Tigerček Piko: Po krožni in ljubki potki blizu Ajdovščine.
vzPoredne poti
V Vipavi cerkvena ura odbije poldne. V načrtu imamo sprehod do izvirov, izlet po Skrlanki, proti večeru pa vzpon na Mali Golak počakat sončni zahod. Stara ljubljanska navada, da se vidi in prehodi kar največ. Hitro se pokaže, kako se je Izi uračunal v času – ko gremo k avtu, domačini najavijo skorajšnji mimohod konjev. Saj res, danes je štefanovo! Jahači kažejo veliko več veselja kot ljudstvo. Na trgu mladi fantje nažigajo poskočne komade, točijo se kuhančki, prebivalci so se prišli družit. Evo, pa je šla cela ura v franže.
Začetek Skrlanke je položen. Pogled nam beži na obrobja Čavna. Bunto ve: »Hodimo po hribih, torej smo hribovci.« Izi se seveda ne strinja: »Hribovci so ljudje, ki živijo na strmih pobočjih, v hribih.« »Potem smo pa planinci!« Izi se zasmeje: »Za planince se imajo tisti, ki hodijo v gore vsak konec tedna.« Sedaj se oglasi Bimbo: »Čeprav gre človek vsak teden v gore, zato še ni planinec.« Vprašujoče ga pogledamo. »Saj tudi ljudje, ki se celo pet dni v tednu vozijo v Ljubljano v službo, sebe ne bodo imeli za Ljubljančane.« Ta je pa dobra! Veliko planincev je ponosnih na to, kar so. »Poleg tega bi po besedi sklepal, da gre za ljudi, ki hodijo na planine past krave,« še doda.
»Da ne boš pisaril kaj o planinskih ovcah, ker nas lahko križajo,« mi naroča Izi. Bomo videli, bomo še videli … kdo pa so potem alpinisti? »To so taki, ki so povečini vsi –isti.« Ljudi združuje ali ločuje vrsta vibracije. Iste vrste ptiči letijo skupaj.
Prehiteva nas nova skupina hitrohodcev. Nekatere poznamo, le da se na redke spoznamo. Podobno kot oni na nas. To so posebni ljudje s posebnimi potrebami. Vse se vrti okoli teka, ne nujno v krogu, lahko tudi po krožnih poteh. »Oni so res pravi stezičarji,« pripomni Bimbo. Kako to misliš? »Po potkah tečejo skoraj vsak dan, vsekakor veliko dni v tednu, mesecu in letu.« Izi še vedno rad koga preseneti. Presenečenje jih pripravi do pristnih reakcij, do veliko širokih obrazov, pa tudi kak dolg se pripeti.
Kot bi hodili po vzporednem svetu. Istočasno smo na istih poteh, a za nas pot ni povsem ista. Namen določa vsebino, doživetje, občutenje. Čeprav je Izi napovedal, da se bo tokrat posvetil predvsem naravi, ga še vedno mika narediti kak posnetek stezičarjev več. Pri sodelovanju z njimi še ni prišel do pravega občutka. Kakorkoli se že trudi, všečni motivi narave mu danes ne gredo najbolje. Obenem se vedno poraja vprašanje, koliko v sodelovanje vložene energije se kasneje tudi povrne.
Počasi se nam bliža večja družina. Tile so zelo verjetno domačini, njihov korak je sproščen in miren. Izi, si kaj slišal starše, da bi otrokom naročali, naj hodijo počasneje, naj gledajo naokoli, opazujejo, spoznavajo in začutijo? Kot da me ni slišal.
Škljoc! Še vedno raje slika ženske noge kot moške. Nogice in mesto, kjer so prirasle na telo. Seveda! Zaradi topa prsi niso dovolj izrazite. Ljubkost in velikost ne gresta vedno z roko v roki, čeprav veliko moških misli drugače.
Pot se obrne navzdol in že smo pri mizah, kjer dekleta delijo pijačo. Nedaleč stran stoji skupina ljudi v navadnih oblekah, ti imajo jedačo. Ne gre ne za tekače ne za postopače, ampak za vaške pomagače. V nasprotju s tekači, ki vztrajno ponavljajo krog za krogom, se tu utaborimo do konca prireditve. Čakamo, da bo bližnji, lepo opremljeni studenec, posvetilo sonce. Vsaj Izi tako trdi …
Uf, klobase, salama in kruh niso običajna hrana tekačev na velike razdalje. Vseeno vsega zmanjka. In sonce večkrat posveti skozi prenekatero pletenko. »Znanje o prehranjevanju – kaj jesti in piti med tekom ter kdaj – je za te ljudi postalo nuja, in oprema tudi,« se dela poznavalca Izi. No, pa povej, kakšna prehrana je najprimernejša, da najbolje začutiš naravo! Izi malo pomišlja. »Občutenja, hm, tu si nekateri pomagajo z drogami.« Izi, ampak ne narave. Lahko bi vedel, da je najprimernejša naravna prehrana.
Tole postajanje z domačini mi ni najbolj všeč. Že vidim, da z Malim Golakom danes ne bo nič. Kot da se je Izi prilepil nanje. Zaradi zadovoljstva obiskovalcev so zadovoljni tudi prireditelji. Otvoritev je uspela! Lepo se je veseliti veselja drugih ljudi.
Domov se peljemo že v trdi temi. Bunto, si se danes naučil kaj v družbi stezičarjev? »Seveda! Če obstaja hrana za povečanje telesnih zmogljivosti, obstaja tudi za izboljšanje mačjega voha, sluha in občutkov za naravo. Nujno potrebujem tudi pametno uro. Tako, ki šteje mačje korake in skoke, čas mijavkanja in še kaj. Edino tega ne razumem: preden so izumili vse te pametne naprave – kaj so ljudje počeli pretekli milijon let, da so uživali?«
Tigerček Piko & Iztok Snoj