Janez Pikon: 
Vzponi na vrhove nad Soriško planino so vsakomur dostopne ture, mehke steze se vijejo v gorske trate in kamniti velikani se vidijo od daleč. 
Venec vrhov nad Soriško planino sestavljata, tudi že kar mogočna vrhova, severozahodni vrh Slatnik, 1609 m, ter nižji Možic, 1602 m, ki že kažeta nekaj alpskih potez. Vzponi na soriške vrhove so kratke, vsakomur dostopne ture. Mehke steze se vijejo po gorskih tratah, kamniti velikani so videti še zelo daleč. Na širokem sedlu, kjer se stikata bohinjski in selški svet, se razprostirajo sončni pašniki Soriške planine (1307 m). Priljubljeni izletniški in smučarski raj imamo Bohinjci prav tako radi, kot njih lastniki. Vrhovi, ki v polkrogu obdajajo planino, kažejo na to stran blago lice. Pašniki segajo prav do grebenov, tam pa se svet prepadno prelomi v globino Baške grape. Najbolj krotki vzpetini sta Dravh (Travh, 1547 m) in Lajnar (1549 m), slednjega so osvojili smučarji. Vzhodno stran obvladujeta mogočnejši vzpetini, severozahodni vrh Slatnik (1609 m) in Možic (1602 m), ki že kažeta nekaj alpskih potez. Vzponi na soriške vrhove so kratke, prijazne, vsakomur dostopne ture.
Slatnik (1609 m), Pogled z sedla Dresel (1510 m) na Porezen, ter v temni vhod
Mehke steze se vijejo po gorskih tratah, kamniti velikani so videti zelo daleč. Zeleno idilo motijo le številni pomniki časa, ko sosedje niso bili prijatelji. Na vrhovih te prijazno presenetijo mrke litoželezne kupole starih utrdb, v globelih razpadajo zidovi k sreči nikoli uporabljenih vojašnic. Lajnar, z žicami, posekami in ograjami zaznamovana gora, je osrednja postava soriške gorske ogrlice, lepa piramida Dravha (Travh) pa stoji bolj ob strani. Smer pristopa obeh vrhov je samo stvar trenutnega navdiha, najlažje pa s sedla med vrhom Lajnar, 1549 m in jugovzhodni vrh Slatnik, 1597 m. Na širokem slemenu Lajnarja se predamo razgledom, ki begajo z julijskih velikanov na primorsko in selško milino. Travh je nekoliko bolj strm in domala brezpoten, kar pa ne pomeni nobene težave, sestopimo, kjer nas je volja.
Možic z litoželezno kupolo, Soriška planina in venec gora, vhod v bunker
Tudi soriška veljaka je najlepše povezati s krožno turo, ki jo prav tako začnemo z vzponom na sedlo med Lajnarjem in Slatnikom. Od tod proti jugovzhodni vrh Slatnik, 1597 m vzpenja kar strmo travnato sleme. Prostrana planota seže severozahodno na vrh Slatnik (1609 m) najvišji vrh gorskega venca nad Soriško planino. Proti severu se iz travnatih pobočij poganja še nekaj vzpetin, najvišjo, ki jo vidimo precej daleč na severu je Možic, to označuje litoželezni bunker. S pobočja severozahodnega vrha Slatnik, 1609 m najprej sledimo stezi vzdolž slemena proti zahodu. Pri razpadlih zidovih stopimo na pravcato cesto, ki nas popelje do velikanske, še prav dobro ohranjene kasarne pod travnatim vrhom Kor (1582 m).
Temni vhod, Kobla in Črna prst, severozahodni vrh Slatnik
Ta pa danes služi kaj miroljubnim namenom, kot hlev številne ovčje črede. Na slemenu tik nad ne ravno prijetno dišečo zgradbo (poletni mesci - ovčja čreda) nas smerokaz usmeri proti Možicu. Zložen sestop pripelje do razpotja, kjer se pot odcepi na Črno prst, Možic pa je sedaj tik pred nami. Omenjeni bunker na vrhu je svojevrstna zanimivost. Z močno svetilko si je mogoče ogledati številne podzemne labirinte, ki so jih, kot kaže, terjali vojaško - strateški interesi predvojnih, italijanskih oblastnikov Primorske. Ti mrki ostanki dajejo Možicu nekako turoben pečat, ki pa zbledi, ko se predamo sproščujočemu razgledu na veličastno gorsko okolico. Možic je eno najlepših razgledišč. Z litoželezne kupole je mogoče ob ugodnih vremenskih razmerah opazovati, tako bohinjsko, kot blejsko jezero. Krožno turo zaključimo z povratkom h kasarni in direktnim sestopom po zložni dolinici na Soriško planino.
Severno od Možica se s sedlom ločita še Kozji hrbet (1592 m), Čevžl (1536 m) in severno nad planino Črni vrh (1486 m). Prva dva vam v bodoče tudi posamezno predstavim, kajti le ta dva v vencu vrhov nad Soriško planino še nista bila predstavljena v sliki in besedi, predvsem Kozji hrbet s svojim nenavadnim breznom, po katerem so goro poimenovali domačini z Nemškega rovta.
Janez Pikon