teh krajih, je vendar ta dan nebo nekoliko nagajalo, že sem se bal, da mi bodo oblaki preprečili dostop na vrh in me s tem najgloblje užalostili, kajti priti iz oddaljene Ljubljane, štediti denar vse leto in ne doseči smotra, je za navdušenega turista velik udarec. No pa Eolus mi je bil milostljiv in je pravočasno razgnal vse oblake. Na vrhu je padalo nekaj časa še celo »babje pšeno«.

Na vrh sem stopil nekako ob osmi uri zjutraj popolnoma sam, kajti tovariši so bili prepočasni, meni pa se je mudilo na vrh zaradi pretečega slabega vremena. Sedel sem v zatišni kotiček nad južno steno in strmel proti neznani Sahari. Ta trenutek lahko štejem med srečne trenutke svojega življenja. Kajti izpolnila se mi je spet ena želja še iz tistih otroških let, ko sem začel posečati šolske in dobil iz zemljevidov prve pojme o velikosti h lepoti naše zemlje. Isti občutek sem doživel tudi takrat, ko sem na svojem potovanju na Spitzberge in še dalje v smeri proti severnemu tečaju dosegel mejo večnega polarnega ledu in strmel opolnoči pri svetlobi polnočnega sonca v brezmejno ledeno puščavo. Dalje štejem kot srečen trenutek tudi tisti moment, ko sem po trudapolnem vzpenjanju v burji in snežnem metežu vendar dosegel najvišji vrh Evrope, Mont Blanc. Ali pa srečen trenutek je bil tudi takrat, ko sem se spustil v žrelo Vezuva, napolnjenega z žveplenim dimom in po mučnem kašljanju stopil na rob vulkanskega žrela ter zrl v ognjeno jezero, v katerem so bučne detonacije in eksplozije mešale žarečo lavo. Taki in slični trenutki ostanejo človeku v nepozabnem spominu.

Ko sem se tako oziral na vse nebeške strani, sem opazil na zahodnem grebenu Tubkala tri turiste. Zaukal sem po naše in takoj so mi odgovorili s sličnim vriskom. Bili so to naši fantje in sicer trije Tržačani, ki so delali ture na svojo pest. V turističnem pogledu so oni od vseh tovarišev največ naredili. Preplezali so ves glavni greben od glavnega zahodnega sedla preko Tubkala in dalje preko Likumta do nekega drugega sedla, pod katerim leži vasica »Tašdirt«. Zato so rabili šest dni in petkrat so morali bivakirati.
Po preteku ene ure je g. Dougan priplezal do mene na vrh Tubkala, kjer sva se veselo pozdravila in sicer v slovenskem jeziku, kajti g. Dougan govori zelo dobro slovensko tržaško narečje. Ponosen sem bil nato, da je na vrhu najvišje gore v Atlasu tudi že donela slovenska govorica. Kmalu nato sta prispela še ostala dva Tržačana in tudi moji zakasneli tovariši.
Pri tem naj omenim sistem spalne vreče, ki si jo je po dolgih preizkušnjah sestavil g. Dougan. Ta vreča se je obnesla kot najboljše sredstvo za spanje na prostem. Blago je iz surove svile, s katero pokrivajo tudi aeroplane. Izrezano je tako, da je pri nogah nekoliko ožje kot pri gornjem delu telesa. Dva taka kosa sta potrebna, ker se med oba da še gosji puh. Nato se ta dva kosa prešijeta skupaj tako, da tvorita nekako prešivano odejo. Obe prešivani odeji dasta potem vrečo, na katero se mora prišiti še dno, ki je na sličen način napravljeno z gosjim puhom. Vreča se pri vratu lahko zadrgne tako, da moli samo glava ven. Taka vreča je zelo topla in ne tehta več kot poldrugi kilogram. Kakor mi je Dougan pravil, je v tej vreči in zavit še v vrečo sistema Zdarsky že spal pozimi na snegu na najvišjih vrhovih v Dolomitih, ne da bi ga le malo zeblo.

Še istega dne smo se vrnili po isti poti v naš glavni stan. Dva dni sem nato počival in ogledoval življenje domačinov. Najzanimivejši so proti večeru, ko vročina nekoliko pojenja. Tedaj priženejo svoje kravice k potoku na pašo, obdelujejo svoja polja ter jih umetno namakajo. Krave čuvajo majhni dečki, ki prepevajo svoje domače, otožne pesmi. Zelo so zanimivi, ker pojejo dvoglasno. Njih melodije so zelo slične našim južnosrbskim in makedonskim.
Po dvodnevnem počivanju sva se podala z nekim profesorjem iz Mannheima na drugo veliko turo, na drugi najvišji vrh, na Likumt, ki je visok 3910 m. Iz našega tabora je tura trajala tri dni. Vzela sva spet Haeana s seboj ter svojo prtljago natovorila na oslička, ki nama jo je ponesel do vznožja Likumta, do koder je bilo od našega tabora pet ur hoda proti vzhodu. Tu leži tudi vasica »Tašdrt«. Te ture ne bom posebej opisoval, ker je zelo slična prvi. Prvo noč smo bivakirali visoko pod grebenom. Naslednjega dne smo srečno dosegli vrh in se podali na južno stran v vas »Tizeldaj«, ki je še bolj zapuščena kot Arund. Tu smo pod neko skalo bivakirali. Tretjega dne smo se dvignili spet navzgor ter prekoračili sedlo »Tizi Tahnart«, ki loči Tubkal od Likumta. Na tem sedlu nas je ujela nevihta in smo premočeni dospeli do šamaruša, po dolini, o kateri sem prej rekel, da se odcepi na koncu doline Ued Mizam na levo. Tu smo se pod neko cipreso, ko je nevihta jenjala, posušili in se vrnili domov.
Čez dva dni smo pospravili tabor in se vrnili po isti poti do Asnija. Tu smo prespali pod oljkami eno noč. V Asniju smo pri pogledu nazaj na Atlas veliko bolj uživali kot prej, kajti zdaj smo že poznali posamezne vrhove, ki so nam vzbujali prijetne in neprijetne spomine. Drugega dne je dospel naš avtobus in odbrzeli smo nazaj v Marakeš. ...

Dr. Oskar Reja
Življenje in svet, 14. maj 1933
 

  Življenje in svet

 14.05.1933

dLib.si

Glej še nadaljevanje v Življenje in svet 28. maj 1933 (op.o.)

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 40399

Novosti

Objave naših sodelavcev in poobjave (nam dosegljivih) člankov/objav  

Planinska zveza Slovenije (PZS 
Delo, časopis s prilogami
• Slovenske novice