Ona, V središču - Nika Vistoropski: Življenje na planini Krstenici

Predstavljajte si, da si zaželite pojesti svoj najljubši sir. Ponj je treba v trgovino ali pa si ga preprosto vzamete iz hladilnika, če ste ga kupili dan poprej. Tako se dobi hrana. V trgovini. To, da ljudje postajamo vedno manj sposobni od samega stika z zemljo do trenutka, ko se znajde na naši mizi, poskrbeti za svoj živež, je znano tudi Tončku, ki vsako poletje občasno pridirja na 1670 m visoko Krstenico, skrbi za električno napeljavo, postori vse, da hiše obratujejo – lahko bi mu rekli tudi upravnik – in se pomeni s svojo teto Cilko, ki s Krstenice, ko so krave na paši, ne sestopi. Ona in kopica otrok vseh starosti vsako poletje delajo sir, skuto, maslo, peljejo krave na pašo, zvečer spet nazaj v hlev, štejejo tiste, ki bi želele uiti, in tako vsak dan znova.
V Stari Fužini krenete desno, nato v sami vasi, kot da bi želeli iti proti Vogarju, najdete pot do planine Blato. Tudi na zgodnje jutro sredi tedna se je na tamkajšnjem parkirišču nabrala že kar zajetna kopica pločevine. Hoja po kamnih, gozdnih pešpoteh in vleki ponuja tudi jagodičje, pušča sledi živali, ki so hodile tod mimo, in odpira vprašanje, mar ne bi bilo zelo smiselno imeti pisarno kar takole v hribih. Vsak dan v gozdu namesto za pisalno mizo iz materiala, daljnega sorodnika lesa? Sliši se dobro.

Pehta?

Ko po kakšni dobri uri in pol (ali pa je bilo več, kdo bi vedel) prideš na vrh, se odpre pogled na pozelenele kuclje, iz hiše v bližini se dviga dim. Prva asociacija je radost ob spoznanju, da zeliščarica Pehta vendarle obstaja, da mora živeti tukaj, ker je hiša ravno pravšnja zanjo. In ko je nato slišati otroški vrvež, se spomniš, da taista gospa ni bila ravno strašanska ljubiteljica mladine, zato najverjetneje ostaja samo v Vandotovi glavi. Kakor koli že. Takoj ko odložimo palice, skozi vrata hiše najprej pokuka desetletni Matevž. Ko se oziramo naokoli, da bi videli, kje so vendar krave, ki naj bi se potikale po hribovju, nam zaupa, da so jih pravkar pomolzli, spustili iz hleva in jih poslali na pašo. Ne preostane mu drugega, kot da se ponudi za kravjega pastirja ali bolje rečeno kravjega iskalca, in z urnim korakom – preurnim, če mene vprašate – odhiti nekam tja levo za hišo. Mi pa v bolj rekreativnem tempu za njim. Nekaj minut dalje jih le počasi začenjamo slišati, te krave pregnane, in pred nami se res znajdejo začudene glave, ki mulijo travo in zraven glasno, seveda nehote, zvonijo. In videti je, kot da nekatere ne bi vedele, ali naj rečejo, da je za nas bolje, če se kar najhitreje spravimo nazaj tja, od koder smo prišli, spet druge pa izražajo strašansko flegmatičnost ob naši navzočnosti, kot da jih ne bi zanimalo razpoznati niti, kateri živalski vrsti, ljudje, pripadamo.

Pridite, da ne zamudite

Ko se vrnemo h koči in dež že moči naše glave, čeprav je bil menda napovedan lep dan, in začne – poleti – prav nesramno hladiti, se prileže topel čaj. Že prileti tudi Cilkina »graja«, da smo molžo zamudili ravno za nekaj minut, čeprav je za »mestne« ljudi šele, in ne že osem zjutraj. Če pa že želimo sploh kaj zanimivega videti, naglo doda, moramo pohiteti k ogledovanju priprave sira. Prvo presenečenje je gotovo skupinica od 10 do 18 let starih človeških mladičev, ki se gnetejo okoli bakrenega kotla in enakomerno mešajo mleko. Izmenjujejo se ob čedalje gostejši zmesi, zraven pogledujejo na uro (čas je pri pripravi strašansko pomembna zadeva) in preverjajo temperaturo. Seveda je priprave sira nevajeno oko popolnoma zmedeno, kako vendar bo iz brezoblične vodene gmote lahko nastalo kaj bolj konkretnega kot sir, na primer, a teta Cilka pomiri. Počakajte in videli boste, odvrne, ko otroci izmenjaje preverjajo temperaturo ognja, od katere je odvisno, katere vrste sir – če sploh, pridajam – se bo izcimil. Približno pol ure mešanja, temperatura od 48 do 52 stopinj, glede na to, ali pripravljate trapista ali ementalca, in že lahko iz kotla vzamemo sir, ki se je nagrmadil na dnu. Še vedno je povsem nejasno, kako bo iz še vedno skutno zgledajoče zmesi nastalo kaj koristno trdnega, a spet nas pomirijo z navodili in nasvetom o čakanju in potrpljenju.

Če je v trgovini čas do trenutka, ko zagrizemo v rumenilo, odvisen predvsem od števila ljudi pri blagajni, je tukaj gor na planini čas malce drugače ovrednoten. Mladenka nato s Cilkino pomočjo izvleče s tanko tkanino vsebino, obe jo poležeta na mizo, pospravita v za to primerne okrogle plastične posode (te se polne luknjic, da odvečna tekočina odteče), pokrijeta z lesom, stisneta s prešo, nato čez dan izmenjaje vsak od otrok po malem obrača vsebino in naslednji dan – sir!

Lepo je tu gori

Ob vsem tem teto Cilko napade silna lakota in že zapusti prizorišče. Seveda sledi vprašanje, kdaj vendar vstajajo. Dobim odgovor, da teta ob pol petih, vsi drugi, otroci predvsem, pa uro kasneje. Izkaže se tudi, da so si v sorodu, da jim je Cilka stara teta, ki pa – to pove kasneje sama – ima raje otroke kot odrasle ljudi. Kdo bi ji zameril, ko pa tudi sama vidim, da se otroci nič kaj ne pritožujejo nad jutranjim vstajanjem. Postorijo, kar je treba, vedo, kako se obrniti brez priganjanja. Ko naredijo sir, se iz preostanka tekočine lotijo še priprave skute, včasih pa tudi masla. Zahtevna je ta planinska, skorajda potarnam, a ko vidim, da ni otrokom nič hudega, da so njihove obveznosti večinoma dopoldanske in da potem do večera v glavnem počnejo tiste nujnosti, ki jih počnejo vsi drugi otroci, je jasno, da ni težka, temveč kvečjemu malce drugačna od povprečne. Televizija? Je ne potrebujejo. Ko kasneje na planino pride še Tonček, Cilkin nečak, ki ga na visoki kraj vežejo štiridesetletni spomini, se otroci zapodijo v veliko lubenico – ki v hribovskem zelenju deluje kot tujek – in v bonbone, ki jih je prinesel s sabo.

Tonček že več desetletij spremlja razvoj življenja na planini, tudi Cilka je njena prijateljica zadnjih 25 let. Petinsedemdesetletna gospa, ki bi ji glede na poskočnost pripisali vsaj deset let manj, vsako leto zapusti dolino in odide sem gor, da živi malce drugače. Vsako leto jo spremlja gruča otrok. Mnogi pridejo večkrat, nekateri samo enkrat, tretji so čisto majhni in pridejo samo za teden dni, spet drugi ostanejo precej dlje. Tudi Cilka je planino poznala že kot otrok. Bila je je navajena, všeč ji je bilo tukaj, tako življenje ji je blizu. Zato ostaja.

Enaindvajset mlekaric

Kristina, Matevž, Klara, Jernej, Klemen so to poletje tisti, ki skrbijo za ustaljeni planinski red. Okoli enajste se konča njihov delovni dan. Danes je bil nekoliko drugačen, predvsem morda za »pastirja« Matevža, ki je najprej prav po filmsko podil krave po hribovju, nato pa še s silno zdolgočasenim pogledom držal bliskavico, da je fotografu pomagal primerno osvetliti pripravo hrane. Znova vprašamo Cilko, kaj vendar jo je prignalo do tega, da je spodnjevaško življenje zamenjala za hribovsko, a spet je vse v družini. Na hribu se je podila že njena sestra. Pove, da so na teh koncih pripravljali sir vse do leta 1954, da so bile v okoliških stanovih planšarice majerice, a je kasneje počasi življenje začelo usihati. Danes delajo sami, pove, skrbijo, da so hiše urejene, da lahko tukaj tudi spijo. Zazirati se začnem v sobo, kjer je lično zložen sir, in prevzame me silna želja, da bi si vsaj nekaj kolutov nevidno stlačila v nahrbtnik. Cilka razloži, da včasih res mimobežni planinci kupijo kakšnega, a da so v glavnem za kmete, ki imajo krave v tej pašni skupnosti. Vsako jutro jih pomolzejo, mleko stehtajo in na to količino bele tekočine dobijo lastniki krav kolute sira. Na Krstenici se podi 40 glav živine, od katerih jih 21 daje mleko.

Zbezljane krave

Otroke spet pobaram o življenju tu zgoraj, ker se mi vendarle zdi rahlo nenavadno ob taki zgodnji uri srečevati vso to otroško aktivnost, a mi še enkrat pritrdijo, da jih ne moti, če morajo vstati zgodaj, da gredo pač zvečer v posteljo malce prej, recimo ob pol devetih. Obvestijo me tudi, da je delanje sira vsakodnevna rutina, da vsako jutro po bujenju spijejo čaj, nato pomolzejo krave in jih spustijo na pašo. Je že katera zbezljala, radovedno vprašam, ker si ne znam predstavljati same sebe, kako iščem izgubljeno Belko, Lisko ali Pikico (ali kakšna so že kravja imena). Seveda, a jo pač grejo iskat. In tudi če katera odide na daljšo samostojno pot, recimo za dva ali tri dni, pride pohlevno nazaj. Je že tako, pridam sama, da se tako ljudje kot krave radi držimo skupaj. Potem jemo, nadaljujejo in me privabijo iz fantazijskega sveta, v katerem kot pastirica preganjam za cel vrtec sodoprstih kopitarjev. Šestindvajsetega junija pridemo s kravami gor, nadaljuje eden od otrok, v prvem tednu septembra pa jih »napodimo« v dolino. Kako veste, katera je čigava, rahlo neumno vprašam. Saj so si različne, se nasmejijo otroci. Vsaka ima svoj zvonec, na primer. Seveda, lahko bi vedela.

Nenapisane modrosti

Več časa ko preživim med temi zanimivi ljudmi, manj neumna vprašanja, se mi zdi, postavljam. Naslednji biser moje novinarske kariere je gotovo ta, ko najprej vprašam, kdaj sir ne izpade dobro. Cilka strogo resno odvrne, da na primer takrat, ko se krave gonijo. Ježeš, si mislim, kakšen pa je goneči se sir, me v mislih prešine. In ker jezik ponavadi sledi nenavadno hitro in nenadzorovano temu, kar se utrne v glavi, seveda vprašam, kako vendar se siru pozna, če se je krava gonila. Ja, sir napihuje, pove Cilka, kot da je to nekaj popolnoma naravnega in bi moral vedeti vsak. Zanimivo, je vse, kar lahko rečem na to. Še kar logično, pa si mislim.

Čokoladno mleko?

V tem času začne spet kar fino deževati, skupinica pohodnikov, ki pride mimo, si na glave natika plastificirano opremo in k sebi stiska skodelice čaja. Planino zajame oblak nevidnosti, ki ne prepušča pogleda do poti nazaj v dolino. Naivni ljubitelji poletja se premalo oblečeni stiskamo ob peči celo tako zelo, da si skoraj prižgemo hlačnice. Čaj še kako dobro dene, otroci se, ker so končali delo, hihitajo na postelji in si usta polnijo z lepljivimi bonboni, skozi okno opazujem psička, ki ga mrzlica potresava, in planina se kar naenkrat iz podobe zelenega idiličnega jutra in zvončkljajočih krav spremeni v sivino.

Čakamo vsaj malo manj mokrote, da se lahko vrnemo v dolino. In ko dež res poneha, se po gozdni poti odpravimo. Pot dol mine hitreje, drseči kamni in spolzke korenine še pospešijo dogodivščino in poskrbijo za več stikov zadnjice s tlemi, a nič ne de. Lepše je hoditi po mokrem gozdu kot sedeti v pisarni in prispevati k trohnjenju mišic. Je življenje na planini nekaj, kar bi lahko doživeli vsi? Najbrž ne. Je pa gotovo res, da ne bi bilo nič narobe, če bi za trenutek postali, se zamislili, kako je tista hrana, ki jo vsak dan uživamo, nastala, se vprašali, ali bi zmogli sploh še kaj iz narave pridelati sami. Postali smo družba, ki ji ni več tuje premišljevanje, da rjave krave dajejo čokoladno mleko. Nekega dne se bo kakšen zanimivež spomnil, da tetrapaki mleka rastejo na mlekovcu, in potem, upam, se bomo res zamislili. Ali pa tudi ne.

Nika Vistoropski